Desant na zdrav razum

»Ne mine dan, ko nam politiki ne bi govorili, da je treba nemudoma porezati javno porabo, ker bomo sicer postali Grčija. Grška izkušnja pa dejansko kaže naslednje: javnofinančni primanjkljaj v dobrih časih te lahko spravi v težave, prizadevanje za njegovo eliminacijo, ko si že v težavah, pa je recept za depresijo,« opozarja ameriški ekonomist in kolumnist New York Timesa Paul Krugman. Zaradi pretirane varčevalne mrzlice Evropa drvi v še globljo recesijo, morda celo depresijo. Tudi Slovenija. Sploh če bo vlada Janeza Janše navkljub svarilom ekonomistov sprejela sveženj več kot štiridesetih napovedanih varčevalnih ukrepov, tudi 15-odstotno znižanje plač zaposlenim v javnem sektorju.

S tem seveda ne želimo reči, da varčevanje ni potrebno. Temveč to, da prenaglo in premalo premišljeno varčevanje lahko prinese več škode kot koristi. Poglejmo Latvijo. Ta država je v zameno za mednarodno finančno pomoč ostro zarezala v javno porabo, med drugim je kar za četrtino znižala plače javnim uslužbencem. V zadnjih dveh letih njeno gospodarstvo res raste, toda, opozarja Krugman, to je še vedno ekonomija v globoki depresiji. Socialna varnost v Latviji je malodane najnižja v Evropi, stopnja brezposelnosti je skoraj še enkrat višja kot v Sloveniji, Latvijci pa množično bežijo iz države. Podobno velja za Irsko, za katero se je že zdelo, da je iz najhujšega, pa se je potem izkazalo, da je bil optimizem pretiran.

Janševa vlada je še pred slabim mesecem dni zatrjevala, da pravic prebivalstva z varčevanjem ne bo treba krčiti, nato pa je ploščo obrnila. Odločila se je za terapijo s šokom, saj namerava z varčevalnimi ukrepi poseči v skoraj vse pore socialne države. Tako namerava denimo znižati nadomestilo za brezposelne in skrajšati čas prejemanja tega nadomestila, znižati letne dodatke za rekreacijo upokojencem, povečati obdavčitev študentskega dela, omejiti subvencije za prehrano učencem in dijakom, ukiniti študentske bone za prehrano med počitnicami, omejiti subvencioniranje mesečnih vozovnic za študente, darila ob rojstvu otroka, otroške dodatke in dodatke za velike družine, znižati porodniško nadomestilo oz. natančneje nadomestilo za nego otroka, ukiniti brezplačni vrtec za drugega in vse nadaljnje otroke in še in še.

Treba je spomniti, da je zakonsko določbo o brezplačnem vrtcu za drugega in nadaljnje otroke, ki vrtec obiskujejo sočasno, sprejela prav Janševa vlada leta 2008, ker je ocenila, da bo to pomagalo povečati rodnost. Prav tako ne gre pozabiti, da je bil ta ukrep sprejet ob začetku krize, da bi z njim finančno razbremenili družine. Vmes so minila štiri leta, kriza ne pojenja, družine pa živijo vse težje. Zato je ta ugodnost danes še veliko bolj smiselna, kot je bila ob začetku krize. Državljani bodo pogoltnili ukinitev kakega prazničnega dne in morda tudi neizplačilo regresa, saj jim je jasno, da je državna blagajna v minusu. Če za podjetja velja, da jim takrat, ko so v izgubi, regresa ni treba izplačati, potem je po isti logiki to razumljivo tudi za državo.

Popolnoma druga zgodba pa so take socialne pravice, kot je na primer nadomestilo za nego otroka ali nadomestilo za brezposelnost. Tu je brezkompromisnost vlade zelo škodljiva. Z znižanjem nadomestila za nego otroka namerava vlada prihraniti na leto 40 milijonov evrov, kar je malo glede na trajne posledice, ki jih bo ta ukrep lahko imel na kakovost bivanja mladih družin. Poleg tega se je treba zavedati, da mnoge od ugodnosti, ki jih vlada namerava krčiti, niso del kolektivnih pogodb in zato v formalnem smislu niso del pogajanj s sindikati. Vladajoča politika te ugodnosti da ali pa ne, odvisno od tega, kako visoko oz. nizko je pripravljena postaviti mejo socialne države.

Rezanje socialne države: Janševa vlada namerava znižati nadomestilo za brezposelne in skrajšati čas prejemanja tega nadomestila, znižati letne dodatke za rekreacijo upokojencem, povečati obdavčitev študentskega dela, omejiti subvencije za prehrano učencem in dijakom, ukiniti študentske bone za prehrano med počitnicami, omejiti subvencioniranje mesečnih vozovnic za študente, darila ob rojstvu otroka, otroške dodatke in dodatke za velike družine, znižati porodniško nadomestilo, ukiniti brezplačni vrtec za drugega in vse nadaljnje otroke in še in še.

Res je sicer, da bodo vsaj nekateri od naštetih ukrepov s področja socialne in družinske politike vezani na premoženjski cenzus, a to je bolj jalova tolažba. »V dokumentu, ki ga je vlada poslala v presojo socialnim partnerjem, manjka vsaj ocena učinkov predlaganih ukrepov na posamezne skupine prebivalcev,« pravi Helena Kamnar, nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za finance. »Občutek je, da bodo najbolj prizadete družine, ki zaslužijo ravno toliko, da presežejo cenzus, določen kot meja za večino prejemkov ali drugih bonitet.«

Med napovedanimi varčevalnimi ukrepi jo je najbolj zbodla redukcija pomoči ob rojstvu otroka, saj je ta pravica pri nas univerzalna že več kot 30 let in bi jo po njenem morali ohraniti tako, kot je. Ironično je, da se je za takšen grob desant na družino odločila prav vlada, ki družino vsaj na deklarativni ravni postavlja na piedestal. »Predsednik Evropske centralne banke govori o tem, da je socialna država živela na dolgovih. Bilo bi torej nenavadno, če bi se kriza končala brez žrtev. Upam pa, da socialna država ne bo velika žrtev, pa čeprav se nam bo standard nekoliko znižal.«

Ustavimo se še pri napovedanem 15-odstotnem znižanju plač vsem javnim uslužbencem, tudi funkcionarjem. Drži, da se je večina evropskih držav lotila tudi zaposlovanja in plač v javnem sektorju. Toda. »Če pobližje pogledamo konkretne ukrepe po državah, gre v večji meri za zamrznitev in odpravo bonusov kot pa za konkretna znižanja,« pravi Kamnarjeva. Nemčija, ki jo pogosto postavljamo za vzor, je zamrznila božičnice in plače. Grčija, Portugalska in Irska so pod skupnim nadzorom Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada, njihove plače v javnem sektorju pa so razmeroma visoke.

Janševa vlada je še pred mesecem dni zatrjevala, da pravic prebivalstva z varčevanjem ne bo treba krčiti, nato pa je ploščo obrnila. Odločila se je za terapijo s šokom, saj namerava z varčevalnimi ukrepi poseči v skoraj vse pore socialne države.

Irska je znižala plače selektivno, in sicer tistim s plačami nad 55 tisoč evrov letno za deset odstotkov – pri čemer je treba vedeti, da ima irski minister plačo okoli 200 tisoč evrov letno, kar je več kot trikrat toliko kot pri nas, tistim s plačami nad 30 tisoč evrov letno za pet odstotkov, drugim pa nič, je pa zaustavila zaposlovanje.

Grčija je plače zamrznila in znižala razmeroma bogate bonuse javnih uslužbencev za deset odstotkov, zamrznila pa je tudi zaposlovanje, kar pomeni postopno zmanjšanje zaposlenih.

40 mio €
na leto bo država prihranila z znižanjem nadomestila za nego otroka
2,8 mio €
bo država prihranila z omejitvijo državnega darila ob rojstvu otroka

Portugalska je prav tako zamrznila zaposlovanje in plače in znižala plače funkcionarjev. Italija plač ni znižala, je pa znižala dnevnice, zamrznila zaposlovanje ter drastično znižala število vodstvenih delovnih mest.

Madžarska je s spremembo ustave prepovedala referendume o vprašanjih javnih financ, plače je zamrznila za dve leti, znižala plače ministrom, znižala dnevnice, ukinila jubilejne nagrade in trinajsto plačo ter omejila plače vodilnim delavcem državnih institucij na največ 7140 evrov, kar je, mimogrede, precej več kot v Sloveniji.

Enostranski pristop

Napovedani varčevalni sveženj Janševe vlade ni problematičen samo zato, ker ruši socialno državo. Problematičen je tudi zato, ker posega le na odhodkovno stran, se pravi, da se samo varčuje, nič pa se ne namerava narediti na strani prihodkov. Pa bi morali začeti prav tu. Treba je ustvariti razmere za nova delovna mesta, na primer z velikimi infrastrukturnimi projekti in olajšavami za nova delovna mesta, saj bi tako povečali proračunske prihodke in bi bili potrebni manjši rezi na strani odhodkov.

Poglejmo, kako ravnajo naši bližnji sosedje. Italijanska vlada pod vodstvom Maria Montija je nedavno zagotovila dve milijardi evrov za infrastrukturne projekte, ki naj bi pomagali zagnati gospodarstvo. Denar naj bi šel predvsem za gradnjo železniške mreže, sanacijo okolja, pa tudi za obnovo mesta L’Aguila, porušeno v potresu leta 2009. Poglejmo še v Avstrijo. Sveženj varčevalnih ukrepov, s katerim namerava avstrijska vlada do konca leta 2016 v red spraviti javne finance, predvideva 17,3 milijarde prihrankov, a hkrati tudi kar 9,2 milijarde dodatnih prihodkov. Osnovna načela svežnja so varčnost in investicije, pri čemer so štirje milijoni predvideni za investiranje v izobraževanje, zaposlovanje mladih in starejših ter zdravstveno oskrbo. Najbolj bodo na udaru bodoči upokojenci, saj vlada želi zvišati starostno mejo za upokojitev za dve do štiri leta, poleg tega pa upokojenci lahko pričakujejo zgolj majhno usklajevanje pokojnin. V prihodnjem letu bodo plače javnih uslužbencev zamrznjene, že leta 2014 pa je predviden zmeren dvig. Prepovedano bo novo zaposlovanje, a pozor: izjema bodo sodstvo, izobraževanje in policija. Poleg tega nameravajo zvišati začetne plače mladim učiteljem. Kar 750 milijonov bodo namenili ukrepom za podaljševanje udeležbe starejših in težje zaposljivih delavcev na trgu dela, dvignili pa naj bi tudi neto stopnjo nadomestila za brezposelne s 55 na 60 odstotkov povprečnega dohodka ter uvedli kazenski prispevek, ki ga bodo delodajalci dolžni plačati v primeru odpuščanja delavcev, zaposlenih za določen čas.

Avstrijska vlada je napovedala tudi reformo, s katero bi za približno deset odstotkov zmanjšali število članov vlade parlamenta in zveznega sveta. To pa še ni vse. Poskrbeti nameravajo tudi za prihodkovno stran, med drugim z uvedbo evropskega davka na finančne transakcije in občutnim dvigom davka na dobiček od prodaje nepremičnin. Precej drugače torej od načrtov slovenske vlade. Ta se namreč s prihodkovno stranjo sploh ne ukvarja. Minister za finance dr. Janez Šušteršič odklanja vse pozive ekonomistov k dvigu davka na dodano vrednost, pa čeprav se je za tak ukrep v času krize odločila večina držav EU. Obenem pa ne namerava bolj obremeniti najpremožnejših, da bi bila tako bremena krize pravičneje porazdeljena.

Operacija uspela, pacient umrl

Pomenljiva je primerjava predzadnje in zadnje različice koalicijske pogodbe te vlade. V prvotni so obljubili, da bodo »progresivno obdavčili luksuz«, v zadnji različici pogodbe pa so to napoved omilili v posodobitev sedanjega sistema obdavčitve luksuza, pri čemer luksuz danes sploh ni obdavčen, vsaj ne resno. In še: v prvotni različici so napovedali uvedbo novega dohodninskega razreda, da bi tako davčno bolj obremenili tiste, ki prejemajo najvišje dohodke. Toda iz končne verzije pogodbe je ta del izpadel.

Prav tako vlada ne namerava razširiti osnove za odmero prispevkov za druge, doslej neobremenjene dohodke. Gre za to, da bi z upoštevanjem premoženjskega stanja več iztisnili iz obrtnikov ali samostojnih podjetnikov, ki si obračunavajo minimalno plačo in plačujejo za to minimalne prispevke, čeprav je očitno, da imajo bistveno višje prihodke. Hkrati pa vlada predlaga zvišanje vstopnega praga v najvišji dohodninski razred, pri čemer omenja predvsem razbremenitev najbolj produktivnih delavcev. Toda z izjemo kumulativnih finančnih učinkov na proračun doslej še ni ocenila, kako bo znižanje dohodnine vplivalo na zaposlenost. Na splošno sicer velja, da naj bi nižja obdavčitev dela vodila v višjo stopnjo zaposlenosti. Vendar pa obstajajo tudi raziskave, ki ugotavljajo, da zniževanje davkov nima učinka na zaposlenost.

Koristi od rezanja javnih odhodkov bodo majhne, škoda pa velika, opozarja ekonomist Jože Mencinger.

»Očitno vse skupaj ni dobro dodelano. Hkrati naj bi zmanjševali javnofinančne odhodke in z davčnimi ’reformami’ tudi javnofinančne prihodke!? Leva roka ne ve, kaj dela desna!« je oster ekonomist dr. Tine Stanovnik. »Prvo, kar bi morala vlada pojasniti, je pristop, ki ga je uporabila pri oblikovanju seznama ukrepov. Drugo, kar bi morala predstaviti, pa je ocena učinka vseh predlaganih ukrepov na gospodarsko aktivnost; 800 milijonov manjša potrošnja bo zanesljivo imela učinke na gospodarsko aktivnost in na dodatno zmanjšanje davčnih prihodkov, to pa bo pomenilo dodatno zahtevo po zmanjševanju porabe,« pravi Kamnarjeva. In še: »Prejšnja vlada ni hotela poseči po večjih davčnih spremembah, težo je dala zmanjšanju odhodkov. Sedanja vlada gre korak nazaj, ko napoveduje znižanje davkov, in to v trenutku, ko se davčni viri ponovno zmanjšujejo. Dvig stopnje DDV-ja bi bil manj negativen kot pa pretirano krčenje socialnih pravic.«

Ne bi bilo odveč, če bi si Janševa ekipa, ki se rada sklicuje na podatke OECD, ogledala podatke iste organizacije o strukturi davčnih prihodkov. Iz teh je namreč razvidno, da pri nas največji delež vseh pobranih davkov predstavljajo socialni prispevki, kar 40,41 odstotka, medtem ko je povprečje držav OECD 27,13 odstotka. Pri nas je nadpovprečno visok predvsem delež, ki ga za socialne prispevke plačujejo delojemalci, v Nemčiji pa je na primer davčno breme enakomerno razdeljeno med delodajalce, delojemalce in dohodnino. Pa še: pri nas je delež davkov na premoženje komaj 1,65-odstoten, povprečje OECD pa znaša 5,55 odstotka. Pomenljivo je tudi, da v Sloveniji davki fizičnih in pravnih oseb v strukturi vseh davčnih prihodkov pomenijo 20,26 odstotka, povprečje OECD pa je 32,73 odstotka. Vse to zelo poenostavljeno pomeni, da pri nas srednji in nižji sloj že zdaj v pretežni meri nosita davčno breme in živita državo. Z vladnim varčevalnim cunamijem pa se jima bo na ramena naložilo še dodatno breme.

Po vladnem načrtu naj bi izravnane javne finance dosegli že prihodnje leto, kar je zelo ambiciozno in zelo radikalno. »Vprašanje je, ali je tako hitro zmanjšanje primanjkljaja možno, ali je nujno in ali je dobro. Moj odgovor na ta vprašanja je: ne,« pravi predsednik fiskalnega sveta dr. Marjan Senjur. V ekonomski politiki je treba najti dobro kombinacijo med fiskalno konsolidacijo, s krčenjem izdatkov in večanjem davkov na eni strani, in med spodbujanjem gospodarske rasti na drugi strani.

»Terapija s šokom običajno ne deluje pozitivno,« trdi Senjur, pravi pa tudi: »Iz te hude recesije lahko pridemo samo tako, da pokažemo javnofinančno moč in odgovornost, to pa med drugim pomeni, da moramo biti sposobni vidneje obremeniti tudi premožnejše sloje.«

Ekonomisti, združeni v vladni fiskalni svet, so že lani spomladi tedanjo Pahorjevo vlado opozorili: z enostransko ekonomsko politiko vsesplošnega varčevanja in krčenja utegne račun za recesijo na koncu plačati srednji in nižji sloj, medtem ko bodo »ljudje z višjimi dohodki prišli skozi recesijo sorazmerno dobro«. In njihova rešitev? Prestrukturiranje davčnih bremen, ki bi moralo iti v smeri povišanja davčnih stopenj pri davkih, ki imajo največji delež v davčnih prihodkih (DDV), široki davčni bazi (nepremičnine) ali okoljskih davkih (zeleni davki), na drugi strani pa razmislek o razbremenitvah proizvodnih dejavnikov, kot je delo.

Dvig davkov ne bi smel biti tabu, če ne želimo živeti v državi, kjer bo vse večji odstotek državljanov vse bolj hiral, peščica najpremožnejših pa krize sploh ne bo resneje občutila.

Fiskalni svet je zato predlagal ponovno zvišanje davčnih razredov in hkrati povečanje davčne olajšave za najnižje sloje. Pa uvedbo davka na nepremičnine in še nekaj drugih ukrepov. Skratka, dvig davkov ne bi smel biti tabu, če ne želimo živeti v državi, kjer bo vse večji odstotek državljanov vse bolj hiral, peščica najpremožnejših pa krize sploh ne bo resneje občutila. Je pa tu dobro upoštevati nasvet nekdanjega ministra za razvoj in evropske zadeve mag. Mitje Gasparija, ki pravi, da je dvig DDV-ja smiseln samo, če bi s tem dodatnim prilivom pokrivali naraščajoče izdatke pokojninske blagajne, ne pa le zato, da bi lahko še naprej nebrzdano zapravljali.

Nepotrebno hitenje

Dejstvo je, da uravnoteženje javnih financ v pičlih dveh letih ni potrebno; tudi druge evropske države tega cilja ne bodo dosegle tako naglo. »Hitenje ni le nepotrebno, je škodljivo,« trdi ekonomist dr. Jože Mencinger. Pri čemer za to bolj krivi EU kot pa domačo oblast, saj ta »le nadaljuje s ponižnim poslušanjem vsega, kar si v EU izmislijo«.

Smešno je, da smo pri nas bolj papeški od papeža. Tako bodo denimo v mnogo bolj zadolženi Nemčiji in Španiji uveljavitev zlatega fiskalnega pravila pomaknili v oddaljeno in neznano prihodnost. »Zdaj že na primer Nizozemska, ki spada med najbolj vehementne zagovornice uravnoteženja javnih financ, ugotavlja, da ji naslednje leto javnofinančnega primanjkljaja ne bo uspelo spraviti na tri odstotke BDP-ja.«

Mencinger meni, da z nekaj notranjimi varčevalnimi ukrepi ni nič narobe, saj bi nekatere stvari morali narediti ne glede na varčevanje. Sem sodi ukinjanje raznih agencij, saj so bile mnoge »nekakšen modni hit«, združevanje agencij, zmanjševanje avtorskih in podjemnih pogodb itd. »Žal pa bo oblast notranje varčevanje zlorabila za to, da se znebi ljudi, ki ji niso po volji, in jih nadomesti z ’zvestimi’. Glede tega so še najmanj problematični ukrepi s področja socialne varnosti, saj gre v večini primerov za zmanjšanje in ne za odpravo pravic.«

V teh razmerah se mu zdi povsem zgrešeno odklanjati dvig DDV-ja, čeprav ima ta tudi negativne učinke. Enako zgrešeno se mu zdi zmanjševati stopnjo davka na dobiček in preurejati dohodninske razrede. »Slovenija ima dva bistveno bolj usodna problema: zadolženost podjetij in zadolženost bank v tujini. Ohranjanje podjetij, če je cena reševanja nižja od socialnih stroškov, bi moralo biti jedro gospodarske politike. Koristi od rezanja javnih odhodkov bodo majhne, škoda pa velika!« Opozarja pa tudi: »Pri ukrepih je treba vedeti, komu se kaj, koliko in zakaj vzame, pa še, kakšni bodo posredni finančni učinki, saj so ti lahko povsem drugačni in mnogo večji od neposrednih.« Kritična je tudi Alenka Bratušek, nekdanja direktorica direktorata za proračun na ministrstvu za finance, zdaj pa poslanka Pozitivne Slovenije: »To je paket za krizo, ne za izhod iz nje. Želita se ustvariti panika in izredno stanje. Kje so bili gospodje, na čelu z Janšo, ko se je sprejemala pokojninska zakonodaja ali pa zakon o delu na črno? Še pred osmimi meseci po njihovi oceni ni bilo treba storiti nič, danes pa pravijo, da se Slovenija podira!?«