Dr. Tine Stanovnik: "Vse dozdajšnje poteze Janševe vlade kažejo na željo po ’vojaški’ podreditvi države."

»Govorjenje ministra Šušteršiča, da povišanje stopenj DDV-ja ne pride v poštev – pa lepo vas prosim! Naj raje pogleda, katere evropske države so v zadnjih letih občutno zvišale DDV.«

Dr. Tine Stanovnik je profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in sodelavec Inštituta za ekonomska raziskovanja. Kot raziskovalec družbene neenakosti in sistemov socialne varnosti proučuje socialni položaj v Sloveniji in kritično ocenjuje prve ekonomske poteze nove vlade, zlasti zamisel, da je do uravnoteženega proračuna mogoče priti z zniževanjem davkov. Takšen pristop je zastarel in naiven, trdi Stanovnik.

V svojih analizah ugotavljate, da se dohodkovna razmerja med sloji v Sloveniji po osamosvojitvi niso zelo spremenila. Ali to velja tudi za čas te krize?

Novejši podatki še niso na voljo, zato lahko o spremembah le ugibam. Z dokaj veliko verjetnostjo pa si upam trditi, da se na področju dohodkovne neenakosti v času sedanje krize ni dogajalo nič dramatičnega, da torej ni prišlo do nenadnega poslabšanja. Do nastopa krize je imela Slovenija, in to po različnih kazalcih, zelo nizko dohodkovno neenakost, eno najnižjih v EU. Naj to ponazorim z najnovejšo raziskavo OECD. Eden izmed enostavnih kazalcev neenakosti je razmerje med dohodki zgornjih 20 odstotkov oseb z najvišjimi dohodki in dohodki spodnjih 20 odstotkov oseb z najnižjimi dohodki. Podatki kažejo, da je bil v letu 2007 količnik tega razmerja v Sloveniji le 3,40, Enostavneje povedano: bogati so imeli v povprečju 3,4-krat toliko dohodka, kot so ga imeli revni. Ni države v EU, ki bi imela nižji količnik! Posebej zanimivo je, da je v državah, ki imajo sedaj zelo resne javnofinančne težave, ta količnik zelo visok. Tako npr. v Grčiji znaša 6,05, v Španiji 5,33, Italiji 5,53 in na Portugalskem 6,61. To seveda sploh ni naključje, vendar je razlaga za to precej zapletena. Poenostavljeno bi lahko rekli, da so v teh državah nacionalne elite – tako politične kot gospodarske in finančne – skrbele predvsem za svoj interes, ne pa za interes države in njenih državljanov.

Podatki urada vlade za makroekonomske analize kažejo, da se je tveganje revščine leta 2008 poglobilo, najbolj že sicer ogroženim socialnim skupinam.

Ne vem, kako naj bi se tveganje revščine poglobilo. Dejstvo pa je, da se je tveganje dohodkovne revščine malenkostno povečalo v letu 2008, to je zadnje leto, za katero obstajajo podatki. Vendar je treba tudi reči, da je Slovenija čisto na repu, tj. spada v skupino držav, ki imajo nizko tveganje dohodkovne revščine. 12-odstotni delež, kot ga ima Slovenija, imajo še Danska, Švedska, Avstrija in Madžarska, nižjega pa le Češka, kjer je ta delež 9-odstoten, in Slovaška, kjer je 11-odstoten. Sicer pa je tveganje dohodkovne revščine pri starejših, to je osebah, ki so stare 65 let in več, v Sloveniji precej višje, čeprav še vedno nižje od evropskega povprečja. To tveganje revščine je v Sloveniji skoraj še enkrat višje kot za celotno prebivalstvo in znaša 21 odstotkov. Vendar je dejstvo, da je poleg skupine starejših zelo visoko tveganje revščine značilno tudi za brezposelne. Težko je reči, za koliko se bo stanje še poslabšalo, ker se povečuje tako število starejših kot število brezposelnih.

Močan blažilec dohodkovne neenakosti pri nas je javni sektor, saj ima ta razmeroma visoke plače. Kako se to spreminja zdaj, ko so plače v javnem sektorju zamrznjene in ko vlada napoveduje odpuščanje javnih uslužbencev?

Če gledate primerjalno, po evropskih državah, je bila odločitev za zamrznitev plač v javnem sektorju in pokojnin razmeroma mil ukrep. Ni šlo namreč za nominalno zniževanje plač ali pokojnin, kot so to doživljale nekatere države EU. Kot ste omenili, javni sektor je v Sloveniji močan blažilec neenakosti. In ne samo to. Javni sektor bistveno pripomore k zmanjševanju plačne neenakosti med spoloma. Tako je na primer razlika v plačah med moškimi in ženskami, zaposlenimi za polni delovni čas, vsega okoli desetodstotna, čeprav so razlike znotraj zasebnega sektorja in znotraj javnega sektorja precej večje. Pri zasebnem sektorju so te plačne razlike okoli 18-odstotne, v javnem sektorju pa okoli 22-odstotne. Vendar, ker je veliko žensk zaposlenih v javnem sektorju, ta pa ima v povprečju višje plače kot zasebni sektor – razlika v plačah med javnim in zasebnim sektorjem je okoli 26-odstotna, je zato tudi skupni učinek na plačne razlike tako skromen. Glede odpuščanja pa moram reči, da se je javni sektor pri nas vsaj v nekaterih segmentih širil nerazumno, pri čemer mislim zlasti na državno upravo. So pa tudi segmenti, kot sta šolstvo in zdravstvo, kjer je bila širitev upravičena zaradi večjih potreb oziroma povpraševanja. Zmanjševanje obsega javnega sektorja in števila zaposlenih kar počez je vprašljivo. Da se na javni sektor gleda zgolj kot na porabnika denarja, je izraz primitivnega gledanja na gospodarstvo. Tudi javni sektor namreč ustvarja bruto domači proizvod. Ni torej samo črna luknja, ki golta denar. Res pa je, da bi morali breme prilagoditve nositi vsi deli družbe, tudi zaposleni v javnem sektorju.

Da se na javni sektor gleda zgolj kot na porabnika denarja, je izraz primitivnega gledanja na gospodarstvo. Tudi javni sektor ustvarja BDP. Ni torej samo črna luknja, ki golta denar.

Prof. Jože Mencinger je dokazal, da je naš javni sektor po obsegu povsem v evropskem povprečju.

To je res. Dobro je, da obstaja neka referenčna točka, da se prepreči vsesplošen napad na javni sektor. Tudi precej bolj enostavna in bolj groba primerjava od tiste, ki jo je opravil prof. Mencinger, pokaže, da je obseg javnega sektorja pri nas v povsem normalnih okvirih. Tako so npr. po podatkih OECD davčni prihodki v Sloveniji leta 2009 pomenili 37,9 odstotka BDP-ja, v Avstriji so znašali 42,8 odstotka, na Madžarskem 39,1 odstotka, v Italiji pa 43,5 odstotka. Ti visoki deleži v državah celinske Evrope so rezultat razmeroma dobro razvitega sistema socialne varnosti – predvsem pokojninskega zavarovanja. Vendar ponavljam, to še ne pomeni, da so posegi v javni sektor neupravičeni ali nedopustni. Absolutno so smiselni, je pa res, da jih je treba izpeljati premišljeno. V zadnjih letih so se ustanavljali razne agencije in uradi, katerih smiselnost je močno vprašljiva. Značilen primer je agencija za upravljanje kapitalskih naložb. Argument za njeno ustanovitev je bil, da to zahteva OECD, a se je izkazalo, da to ne drži. Nekemu uradniškemu telesu, torej ljudem, ki niso bili niti voljeni niti izpostavljeni resnemu strokovnemu preverjanju, je bila kar naenkrat dodeljena velikanska moč odločanja. Nekateri ministri, na primer Gaspari, so hitro zaznali, da se je dejanska realizacija »prenosa« odgovornosti na neko »neodvisno« telo sfižilo, a žal so to spoznali prepozno.

Minister za finance Janez Šušteršič je pripravil zakon, s katerim se agenciji odvzema velik del pristojnosti, upravljanje državnega premoženja pa vrača v roke izvršni oblasti. Je res pametno, da se politiki znova omogoči neposredno vmešavanje?

Težko rečem, katera rešitev je najboljša. Dejstvo pa je, da rešitev z agencijo ni bila dobra. V tem smislu je morda celo boljše, da upravljanje državnega premoženja spet prevzame vlada, ker bo s tem prevzela tudi odgovornost za morebitne napačne odločitve.

Problematično se mi zdi, da vlada stroške javne porabe reže linearno, brez poglobljene analize.

Jaz bi vseeno še malo počakal. Reorganizacije še potekajo in učinki ne morejo biti še vidni. Tu so gotovo možni prihranki, nikakor pa ne tako ogromni, kot misli vlada. Menim sicer, da je prihraniti več sto milijonov na strani odhodkov iluzija! Vse kaže na dokaj nerealna pričakovanja glede zniževanja odhodkov.

Premier Janša zagotavlja, da nameravajo odpuščanje v javnem sektorju izvesti na mehak način, torej predvsem z upokojevanjem. Je smiselno, da ljudi silijo v upokojitev? Ali ni bistvo pokojninske reforme prav v tem, da se dela dlje, da se torej dvigne starost ob upokojitvi?

Predčasno upokojevanje je seveda popolnoma nesmiselno. To pot smo enkrat že prehodili ne samo v Sloveniji, ampak tudi v nekaterih drugih evropskih državah. Ko pa gre za to, da zavarovanci dosežejo pogoje za polno upokojitev, ni razloga, da jih delodajalec ne bi upokojil. Tudi po najnovejši sodbi evropskega sodišča v zadevi Fuchs proti deželi Hessen, sprejeti lansko leto, sodišče ugotavlja, da ima delodajalec od delavca v javnem sektorju pravico zahtevati, da se upokoji, ko slednji izpolni pogoje za polno upokojitev. Ne bom rekel, da so starejši delavci praviloma manj produktivni, je pa dejstvo, da s tem, ko delajo dlje od izpolnitve pogojev, zasedajo delovna mesta in preprečujejo vstop mlajšim. V delu javnega sektorja namreč velja, da je povpraševanje po delu fiksno oz. je število delovnih mest določeno, tako da starejši res onemogočajo zaposlitev mlajšim. Če torej povzamem: ni res, da lahko v javnem sektorju kdorkoli dela do sedemdesetega leta, pa mu nihče nič ne more. Nekateri starejši uslužbenci v javnem sektorju so res nepogrešljivi in so visoko produktivni, hkrati pa obstajajo tudi takšni, ki se delovnega mesta oklepajo samo zato, ker se zavedajo, da bodo dohodkovno na slabšem, ko se bodo upokojili. Takšno zadrževanje starejših ni smiselno in to pomeni visoke stroške za državo, poleg tega pa preprečuje vstop mladim na trg delovne sile.

Če namerava vlada že letos prihraniti vsaj pol milijarde evrov, tega gotovo ne more doseči samo z odpuščanjem v javnem sektorju.

Seveda ne. Tu gre za kozmetične posege, od katerih si ne gre obetati večjih prihrankov. Resen prihranek bi bil možen samo z zniževanjem plač v javnem sektorju in pokojnin, ti ukrepi pa za zdaj niso predvideni. Ampak kot rečeno: poleg odhodkovne strani je treba gledati tudi prihodkovno. Skoraj vse evropske države so v času krize zviševale stopnjo davka za dodano vrednost. Ta ukrep ima seveda svojo logiko. Če že morate kaj storiti na davčnem področju, potem je to gotovo dvig DDV-ja. To je kot prva pomoč poškodovancu, ki pride na urgenco. Govorjenje ministra Šušteršiča, da povišanje stopenj DDV-ja ne pride v poštev – pa lepo vas prosim! Naj raje pogleda, katere evropske države so v zadnjih letih občutno zvišale DDV. Madžari sprejemajo celo 27-odstotno stopnjo, kar je sicer pretirano. Toda, iluzija je, če v vladi mislijo, da je mogoče prihraniti samo z mehkimi variantami. Javnofinančnega primanjkljaja ni mogoče spraviti pod tri odstotke BDP-ja, ne da bi kaj naredili z javnofinančnimi prihodki. Seveda se z zviševanjem davkov realni dohodki zmanjšujejo, kar zmanjšuje kupno moč. A druge poti ne vidim. Tu se v celoti strinjam s predsednikom fiskalnega sveta dr. Marjanom Senjurjem, ki tudi zagovarja dvig stopnje DDV-ja. Žal je tako, da pri nas mnenje fiskalnega sveta nima take teže, kot bi si jo zaslužilo. Glede na težko javnofinančno situacijo vlada ne bi smela davčno popuščati, pač pa bi se morala vsaj na nekaterih točkah odločiti za davčno privijanje. DDV je edini davek, ki ji omogoča, da proračunske prilive poveča z eno samo potezo.

Vse dozdajšnje poteze Janševe vlade kažejo na željo po ’vojaški’ podreditvi države. Žalostno je, da je prejšnja vlada tako hitro zapravila svoj politični kapital in odprla prostor za avtoritarni režim.

Prof. Mencinger svari pred varčevalno histerijo, ker da bo ta še poglobila gospodarsko in socialno krizo. Je z vsesplošnim varčevanjem sploh mogoče pripomoči k oživljanju gospodarstva? Gre država blaginje skupaj s pojmom vitkejša država?

Situacija je res shizofrena. Dejstvo je, da je neko razumno varčevanje potrebno že zato, da se pošlje jasno sporočilo finančnim trgom, da slovenska vlada obvladuje položaj. Po drugi strani pa, če želimo gospodarsko rast in večjo zaposlenost, so nujne investicije in gospodarski zagon, kar seveda terja zadolževanje. Te stvari so kontradiktorne. Ekonomisti bi nekoliko shizofreno najraje zagovarjali kar oboje. Dejstvo pa je, da Slovenija mora biti v dobri kondiciji in zlasti ne sme dopustiti propada sicer dobrih podjetij, ki so se znašla v težkem likvidnostnem položaju. Treba je jasno reči, da je Slovenija razmeroma dobro upravljala svoje javne finance in da nikakor ne pomeni enega od žarišč krize. Res je, da je bilo gradbeništvo pred krizo tudi pri nas preveč napihnjeno, a še zdaleč ne tako kot npr. na Irskem, v Španiji in baltskih državah. Ponavljam: Slovenija se je v fiskalnem smislu ves čas obnašala odgovorno. Edina napaka je bila storjena v času prejšnje Janševe vlade, ko je ta vodila prociklično namesto anticiklične ekonomske politike. Na to so takrat opozarjali tako rekoč vsi slovenski makroekonomisti. To res ni bilo pametno, toda treba je vedeti, da je enako počela tudi veliko bolj izkušena britanska vlada. Daleč torej od tega, da bi bila Slovenija v fiskalnem smislu evropska posebnost. Sedaj je Slovenija zavezana k vzpostavitvi dokaj uravnovešenih javnih financ. Brez varčevanja ne bo šlo. Slovenija ne more zagovarjati keynesijanskega pristopa – ne samo zaradi visokih stroškov novega zadolževanja, temveč preprosto zaradi novih fiskalnih pravil. Slovenija naj bi takšno zlato fiskalno pravilo vnesla celo v ustavo.

Da se na javni sektor gleda zgolj kot na porabnika denarja, je izraz primitivnega gledanja na gospodarstvo. Tudi javni sektor ustvarja BDP. Ni torej samo črna luknja, ki golta denar.

Kriza je na površje prinesla neoliberalizem, zanj pa je značilno, da je neobčutljiv za družbeno neenakost ali jo celo spodbuja. Kako bo to vplivalo na prihodnjo podobo Slovenije?

Ne gre samo za družbeno neenakost. Gre za to, da neoliberalna doktrina sloni na sprostitvi trga, prav čezmerna sprostitev trga pa je v veliki meri kriva za stanje, v katerem smo danes. Kot nek lajtmotiv se pojavljajo zahteve po umiku države, zmanjšanju regulacije, spodbujanju zasebnega sektorja na vse mogoče načine. Neoliberalna doktrina nedvomno dobiva zagon, kar se vidi tako v deregulaciji trga dela v Grčiji, Italiji, Španiji kot ne nazadnje tudi v idejah Janševe vlade. Da ne bo pomote: deregulacija trga je pomembna in zaželena pri tistih poklicih, ki zaradi onemogočanja prostega vstopa pridobivajo ekstra dobiček ali rento. Večinoma pa pri deregulacijah trga dela ne gre za to, temveč za podreditev delavstva.

Ekonomska politika Janševe vlade torej še zdaleč ni skladna z vašo vizijo …

Gotovo se na vsako potezo nove vlade ni smiselno odzvati na nož. Me pa moti, da minister Šušteršič zagovarja ekonomiko ponudbe, ki je pravzaprav ena od različic neoliberalne doktrine in je danes zastarela. Gre za doktrino, da je z zniževanjem davkov in različnimi davčnimi olajšavami mogoče spodbuditi gospodarsko aktivnost in s tem gospodarsko rast. Po mojem je temeljni problem ta, da je treba javnofinančne prihodke nekako stabilizirati in zmanjševanje davkov zaradi nizke gospodarske aktivnosti nadomestiti z drugimi davki, ki so manj izpostavljeni gospodarskemu ciklu. To, da greš v zavestno zmanjševanje javnofinančnih prihodkov, in to tako pri dohodnini kot pri davku od dohodka pravnih oseb, je, milo rečeno, zelo nenavadno. Ponavljam: gre za zastarel koncept ekonomike ponudbe iz 80. let prejšnjega stoletja, iz časov Ronalda Reagana. Ta koncept so kasnejši ekonomisti duhovito preimenovali v vudu ekonomiko. So lepotni popravki dohodninske lestvice res potrebni ali gre preprosto za odsotnost kakršnihkoli konstruktivnih idej za zagon gospodarstva? Je postopno zniževanje stopenj davka na dobiček ukrep, ki naj bi spodbudil gospodarstvo? Prepričan sem, da ne. Mimogrede, v Sloveniji smo z 20-odstotno stopnjo davka na dobiček evropsko popolnoma primerljivi. S tem, ko naj bi jo postopoma znižali na 15 odstotkov, in tudi zaradi večjih davčnih olajšav, bomo seveda v proračunu imeli manjši priliv. Če v vladi mislijo, da bodo tujci zaradi tega raje investirali v slovensko gospodarstvo, se krepko motijo. Stopnja davka na dobiček je namreč samo eden od številnih elementov, ki jih tujci upoštevajo pri odločitvi o vlaganju. Jasno je, da je treba storiti čim več za to, da se ponovno vzpostavi gospodarska rast in poveča zaposlenost, niso pa davčni instrumenti tisti, ki naj bi tu imeli primat. Vlada bi se morala soočiti s konkretnimi problemi v gospodarstvu, denimo s problemom gradbenega sektorja in pripadajočih dejavnosti. Že prejšnja vlada teh problemov ni bila sposobna reševati, enako pa, tako kaže, zdaj ravna Janševa vlada. Rajši se ukvarja z abstrakcijami in nesmisli, kot je dohodninska reforma, namesto da bi hitro in konkretno ukrepala. Janševa vlada ima mandat in njena dolžnost je, da na vse možne načine skuša preprečiti propadanje podjetij. Ali bo Slovenija po koncu te gospodarske krize brez enega samega gradbenega podjetja, ki bo sposobno izvajati zahtevne infrastrukturne in druge posege? Ko sedaj opazujem to provincialno oživitev ekonomike ponudbe, se spominjam, kako je skupina mladoekonomistov na čelu z dr. Jožetom P. Damijanom leta 2005 takratni Janševi vladi po zgledu Slovaške predlagala uvedbo enotne davčne stopnje. Spominjam se takratnih množičnih sindikalnih demonstracij v zasneženi Ljubljani, v mrzlem sobotnem novembrskem dopoldnevu. Kot je znano, nova, pravkar izvoljena levosredinska slovaška vlada je na vrh svojih prioritet uvrstila davčno »normalizacijo«, tj. ukinitev enotne davčne stopnje in ponovno uvedbo progresivne dohodninske obdavčitve. Treba je samo dovolj dolgo živeti, da dočakate propad »velikih« in »odrešujočih« rešitev.

Vlada namerava z dohodninsko reformo »razbremeniti najproduktivnejše«, tako da bo tistim, ki zaslužijo 15 tisoč evrov bruto na mesec, podarila 35 evrov, s čimer najbogatejšim daje bombončke, ki jih ti sploh ne potrebujejo, hkrati pa bo proračun prikrajšala za skoraj 70 milijonov na leto. Zdi se neumno.

Saj je neumno. To je tretjerazredni populizem. Če se že lotevajo davčnih sprememb, naj gredo takoj v dvig DDV-ja.

Vlada med prioritetne naloge tudi ne uvršča pokojninske reforme. Janša je celo dejal, da se z nujnostjo te reforme pretirava. Ali res lahko čaka?

Res je, da nihče od Slovenije neposredno ne zahteva sprejetja pokojninske reforme. Toda Slovenija tu zelo zaostaja. Stara pokojninska reforma ima niz negativnih učinkov in ekonomisti smo upali, da se bo vsaj del teh učinkov z novo reformo izničil. Poleg tega bi s sprejetjem pregledne sodobne pokojninske zakonodaje zunanjemu svetu dali neki pozitiven signal, žal pa je prišlo do padca reforme na referendumu. Če se pokojninska reforma ne sprejme takoj, to seveda ne pomeni, da bo že prihodnje leto katastrofa. Se bo pa situacija okrog leta 2020 zaradi neugodne demografije začela zelo hitro poslabševati. Sindikalni voditelji se pogajanj o reformi niso lotili v dobri veri. To je huda obtožba, za katero stoji dokazni material. Povrhu so govorili takšne neumnosti, da jih je lahko sram. Po drugi strani pa je tudi Svetlik napravil veliko taktično napako, ko se je do neskončnosti pogajal s sindikati, namesto da bi jim že takoj na začetku povedal, da so njihove zahteve nerazumne in da se noče pogajati z ljudmi, ki se ne pogajajo v dobri veri. Samo glavna pogajalska skupina je imela več kot petdeset sestankov, potem pa so bili še številni sestanki v podskupinah! Toda vse zaman. Janševi vladi bo še težje prepričati sindikate, kajti nove pokojninske »ponudbe« bodo bistveno manj ugodne, kot je bila takratna.

Pred leti ste dejali, da je politična filozofija stranke SDS podobna filozofiji Franja Tuđmana in tedanje stranke HDZ: pri obeh da gre za ’vojaško’ podreditev nacionalnih elit in pojmovanje države kot zasebnega fevda vladajoče stranke, ki da si jemlje pravico do delitve ’plena’ in pravico do ekstenzivnega klientelizma. Zdaj je SDS znova na oblasti. Je pred nami obdobje militantnosti in plenjenja?

Znaki niso ohrabrujoči. Pri čemer mislim tudi na to, kar ni neposredno povezano z gospodarstvom. Tako kot marsikoga tudi mene prežema tesnoba. Kadrovske poteze simbolno nakazujejo maščevanje in podrejanje, pri čemer so dovoljena vsa sredstva. Vprašanje je, kolikšna je moč opozicije, da se odzove in prepreči tovrstne ekscese. Ne gre pozabiti, da je predsednik vlade v kazenskem postopku in da je to šef stranke, ki rada ponareja dokumente. Vse dozdajšnje poteze te vlade kažejo na željo po ’vojaški’ podreditvi države. Žalostno je, da je prejšnja vlada tako hitro zapravila svoj politični kapital in odprla prostor za avtoritarni režim.

Nemška kanclerka Angela Merkel pravi, da potrebujemo več Evrope. Je to res prava pot? Zdi se namreč, da je to samo še en način, kako doseči, da se stroški krize socializirajo.

To je pač neka fraza. Dejstvo je, da je evroobmočje v stanju permanentne krize, in občutek je, kot da bi bili ves čas na robu prepada, mogoče so zaradi tega potrebni takšni »mobilizacijski« klici. Ne gre samo za parole in fraze; v stanju permanentnega stresa se porajajo nove ideje in na površje pridejo stare, reciklirane. Tako ideja o Evropi dveh hitrosti ni od včeraj in delno izvira iz frustracije in neizgovorjenega mnenja nekaterih voditeljev, da je periferija evro območja tako zelo drugačna od Nemčije in bolj severnih članic. Meni sicer ni jasno, kako bi sploh lahko prišlo do Evrope dveh hitrosti. Kot veste, so izvršilne in zakonodajne institucije enotne. Če bi imeli Evropo dveh hitrosti, ali bi to pomenilo, da bi tista počasnejša Evropa imela v Bruslju svoj aparat?! Podobno je z novim fiskalnim paktom. Zakaj že? Ali nismo že imeli Pakta o stabilnosti in rasti? Med večjimi kršiteljicami tega pakta sta bili Francija in Nemčija, isti državi, ki sta pobudnici pred kratkim sprejetega novega fiskalnega pakta!