Kadrovski cunami 2.0

V prvem mesecu dni je nova vlada sprejela celo vrsto spornih kadrovskih potez, povečala je tudi kvoto tistih, ki jih je mogoče zaposliti po političnem ključu, torej brez razpisov, na podlagi zaupanja. Zadnji teden je na vrh Arhiva Slovenije kot vršilca dolžnosti imenovala zgodovinarja Jožeta Dežmana, ki sicer ni arhivist po stroki, bivšega direktorja arhiva Dragan Matića pa je odpustila iz službe, ker je pred referendumom o arhivih zagovarjal drugačno stališče kot sedanje vladne stranke. Mimogrede, takšno stališče so zagovarjali vsi arhivisti.

Potem se je v kabinet predsednika vlade vrnil Borut Petek, z očetom katerega se Janša izredno dobro razume, Petkov brat pa je pod prvo Janševo vlado obogatel, ko je dobil igralniško koncesijo. Na direktorska mesta, kot je recimo direktorat za medije na kulturnem ministrstvu, je vlada za v. d. prvič doslej imenovala politika, Mira Petka, neuspešnega poslanca SDS. Državni sekretar pri Radovanu Žerjavu je postal Uroš Rožič, katerega pretekla dejanja – izplačilo posojila iz državnega podjetja (DSU), ki ga je vodil – je protikorupcijska komisija že opredelila kot koruptivna …

Na te in podobne očitke, češ da je nova vlada začela z grobo čistko in političnim kadrovanjem, je premier Janez Janša doslej odgovarjal s protiudarcem. V zadnjih dveh mesecih je večkrat ponovil, da je bivša, Pahorjeva vlada v odhajanju, v času, ko ni imela polnih pooblastil, opravila več kot 170 kadrovskih imenovanj. Janša je prvič s tem podatkom postregel konec februarja, v intervjuju za Info TV, kjer je dejal, da je odhajajoča Pahorjeva vlada imenovala »kopico raznih častnih konzulov po svetu, kar bi lahko mirno počakalo novo vlado«.

Pahorjeva vlada naj bi tako v nasprotju s svojimi obljubami imenovala »ali predlagala ljudi v mednarodne institucije za naslednje štiri ali pet let« ter opravila »številna imenovanja, še posebej v tožilstvu ali pravosodju, delno tudi diplomaciji«, kar Janševi vladi ob koncu mandata leta 2008 ni bilo dovoljeno – s čimer je Janša verjetno mislil tedanjo željo njegove vlade, da Dimitrija Rupla pošljejo za veleposlanika na Dunaj, čemur je tedaj nasprotoval predsednik države Danilo Türk. Več kot 170 kadrovskih imenovanj v času vedejevstva je res dramatična številka. Kakšni primeri se torej skrivajo v njej?

Spisek so nam iz vladnega urada za informiranje tudi poslali in resnici na ljubo je velika večina primerov na njem popolnoma nepomembnih, če ne celo smešnih. V številki 170 se skriva kopica dijakov ali študentov, ki jih je vlada na predlog drugih organizacij zgolj potrdila v različne svete za študentska ali dijaška področja. Tu so recimo tudi potrjeni predstavniki prostovoljskih nevladnih organizacij, člani sveta vlade »za spodbujanje prostovoljstva in prostovoljskih nevladnih organizacij«, pa svet za prostovoljska priznanja, pa imenovanje stalne delegacije za sodelovanje v mednarodni skupini za holokavst …

Značilen primer iz te skupine je ustanovljeni svet za socialno podjetništvo, v katerem je imenovanih 15 ljudi, delno iz nevladnih organizacij. Nobena od teh funkcij ni plačana, kaj šele, da bi predstavljala zaposlitev. »Ni mi niti znano, da bi bila predvidena sejnina ali povračilo potnih stroškov,« pravi eden izmed skupine, Primož Šporar, pa tudi sam postopek, dodaja, je potekal tako, da je vlada zaprosila nevladne organizacije, da so imenovale svoje predstavnike, ki jih je nato vlada zgolj potrdila.

Glede tožilskih in »diplomatskih« funkcij ravno tako na spisku ni mogoče najti primera, ki bi spominjal na primer »Rupel«. Imenovanje častnih konzulov gotovo ni takšen primer, saj častni konzuli po svetu svoje delo za državo opravljajo zastonj. Pri ostalih diplomatskih imenovanjih pa je Pahorjeva vlada v času svojega vedejevstva predvsem širila naloge že obstoječim veleposlanikom. Imenovanje izredne veleposlanice v Angoli s sedežem v Lizboni se morda sliši hudo, a dejansko pomeni, da bo obstoječa slovenska veleposlanica, ki že dve leti dela v Lizboni, po novem delala še z Angolo.

Med približno 170 imeni na spisku smo dejansko lahko našli zgolj okoli 10 spornih primerov. Torej primerov, v katerih je odhajajoča vlada koga dejansko zaposlila. Pa še pri teh so v nekaterih primerih opravičljivi razlogi. Imenovanje direktorja Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK) Franca Dolenca je verjetno razumljivo, Apek je bil namreč kar dve leti brez pravega vodstva, agencijo so vodili trije v. d.-ji zapored, zaradi česar je s sankcijami – ker gre za regulatorja na pomembnem trgu – že grozila Evropska komisija. Poleg tega Dolenc ni ravno političen kader, saj je prej delal kot šef razvoja v Iskratelu.

Kaj sme delati vlada v odhajanju? Prva Janševa vlada je mesec dni po volitvah cerkvi podarila Blejski otok z nepremičninami vred.

Bi pa verjetno država to, prehodno obdobje verjetno preživela, če denimo 26. januarja Pahorjeva vlada ne bi imenovala Nataše Prah za direktorico urada za nadzor proračuna, če bi počakala z imenovanjem generalne direktorice direktorata za upravne notranje zadeve Nevenke Vratanar ali če ne bi Staneta Cvelbarja imenovala za generalnega direktorja direktorata za investicije na ministrstvu za javno upravo in Marjana Hribarja za generalnega direktorja direktorata za turizem na ministrstvu za gospodarstvo. Kakšen je torej rezultat domnevno vzdržne Pahorjeve kadrovske politike pod črto?

V začetku julija 2011 je bilo v državni upravi, po ministrstvih, v policiji in vojski zaposlenih 33.809 javnih uradnikov, v začetku februarja 2012 pa »le« še 33.295. Pahorjeva vlada torej očitno na koncu ni izkoristila priložnosti, kar smo videli leta 2008, ob koncu vlade Janeza Janše. Kot kaže statistika ministrstva za javno upravo, je Janševa vlada za konec v upravi zaposlila kar 60 politično imenovanih kadrov. V zadnjem mandatu je bilo sklenjenih skupaj 143 pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovna mesta, ki so bila vezana na osebno zaupanje funkcionarja, od katerih je potem približno polovica v državni upravi ostala »za vedno«.

In ko predsednik vlade tokrat govori, češ da je bilo imenovanje dr. Cirila Ribičiča in dr. Dragice Wedam Lukić v beneško komisijo nehigienično dejanje vlade v odhajanju, ki za to ni imela pooblastil, zaradi česar je sklep »nezakonit«, si ne moremo kaj, da se ne spomnimo primera Blejski otok. Sprva tajni blejski sporazum, s katerim je prva Janševa vlada otok z nepremičninami na nezakonit način podarila cerkvi, je bivši kulturni minister Vasko Simoniti podpisal 14. oktobra 2008. Državnozborske volitve, na katerih je SDS izgubila tekmo, pa so bile 21. septembra.