Jana Kerčmar Džuban: »Je gej in je človek«

Evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar Džuban. V intervjuju odgovarja izključno v svojem imenu in ne v imenu evangeličanske cerkve.

Bo družinski zakonik res razvrednotil tradicionalno družino?

Vsi vemo, da je tradicionalna družina družina z mamo, očetom in otrokom oziroma otroki. To moramo nedvomno spoštovati kot temelj naše družbe. Vendar pa osebno mislim, da si ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da v današnji družbi že imamo družine, ki niso tradicionalne. Če smo iskreni, ne le istospolna, popolnoma tradicionalna ni niti družina, kjer so starši ločeni ali kjer je eden od staršev samohranilec. Tradicionalna družina je pomembna in potrebna. Ne smemo pa pozabiti na drugačne družine, ki so že med nami. Ne moremo tem družinam in otrokom v teh družinah kar odreči nekaterih pravic, ki bi jim življenje olajšale, ga naredile bolj enakovrednega otrokom v tradicionalnih družinah.

Je istospolna družina popolnoma enaka kot heteroseksualna?

Ne zdi se mi popolnoma enaka. A družba se s časom spreminja. Otroci si družine ne izbirajo. In mislim, da si tudi ti otroci zaslužijo enakost pred zakonom. S posvojitvijo biološkega otroka svojega partnerja istospolni partner ne dobi le pravic, ampak tudi dolžnosti in naloge do posvojenca. In če že živi s tem otrokom, ga vzgaja, je prav, da je njun pravni odnos dorečen. Naj bo družina tradicionalna ali ne, najpomembnejši so otroci in to, da ti rastejo v varnem in ljubečem okolju. Tu morajo biti vse družine enake.

»Če bi sama v svoji gmajni imela verna, dobra, poštena homoseksualca, ki bi rada svojo ljubezen hvaležna potrdila pred Bogom, mi vest in srce ne bi dovolila, da bi jima blagoslov poroke odrekla.«

Je prakticiranje homoseksualnosti greh?

Homoseksualnost je že od nekdaj tu. Le da je bila ta tema v naši družbi dolgo tabu. Sama ne morem reči, da je homoseksualnost greh. Poznam kar nekaj gejev in lezbijk, ki so že od majhnega drugače spolno usmerjeni. Kot ljudje pa so dobri, ljubeči, iskreni, pošteni. Vsi smo ljudje. Čas je že, da začnemo v ljudeh iskati dobro in ne sodimo o njih, ker so drugačni od nas. Pogosto obsojamo prehitro, neupravičeno posplošujemo. Čas je že, da začnemo jemati v obzir tisto Jezusovo zlato pravilo: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« (Mt 7,12)

Bi sami poročili istospolna partnerja?

V naši cerkvi poroka ni zakrament. In če bi sama v svoji gmajni imela verna, dobra, poštena homoseksualca, ki bi rada svojo ljubezen hvaležna potrdila pred Bogom, mi vest in srce ne bi dovolila, da bi jima ta blagoslov odrekla. Kdo sem jaz, da sodim? Sodil nam bo Bog. Seveda pa ne bi poročala kar vse povprek.

Kaj bi svetovali človeku, ki se zaradi stiske, ker kot homoseksualec doživlja pritiske družbe, zateče k vam po nasvet? Bi ga poslali na zdravljenje?

Prijatelj, doktor teologije ene od krščanskih veroizpovedi, ki je gej, mi je pripovedoval, kako je kot otrok v vrtcu jokal, ko je videl, da mu niso všeč punčke kot ostalim fantkom, ampak fantki … Celo otroštvo in mladost se je boril proti svoji nagnjenosti, se trudil živeti v heteroseksualni zvezi. Na koncu se je po dolgem boju sprijaznil s svojo nagnjenostjo. Ne bi ga poslala na zdravljenje. Poskušala bi družbi odpreti oči. Da, je gej. Je pa tudi ČLOVEK.

Bog torej ljubi vse ljudi enako? Tako homoseksualce kot heteroseksualce?

Mislim, da Bog vse ljudi ljubi enako. Vendar pa bo sodil vsakemu izmed nas posebej. Kristjani v svojem življenju, mišljenju in dejanjih nikakor ne bi smeli pozabljati na Jezusovo zlato zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Mt 22, 37–40)