Minister za ujčkanje najbogatejših

Z »elito« ali z »višjim slojem« sociologi navadno mislijo na zgornjih 10 odstotkov najbogatejših. V Sloveniji, kjer so dohodkovne razlike razmeroma majhne, se ta, »dohodkovna« elita začne že relativno hitro. Vanjo sodijo na primer vsi tisti, katerih povprečni mesečni dohodek je višji od 2300 evrov bruto. A to je seveda šele začetek višjega sloja. Na njegovem vrhu lahko najdemo 2000 tistih, ki na mesec zaslužijo več kot 15 tisoč evrov, pod njimi 2000 tistih, ki zaslužijo več kot 10.500 evrov bruto, pa naslednjih 2000, ki zaslužijo okoli 9000 evrov bruto. Zakaj naj bi država sedaj tej eliti na mesec podarila še 35 evrov?

Takšen je namreč konkretni rezultat predloga nove dohodninske reforme, ki jo je minuli teden predstavil še sveži finančni minister Janez Šušteršič. Uradno na ministrstvu seveda niso govorili o darilih za najbogatejše, ampak so reformo opravičevali z istimi argumenti, kot jo je že prva Janševa vlada leta 2005: šlo naj bi za spodbujanje najproduktivnejših. Ker naj bi obstoječa dohodninska lestvica delovala »nespodbudno na zaposlovanje strokovnjakov, ki dosegajo višjo dodano vrednost in prispevajo k večji storilnosti« in ker naj bi bili s tem najproduktivnejši delavci »cenovno nekonkurenčni v primerjavi s kolegi iz bolj konkurenčnih držav«, finančno ministrstvo predlaga razbremenitev »najproduktivnejših« oziroma natančneje, dvig davčne osnove za odmero dohodnine po najvišji, 41-odstotni stopnji s sedanjih 15.681,03 evra na novih 18.716 evrov mesečno.

Šušteršičeva na hitro spisana davčna reforma je nestrokoven, političen projekt, namenjen podjetniški volilni bazi Virantove stranke in zadovoljitvi Šušteršičevega osebnega prepričanja.

Reforma naj bi »razbremenila« najproduktivnejše, pravijo na ministrstvu, a veliko primerneje je govoriti o znižanju plačila dohodnine za 150 tisoč zaposlenih z najvišjimi osebnimi dohodki, ki niso nujno tudi najbolj delavni, najbolj produktivni in najbolj ustvarjalni del naše družbe. Po drugi strani pa lahko pod vprašaj postavimo tudi glagol »razbremeniti«. Popravki so namreč prej lepotni, celo ideološki, v skladu s prepričanjem, da je treba davke pač nižati, kot pa, da bi bili strokovno utemeljeni. Minister Šušteršič želi namreč mejo, po kateri so dohodki obdavčeni z nižjo, 21-odstotno obdavčitvijo zvišati z 1,3 na 1,5 povprečne plače. V tej kategoriji višjega srednjega sloja je resda 50 tisoč zaposlenih, a tem bi se mesečni dohodki povišali za zgolj 8,3 evra, medtem ko bi najbogatejših 10 odstotkov dobilo vsak mesec v žep dodatnih 35 evrov.

Kakšen je smisel napovedanega ukrepa, je težko razumeti. Da bi s tem v Sloveniji kakorkoli pospešili povpraševanje, še posebej, ker gre za odpustke najpremožnejšim, ki imajo manjše potrebe po trošenju, ni verjetno. Je pa gotovo, da bo ukrep hudo prizadel državni proračun, saj bo zaradi njega država izgubila okrog 67,4 milijona evrov na leto ali za 2500 učiteljskih plač. Zaradi tega je na mestu vprašanje, ki so ga ta teden zastavili predvsem v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS): Če bi z razbremenitvijo bogatih ti pridobili tako malo, proračun pa bi izgubil tako veliko, zakaj ne poskusimo raje obratno? Zakaj raje ne obdavčimo premožnejših, kot da jim dajemo odpustke? Zakaj raje spet ne uvedemo 50-odstotnega razreda za tiste z več kot 70.000 evri letnih dohodkov, kot so napovedovali v »najbolj socialdemokratski stranki, DeSUS« še pred mesecem dni v parlamentu – očitno spet s figo v žepu?

Minister Šušteršič je minuli teden odgovoril, da obdavčitev najbogatejših z dohodnino po njegovem ni smiselna, saj jih s tem ukrepom ne bi zajeli. Sam sicer takšnim davkom ne nasprotuje, »vendar mislim, da s 45- ali 50-odstotno dohodnino ne bi zajeli najbogatejših. Vsi približno vemo, kdo so najbolj bogati. Vsi približno vemo, kako so do tega bogastva prišli. In ti dohodki, s katerimi so ti ljudje postali bogati na način, ki moti sindikate in javno mnenje, niso bili pridobljeni na način, ki bi bil sploh obdavčen z dohodnino. S tako 45- ali 50-odstotno obdavčitvijo torej namena, da bi bili ti ljudje obdavčeni, ne bi dosegli,« pravi. Res je, da najbogatejši – teh je v Sloveniji okrog 1500 – večino svojih dohodkov ne dobijo s plačo, ampak iz t. i. pasivnih virov, dividend in drugih rent. A kot je znano, Šušteršič nasprotuje tudi uvedbi nepremičninskega davka, s katerim bi te »superbogate« gotovo zajeli, hkrati pa minister ni natančneje pojasnil, zakaj po njegovem uvedba 50-odstotnega dohodninskega razreda ni smiselna.

Na ministrstvu za finance namreč te alternativne izračune o posledicah uvedbe novega, 50-odstotnega dohodninskega razreda imajo, a jih novinarjem ne želijo izročiti, češ da so »analize, podatki in izhodišča, ki so podlaga za spremembo zakonodaje, interne narave«. A razlog ni zgolj »interne narave«, ampak je tudi političen. Temeljito analizo dohodninskega sistema so na finančnem ministrstvu zadnjič opravili pred tremi leti, ko so uradniki, tedaj še pod ministrom Francem Križaničem, preigrali pet možnih scenarijev dohodninske reforme. »Križaničeva« analiza je tedaj dejansko pokazala – v nasprotju s tem, kar je ta teden povedal Šušteršič –, da bi najpremožnejše v Sloveniji lahko brez večje škode malce bolj obremenili, v dobro vseh. Sicer pa tudi mednarodne primerjave kažejo, da je v Sloveniji dohodninska lestvica v EU podpovprečno solidarna; že sedaj dajemo v Sloveniji tistim z najvišjimi osebnimi dohodki razmeroma največje odpustke. Tako Avstrija, Nemčija kot tudi Italija v dohodninski lestvici najpremožnejše obremenjujejo z višjimi odstotki.

Če bi v Sloveniji obremenili najbogatejših 25 tisoč ljudi, ki na leto zaslužijo več kot 50 tisoč evrov, bi ti na mesec plačevali zgolj 200 evrov več, država pa bi dobila 50 milijonov evrov.

Kakšna dohodninska reforma bi torej bila zares potrebna? Ena možnost bi seveda bila, da bi ponovno uvedli dohodninsko lestvico, ki je obstajala še pod finančnim ministrom Dušanom Mramorjem. Tri dohodninske stopnje, 16-odstotno, 27-odstotno in 41-odstotno, ki jih je uvedla prva Janševa vlada, bi ukinili in jih spet nadomestili s petimi dohodninskimi razredi (16-, 27-, 30-, 42- in 50-). Leta 2009 je izračun pokazal, da bi s tem v proračun prišlo za kar 233 milijonov evrov več, res pa je, da bi na drugi strani vlada s tem poleg najbogatejših obremenila tudi srednji sloj. Ne sicer pretirano, a vendar: tisti s povprečno plačo bi recimo na mesec državi odrinil 30 evrov več dohodnine kot sedaj. Zato so tudi poleti leta 2009 na finančnem ministrstvu še dodatno preverili reformne različice, s katerimi bi obremenili predvsem ali izključno tiste z najvišjimi dohodki.

Rezultat je bil tak: Če bi denimo obremenili vse tiste prebivalce, ki na mesec zaslužijo več kot dve povprečni plači – teh je v Sloveniji skupaj 60 tisoč – bi tisti s 3000 evri bruto na mesec plačali zgolj 7 evrov dohodnine več, tisti s 7500 evri mesečne plače pa 200 evrov več na mesec. Obremenitev torej ne bi bila pretirana, na drugi strani bi se v proračun na leto zlilo novih 71 milijonov evrov več davka. A če je tudi to preveč za tiste, ki so proti vsakemu višanju davkov, so na ministrstvu preigrali še o scenariju št. 5, po katerem bi obstoječi »Janševi« lestvici s tremi razredi (16-, 27- in 41-) dodali še četrto, 50-odstotno stopnjo, s katero bi zajeli vse tiste, katerih bruto mesečni dohodek je višji od treh povprečnih plač. V tem primeru bi bolj obremenili najbogatejših 25 tisoč ljudi, ki na leto zaslužijo več kot 50 tisoč evrov. Ti bi v povprečju na mesec plačali 200 evrov več, država pa bi na drugi strani dobila 50 milijonov evrov v proračun.

Šušteršičeva na hitro spisana davčna reforma, ki vključuje še vrsto olajšav za podjetja in postopno nižanje davka na dobiček, kar bo državo stalo še dodatnih 60 milijonov evrov na leto, je nestrokoven in očitno političen projekt, namenjen podjetniški volilni bazi Virantove stranke, v kateri so pred volitvami populistično obljubljali vitko državo. Če bi Šušteršičeva reforma imela kakršnokoli strokovno podlago, bi vsaj deloma sledila priporočilom fiskalnega sveta pod vodstvom ekonomista dr. Marjana Senjurja. V omenjenem svetu so sodelovali tako »levi« kot »desni« ekonomisti, od dr. Franceta Arharja, Ivana Simiča, dr. Bogomirja Kovača, dr. Rasta Ovina do dr. Mariana Wakouniga. Lani maja so predlagali zvišanje dohodnine, uvedbo nepremičninskega davka, dvig DDV-ja in podobno, saj naj bi sicer ob sedanji »degresivni«, »enostranski« in »skrajni« ekonomski politiki vsesplošnega varčevanja in krčenja račun za recesijo na koncu plačal srednji in nižji sloj, medtem ko bi »ljudje z višjimi dohodki prišli skozi recesijo sorazmerno dobro«.

In ravno to sedaj počne Šušteršič. Še huje, ne samo, da krči državo, državo celo krči na način, da daje najbogatejšim bombončke, ki jih v resnici ne potrebujejo. In da bo reforma še bolj perverzna, lahko med temi najbogatejšimi najdemo tudi vodstvo Virantove stranke in Gregorja Viranta samega. Virant namreč s svojimi 160 tisoč evri, ki jih je zaslužil leta 2009, sodi v skupino najbogatejših 3000, Šušteršiča s 35 tisoč delnicami (od Gorenja do Nokie, Pfizerja ali Mercka) pa bi lahko uvrstili med »rentnike«, ki jih ekonomska teorija obravnava kot najmanj produktivni sloj elite. Vodja Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič ima torej prav, ko trdi, da Šušteršič s svojo reformo zgolj po nepotrebnem »ujčka najbogatejši sloj«.