Tindersticks: The Something Rain

+ + + +

Tindersticks je ena od najbolj prepoznavnih angleških underground zasedb, ki je nastala leta 1993 in ji je uspelo zgraditi samosvojo glasbeno estetiko. Nadaljuje jo tudi na devetem studijskem albumu The Something Rain. V Franciji zasidranim otoškim melanholikom je v njihovem ruralnem studiu Le Chien Chanceux uspelo narediti izdelek, prežet z izpovednimi besedili, izrazitimi vokali in pomladnim hrepenenjem.

Gospodje ostajajo zvesti svojim koreninam, a se radi tudi oddaljujejo od ustaljenih glasbenih vzorcev in iščejo vedno nova izrazna sredstva. Na to pot so se zavestno podali ob menjavi slovite britanske založbe 4AD za kanadsko Constellation Records (pod pokroviteljstvo katere sodijo tudi denimo bendi Godspeed You, Black Emperor, Do Make Say Think in Hrsta), kjer so izdali že tretji plošček po vrsti. Pri tem so zamenjali tudi nekaj članov benda, kar je gotovo pripomoglo k na trenutke živahnejšemu zvoku njihovega novega izdelka.

Ob kitarah in klavirju so tokrat, kot navadno, ponudili predvsem godalno in pihalno sekcijo, ki ju obvladujejo Andy Nice, Julian Siegel in stari znanec skupine, saksofonist Terry Edwards. Nesporni nosilec tokratnega albuma, prežetega z vesoljskimi strunskimi vložki in otožnimi pihali, pa je zadimljeni vokal odličnega pesnika in pevca Stuarta Staplesa.

Album sicer uvede devetminutna ’spoken word’ kompozicija Chocolate, ki je nekakšno nadaljevanje legendarne skladbe Sister z njihovega naslovnega albuma iz leta 1995. Obskurna ’film noir’ zgodba o neodgovornem dekletu, ki s smrtjo plača za svoja nespametna dejanja, se tokrat prelije v temačno zgodbo, ki jo pripoveduje klaviaturist David Boutler, zasedba Tindersticks pa nas s tem povede v dobrih petdeset minut glasbene drame in večnih obljub o pomladi, brstečih popkih, zelenih listih in dišečih cvetovih. Večglasno petje in jazzovsko obarvan milozvočni rock od poslušalca dobesedno zahtevata glasno poslušanje.

Najverjetneje je zasedbo, ki ji ni tuje niti ustvarjanje filmske glasbe, najbolje ujeti kar v živo. Tako jo boste izkusili v vsej njeni veličini, kar je dokazala že pred dvema letoma, ko je obiskala Ljubljano in v Kinu Šiška osvojila srca občinstva. Pri nas je sicer nastopala tudi leta 2003, a njena intimna poetika se je takrat zaradi nastopa v največji in odločno preveliki dvorani Cankarjevega doma nekoliko izgubila. Ta glasba namreč prinaša intimno izkušnjo, ki vedno znova subtilno trka na čustva, boža in prižiga ogenj v srcih poslušalcev. Kako zveni v živo, lahko preverite 15. maja, ko nas bo zasedba ponovno obiskala, in to spet v Kinu Šiška.