Žoambo Žoet Workestrao: Soap for Sweatshops

Dvajset let prisotnosti na glasbenem prizorišču je dolga doba. Domači avantrockovski trojec Žoambo Žoet Workestrao (ŽŽW) se je fluktuaciji, ki jo kroji glasbena industrija, uprl že v svojem statutu, s katerim se je v začetku devetdesetih let postavil v opozicijo. Pa ne tisto, ki jo kakorkoli utesnjujejo estetska izhodišča, pač pa opozicijo, v kateri povsem neobremenjeno in neodvisno od trendov raziskuje svoj široki potencial.

Resda zato nikoli ni štel prodanih plošč in koncertnih vstopnic, toda z vselej aktualno, svežo glasbeno refleksijo je na domači alternativni sceni ostajal prisoten v vseh svojih fazah. Pravzaprav bi težko našli še kakšen domač bend, ki bi mu v dolgoletni karieri uspelo ohraniti tako visoko raven ustvarjalnosti. Zdi se, da je ŽŽW iz plošče v ploščo boljši. Dovolj je, če poslušate najnovejši, šesti studijski album Soap for Sweatshops. Z njim ne doseže le vrhunca v svoji diskografiji, pač pa hkrati ostro zareže v trendovsko impotentne rockovske muzike.

Plošča je nekakšna adrenalinska injekcija uspavanim popularnejšim smernicam, če si izposodimo punkerski žargon. Adrenalinski tobogan za tiste pogumnejše glasbene privržence, ki znajo ceniti izvirnost, drznost, avanturizem, humor, pa tudi špilavsko in kompozicijsko spretnost. Še preden dobro zajameš sapo, se že odvrti zadnja, deseta skladba, vmes pa ti utrip zvišujejo številne aluzije, ki si sledijo iz teme v temo. Najsi bo to nastavek kultne klasike I Wanna Be Your Dog zasedbe The Stooges, grški rebetiko iz tridesetih let minulega stoletja ali pa senzibilnost nam bližjega balkanskega folka. Vse skupaj seveda zapakirano v prepoznaven, včasih tečen, a vselej igriv samosvoj izraz trojca. V preteklosti se je pogosto pojavil vtis, da dinamiko ŽŽW narekuje predvsem Marjan Stanić s svojimi paličicami, saj gre za enega najmarkantnejših domačih bobnarjev in tolkalcev. Na novi plošči pa se v skupinsko igro enakovredno vključita tudi kitarist Gregor Belušič in basist Ivo Poderžaj. Kot vokalist se jim pridruži Elvis Šuke, v celostni podobi pa se izvrstno znajde tudi švedski svobodnjaški impro/jazz saksofonist Martin Küchen. Če očitek iz preteklosti, da zasedba nagovarja predvsem angažirano publiko, ki ji kri po žilah požene le zahtevna, naporna glasba, ni izginil že na njenih zadnjih koncertih, bi se to moralo zgoditi z novim albumom. Pa to ne pomeni, da bo ta publika za karkoli prikrajšana, si bo pa zasedba z njim bržkone še razširila krog privržencev. Na to je navsezadnje namignil že prvi hitovski singel Nisam ponio cipele, v katerem trojec spretno vijuga med brezkompromisno angažiranostjo in (že skorajda popoidno) atraktivnostjo. Koncert ob izidu plošče bo 6. aprila v Stari elektrarni.