Nenehno na muhi

Jurij Kozirjev, ruski fotoreporter in predsednik žirije letošnjega natečaja Slovenia Press Photo

Moskva ni njegov dom. Tam se je rodil, tam občasno živi. Vseeno jo opisuje zgolj kot mesto, kjer ima lahko spravljene svoje stvari. Večino časa preživi v kriznih žariščih.

Jurij Kozirjev je ruski fotoreporter, ki dela pri reviji Time in fotografski agenciji Noor. Na samostojno potovanje se je prvič odpravil pri 15 letih. Takrat po Sovjetski zvezi. Potem se je med študijem novinarstva začel ukvarjati s fotografijo in ugotovil, da bi to lahko bil njegov poklic. Med študijem se je zapletlo, saj so ga izključili, ker ni hotel v vojsko. V vojsko pa ni hotel, ker je Sovjetska zveza takrat napadla Afganistan. Vojni se mu je takrat uspelo izogniti, čez deset let pa je kot fotoreporter pristal ravno v Afganistanu. V 25 letih je spremljal vse večje spopade, v katere je bila vpletena Sovjetska zveza, obe vojni v Čečeniji, ameriški vojni v Afganistanu in Iraku. Lani je bil navzoč na prizoriščih arabske pomladi. V Bahrajnu. Egiptu. Jemnu. Libiji.

Za odhod na vojna območja se vedno posvetuje z zaposlenimi pri ameriški reviji Time. A odloči se nazadnje sam. V letih vojnega poročevalstva se je naučil, da se zanaša predvsem na svoje občutke. Kdaj kam oditi. Komu zaupati. Ko je bil leta 2001 ponovno v Afganistanu, je imel posrednika, za katerega je prepričan, da bi se vsakemu novinarju zdel nenavaden. Bil je majhen, suhljat. Vedno je imel urejene nohte in kalašnikovko okrašeno z rožicami. Bil je gej. »Za afganistansko družbo je precej normalno, da so moški v mladih letih geji. A ne na isti način kot v Evropi. Moški se zelo težko poročijo, ker morajo plačati visoko doto nevestini družini. Vsi si tega v mladosti ne morejo privoščiti. Kasneje se na neki točki odločijo poročiti. Tako je bilo z mojim prijateljem, ki je danes oče štirih otrok. Njegova žena je hči njegovega strica, kar je za nas spet nepredstavljivo.« Ko sta se spoznala, je bil radoveden in prilagodljiv in mu je pokazal marsikaj v Afganistanu. Potem je prišel 11. september in med drugo čečensko vojno je prvič padla odločitev, da Kozirjev odide v Irak. Vizum mu je uspelo dobiti z lažnim podpisom Sadama Huseina: »Bil sem v Čečeniji, ko so me vprašali, ali bi šel v Irak. Želeli so imeti nekaj preprostih zgodb, rok za oddajo fotografij je bil september 2002. Pri prijateljih sem povprašal, kako je s pridobitvijo dovoljenj, in rekli so, da me nikoli ne bodo spustili v državo. Bil pa sem zmagovalec iraškega Babilonskega mednarodnega festivala. Dobil sem nagrado v obliki groznega zlatega ribjega očesa, ob njem pa pismo z lažnim podpisom Sadama Huseina. Na iraškem veleposlaništvu sem se skliceval nanj in niso me mogli zavrniti. Niso preverjali, kdo sem, niso vedeli, da delam za Time, jaz pa jim tega nisem omenjal. Imel sem srečo.«

V Iraku je z vmesnimi premori živel sedem let. Ko je leta 2002 postalo jasno, da bo tam ostal več kot nekaj mesecev, si je našel hišo. Na začetku je imel iz svoje sobe čudovit razgled. Po ameriški invaziji na Irak leta 2003 pa so pred hišo počasi drug za drugim zrasli trije betonski zidovi. Gibanje je bilo najprej omejeno na Bagdad, nato zgolj na nekatere dele mesta. V tistem času je toliko bolj uril potrpežljivost. »Veliko časa je na takih območjih zelo dolgočasno. Zaprt si v hiši, imaš čaj in cigarete. Včasih potuješ z vojaki in samo hodiš. Nič se ne zgodi. Biti moraš zelo potrpežljiv in čakati. Potem pride dober trenutek. Ali ga ujameš ali ga zamudiš. Imaš pet sekund, da najdeš dober položaj, na katerem nikogar ne motiš, opraviš svoje delo in pri tem paziš, da ne izgubiš življenja.«

Med fotografiranjem v kriznih žariščih je spoznal, kako delati, da ne tvegaš preveč. Ko veš vse to, si še vedno zelo odvisen od sreče, pravi. Aprila lani je izgubil dva fotografska prijatelja: za oskarja nominiranega Tima Hetheringtona, s katerim sta si bila še posebej blizu, in za Pulitzerjevo nagrado nominiranega Chrisa Hondrosa. V Bagdadu je leta 2003 spoznal dopisnika New York Timesa Anthonya Shadida, v Čečeniji novinarko londonskega Sunday Timesa Marie Colvin. Lani v Libiji francoskega fotografa Rémija Ochlika. Življenjska zgodba vseh treh se je letos končala v Siriji. Ker je – kot piše pisec New Yorkerja Jon Lee Anderson – skupnost vojnih reporterjev majhna, nekakšna plemenska skupnost, je vsaka izguba huda. »Veliko ljudi ne pozna teh imen. Ni jim jih treba poznati. Za nas so pomembna. Pomagamo si in izmenjujemo misli, ideje. Tako dobimo navdih.«

Fotografije Kozirjeva so močne, nabite s čustvi. Vedno fotografira samo z dvema objektivoma, takima, da mora stati blizu portretirancev. Teleobjektivov ne uporablja. Prepričan je, da bi bila fotografija ukradena, če bi nekoga fotografiral brez njegove vednosti. Odkritost in preprostost pri poročanju pa sta temeljni načeli.

Fotografska razstava:
Arabska pomlad
Kdo: Jurij Kozirjev v okviru festivala dokumentarne fotografije Slovenia Press Photo
Kje: Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: do 15. marca