Vrag je vzel šalo

V sosednji Avstriji je politična satira priljubljen žanr. Na javni televiziji ORF so od osemdesetih let z novo generacijo kabaretistov satirične oddaje predvajane v najbolj gledanih terminih. V zadnjih nekaj letih se je na ORF zvrstilo kar nekaj inovativnih oddaj. Eno izmed njih, Oddajo brez imena (Sendung ohne Namen), satirični, političnokritični in samoironični kolaž asociacij, je leta 2002 Evropska federacija javnih televizij označila celo za poseben žanr. Poleg ostalih izdelkov, recimo oddaje Štirje (Die 4 da) ali Mi smo Kajzerji (Wir sind Kaiser), v kateri se ustvarjalci vsak teden norčujejo iz Avstrije in Avstrijcev, ima posebno mesto še znana oddaja Dorfers Donnerstalk.

V tej, povsem neuravnoteženi oddaji si avtorji najraje privoščijo vodstvo televizije in avstrijsko krščansko-ljudsko stranko (ÖVP). Hit oddaje je bil dolga leta »Moltofon« ali neposredna telefonska linija bivšega avstrijskega predsednika vlade Wilhelma Moltererja, nekakšen medijski rdeči telefon za politike. Po Moltofonu se je premier redno javljal v oddajo, se pritoževal nad vsebino in dajal politična navodila. Je konservativec Molterer napovedal tožbo? Ne, javno je dejal, da mu je »Moltofon« všeč in da se ob tem zabava.

Še bolj je satirični žanr uveljavljen v naši drugi sosedi, Italiji. Italija je kot država pojem za satiro. Kljub Berlusconiju so imeli tam v zadnjih letih na zasebnih in na javni televiziji celo vrsto satiričnih oddaj, v katerih so tudi mnogi slovenski humoristi našli svoje vzornike. Znan je recimo Dario Fo, Kobalov vzornik, pa Roberto Benigni, ki je lansko leto na festival popularne glasbe – tega je z rekordno gledanostjo prenašala italijanska javna televizija RAI v živo – prišel na belem konju z italijansko zastavo, nato se je skorajda pol ure norčeval iz premierovih spolnih škandalov, zaključil pa je z ugotovitvijo, da mora Italija ostati združena, sicer bodo Berlusconiji vsaj trije.

Na zdravje!

Boris Kobal, slovenski igralec in satirik, pravi, da je slovenska scena v tej primerjavi prav mučna in nerazvita. Mnoge satirične oddaje, ki so zacvetele konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, so kmalu za tem ugasnile, ker zaradi najrazličnejših sporov delo na dolgi rok ni bilo več mogoče. Praktično satire v Sloveniji danes, ocenjuje Kobal, skorajda ni več. »Naš problem je,« pravi, »da se ne znamo kot narod postaviti v ironično luč. Hrvati, Srbi, Angleži, Francozi, Nemci se znajo norčevati iz sebe. Da pa to narediš, moraš biti notranje zelo svoboden. Zato je pri nas še zmeraj najbolj aktualen satirik Ivan Cankar.«

Zadnji antisatirični »incident«, odločitev vodstva RTV Slovenija, da zaradi komičnih nastopov ob podelitvi viktorjev posnetek začasno umakne pred javnostjo do izvedbe referenduma o družinskem zakoniku, je zgolj še ena od množice podobnih političnih intervencij, ki so, povedano s Kobalom, očitno simptom te »notranje nesvobode«. Proti satiri smo imeli v preteklosti, po osamosvojitvi, mnogo intervencij, večinoma z desnice in iz cerkve. To je sicer normalno, a v Sloveniji so se javne institucije, gledališča in javna televizija tem pritiskom vedno uklonili.

»Naj omenim samo eno oddajo, ki je bila deležna veliko kritik pred časom, sedaj je, hvala bogu, ni več – tako imenovani TV Poper, kjer so se načrtno norčevali iz ene kategorije Slovenk in Slovencev,« se je leta 2005 pohvalil poslanec NSi Alojz Sok. Po TV Popru, verjetno edinem pravem satiričnemu poskusu na javni televiziji, se je politika uspešno spravila še na Hri-bar. S Hri-barom se namreč, tako je trdil teolog Ivan Štuhec, član sveta RTV, »Slovenija vse bolj premika k ekscesno modernemu, ne pa k etno modernemu«. Hubert Požarnik, prav tako član sveta RTV, pa je recimo dejal, da je Hri-bar primer »slovenske dekadence ter psihopatologije«. Po sporih znotraj hiše, tožbah, raznih prepovedih in podobnem danes oddaje Hri-bara ni več. »Resda smo Hri-bar ukinili sami. A zadnje oddaje so bile izredno napete in vsega smo imeli vrh glave,« pravi voditelj Sašo Hribar.

Tudi tokratni argument vodstva RTV Slovenija, predvsem generalnega direktorja Marka Fillija, češ da so pri podelitvi viktorjev humoristi kršili televizijska pravila pred referendumom, je prozoren. Prvič zato, ker so humoristi kot samostojni avtorji predvsem izražali svoje mnenje. »Nobeden od nas nima nobene zveze s politično stranko. Vsi smo izražali svoje misli in ideje ter komentirali stališča, ki se nam zdijo sporna, napačna in nerazumljiva in te smo podajali v obliki satire,« pravi eden od nastopajočih, Vid Valič. Drugič pa je argument prozoren, ker so z umikom oddaje iz arhiva in s sporočilom za javnost zgolj še popularizirali oddajo, ki so jo hoteli umakniti.

Če bi vodstvo RTV Slovenija resnično tako skrbelo za vsako izrečeno besedo, bi moralo z enako mero zavzetosti cenzurirati še druge primere. Gledalci so v istem času, v drugih, bolj »tradicionalnih« oddajah na RTV Slovenija, kot je Na zdravje, dan pred podelitvijo viktorjev poslušali izjave, ki bi jih ravno tako lahko razumeli kot kršitev referendumskih pravil. »V naslednji zasedbi imamo očeta in sina. To se pravi nepopolna družina,« se je pošalil »Strašni Jože« minuli petek v oddaji Na zdravje, sicer znani po svojem namigovanju na različne oblike pravoverne spolnosti. Še pred tem se je šalil, da »lupčka« moškemu ne bo dal, in potem je stresal smešnice na temo, koliko očetov ima v resnici nastopajoči fantek. Vodstvo RTV ob oddaji Na zdravje ni protestiralo.

Demonstracija klečeplazenja

Eden izmed nastopajočih na podelitvi nagrad, Gojmir Lešnjak - Gojc, ki je najbolj senzibilne zmotil z idejo, da bi v luči varčevanja vsa ministrstva združili v eno ministrstvo Über alles, je nad odločitvijo vodstva televizije neprijetno presenečen. »Malce tečno je, da se moramo v 21. stoletju ukvarjati s takšnimi rečmi. Po moji oceni se tukaj postavlja pod vprašaj svoboda govora, ker v nobenem od prispevkov ni bilo nič sovražnega, je pa res, da smo se kot satiriki odzvali na dejansko stanje v državi in poskušali to prikazati skozi očala duhovitosti.« Lešnjak, ki je konec 80. let izgubil službo na RTV, ker je prebral zagovor skupine Irwin ob plakatni aferi, pravi, da se je čas v Sloveniji ustavil, kar je vidno ne samo v nesmiselnem referendumu o družinskem zakoniku, ampak tudi iz stanja, v katerem je slovenska satira. »Po defaultu je satira vezana na napredna razmišljanja. Pri nas pa smo ukinili sprva TV Poper, sedaj pa ukinili in blokirali razvoj Hri-bara,« pravi.

Zaradi očitne nesproščenosti v Sloveniji so pri »nas v zabavni oddaji našli razlog in motiv za politično obračunavanje«, pravi režiser prireditve Igor Gajič. Z drugimi besedami, vodstvo RTV Slovenije se je v luči aktualnih vladnih kadrovskih čistk ustrašilo za svoje pozicije ali plačilne razrede, pri čemer so svojo lojalnost vladajoči opciji izkazali s pomočjo najpriročnejšega cilja – humoristov. Ti so se seveda norčevali predvsem iz vlade in iz stališč do družinskega zakonika, ki jih zastopa najmočnejša vladna stranka. Zato je bilo treba s sporočilom za javnost pokazati »pravilna« stališča vodstvenih delavcev in se, kot smo to rekli v prejšnjem sistemu, diferencirati od troublemakerjev.

Urednik revije Stop in organizator podelitev viktorjev Martin Senica pravi, da se je osnovna zamera vladajoče politike začela že mnogo pred podelitvijo nagrad. Boštjan M. Turk, simpatizer stranke SDS, je že v petek, dan pred podelitvijo, odstopil kot član izborne komisije, češ, da ta »skozi leta ohranjuje politični monopol tranzicijske levice na medijskem področju. Kar se odloči v zakulisnem lobiranju, je potem javnosti predstavljeno kot ’vrhunski strokovni izbor’, ki naj bi bil zunaj vsakega dvoma«. A v resnici, pravi Senica, je edini, ki je »lobiral« in ki ni razumel načina izbora, ravno Turk. Želel je namreč, da bi se v ožji izbor, med nominirance, uvrstil dokumentarec bivšega direktorja televizije Jožeta Možine o misijonarju Pedru Opeki. A to se ni zgodilo. »Od tod gnev in jeza in njegov odstop,« dodaja Senica.

Berufsverbot za RTV

Jože Možina je tisti bivši direktor televizije, ki ima velike zasluge za izgon satire z RTV Slovenija. Na položaj direktorja je prišel pod prvo vlado SDS. Že takoj, leta 2006, je v skladu z idejami katoliških predstavnikov v svetu RTV poskušal ukiniti oddajo Hri-bar. Za začetek jo je želel prestaviti na kasnejši termin, nato jo je prenehal oglaševati, na televiziji so ukinili napovednike, februarja 2007 pa so zaradi »primesi vulgarnosti« eno oddajo zbrisali iz arhiva. A tu se še ni končalo. Leta 2008 so zaradi vpeljave lika Reporterja Surle režiserju Bojanu Krajncu izrekli ultimat pred suspenzom. In to kljub temu, da je bila oddaja Hri Bar, narejena po vzoru angleške Spitting Image, »uravnotežena« in razmeroma blaga. Angleže, denimo več kot desetletje v originalni oddaji ni motilo, da so premierko Margaret Thatcher predstavljali kot transseksualno diktatorko s fašistično usmeritvijo, ki malo potrebo opravlja v pisoar in hodi po nasvete k Adolfu Hitlerju (vrtnarju na Downing Streetu 9).

Kako resen problem je politični humor za javno RTV, dokazujejo tudi zapleti, do katerih je prišlo v zadnjem letu. Od kar je lani postalo jasno, da se bo oblast zamenjala, ima satira na RTV Slovenija berufsverbot. Bojan Krajnc, bivši režiser Hri-bara, je lani naredil koncepta dveh oddaj, s katerima je nameraval nadomestiti ali nadgraditi Hri-bar, a mu to, kot pravi sam, zaradi nezainteresiranosti vodstva ni uspelo. V zadnjem poskusu je šlo za animirano serijo Hribovci o slovenski politiki, ki se dogaja v vasi Jebovlje. V njej je Janković gostilničar, Pahor cvetličar, Kresalova je bivša miss, ki vodi na sprehod svojega bulmastifa, Golobič je iluzionist, Janša ima svoj bife Pomlad in trop zelo poslušnih ovc, Grims je RTV-mojster, Jerovšek in Pukšič sta avtomehanika, Rupel pa je živi spomenik, ki pride zjutraj na glavni trg in zvečer odide.

Uradni odgovor, ki smo ga v zvezi z oddajo Hribovci dobili od RTV Slovenija, je bil kratek: »Ker oddaja ni nared, tudi ne more biti uvrščena v program.« A Krajnc, ki smo ga prosili za pojasnilo, odgovarja, da gre pri tem za sprenevedanje. »Serija je postavljena. Seveda pa ni narejena. Da jo naredimo, je treba podpisati pogodbe. Razen če mislijo, da bomo to na črno delali?« se sprašuje. Podobno pravi bivši voditelj Hri-bara Sašo Hribar – čeprav je RTV Slovenija že plačala izdelavo likov, interesa za novo satirično animirano serijo ni. »Vodstvo je očitno ocenilo, da jim politična satira popolnoma nič ne koristi. V tem smislu ni stanje v Sloveniji nič kaj drugačno od kakšnega Iraka ali Irana,« pravi Hribar.

Prihajajo specialci?

Mesec dni pred podelitvijo viktorjev je RTV Slovenija v živo prenašala drugo prireditev, na kateri je ravno tako nastopil satirik. Šlo je za Večerovo akcijo Bob leta, kjer je zbrane zabaval Tadej Toš. Zabaval se je na račun politike, trenirkarjev, rumenega sonca in modrega neba, pravosodja, Patrie. Dan prej je bila v parlamentu ustoličena desna politična opcija. Nihče mu ni rekel ne »ja« ne »ne«, razlaga. Kljub temu je »bil ta strah, kaj se bo zdaj zgodilo, okoli mene v neizrečenem prisoten v ožjem in širšem krogu. V bistvu je vladala atmosfera strahu. To je precej duhamorno in nenormalno vzdušje za ustvarjanje zabave. Strah je bil prav neverjeten. Skorajda fasciniralo me je, kako se bojijo nove oblasti,« pravi Toš.

Tokratni odziv vodstva RTV Slovenija je korak naprej k utrjevanju tega strahu. Najpomembnejši javni zavod v državi je drugim bolj in manj neodvisnim institucijam pokazal, kako se je treba odzvati, kadar te pokliče politika.

Vrag je očitno res (spet) vzel šalo.