Dr. Bogomir Kovač: »Takšna vladna politika bo recesijo še poglobila«

Bomo ob izvedbi vseh predvidenih varčevalnih ukrepov še lahko rekli, da je Slovenija socialna država?

Varčevalni ukrepi so del zelo enostranske fiskalne konsolidacije, ki jih v okviru priprave na proračun pripravlja nova vlada. Gre za izrazito enostransko vodenje ekonomske politike, ki je zmes radikalnega razumevanja evropskih fiskalnih usmeritev in popolnega zasuka k ekonomiki ponudbe. Oboje tlakuje pot k ekonomski recesiji in zniževanju ravni socialne države. Razlog je preprost. Krčenje javnih izdatkov je že doslej povzročilo, da se je Slovenija znašla v tehnični recesiji in da načrtuje negativno gospodarsko rast. Takšna vladna politika bo v letošnjem letu recesijo poglobila, meje socialne države pa postavila še nižje. Vlada pa ni doslej še v nobenem primeru pokazala, kako namerava oživiti gospodarsko rast.

Je tako drastičen rez resnično potreben? Je res treba v pičlih dveh letih uravnotežiti javne finance ali pa bi ta cilj lahko dosegli bolj postopoma?

Poglejmo napotke EU. Ključna sta rast in ustvarjanje delovnih mest. To zahteva dvosmerne ukrepe, zagotovitev fiskalne konsolidacije in ukrepe spodbujanja rasti in konkurenčnosti. Ker nimamo na voljo monetarne politike, nam ostanejo fiskalna in druge vrste strukturnih politik, vključno s politiko konkurence. Evropski svet izrecno zahteva, da je izvedba prijazne fiskalne konsolidacije ključ, da spopad z brezposelnostjo zahteva spopad s socialnimi posledicami krize. Fiskalna konsolidacija mora biti prilagojena posameznim razmeram, zato je ekonomska mehanika vladne strategije problematična. Negira namreč ključno vlogo avtomatskih stabilizatorjev, ki so temeljni element strukturnih fiskalnih prilagoditev, o katerih govori EU. Vladni ukrepi so preveč enostranski, prehitri in preveč radikalni, da bi bili ekonomsko, socialno in politično sprejemljivi. Večina držav, po katerih se zgledujemo, ima veliko kompleksnejši pristop, ki zajema tako prihodkovno kot odhodkovno stran, predvsem pa so ukrepi raztegnjeni v nekaj let prilagajanja, tja do leta 2016. Fiskalna konsolidacija, kot jo predlaga vlada, izgublja potrebno politično legitimnost. Dvomim, da bo sprejemljiva za sindikate in večino prebivalstva. Nesporno je kombinacija povišanja davka in postopnega znižanja izdatkov boljša od sedanjega predloga, ki si krči manevrski prostor tako z davčnimi predlogi, ki kratkoročno še znižujejo prihodkovno stran, in izdatki, ki so tako radikalni, da rušijo ekonomske temelje potrošnje ter socialni in politični konsenz. Ti ukrepi ne vodijo le v poglabljanje ekonomske, temveč tudi politične krize države. Cilj fiskalne konsolidacije vlade je odpraviti ali bistveno znižati javnofinančni primanjkljaj zaradi zavez EU in »pomiritve finančnih trgov«. Toda tudi teh ciljev ni mogoče doseči z ukrepi, ki jih predlaga vlada.

»Nikjer ni jasne porazdelitve bremena sanacije krize in to je osrednji očitek vladi.«

Kateri ukrepi se vam zdijo najbolj problematični?

Vsi ukrepi, ki jih našteva vlada kot izhodišče za pripravo rebalansa, so mehanični izračuni, morda zadostni za administrativna poročila v Bruselj, manj pa ustrezajo potrebam doma. Če želimo racionalizirati državo, potem lahko nekaj storimo z ukinitvami institucij in nekaj pri materialnih stroških in plačah, toda vse to mora biti sorazmerno in povezano z optimiziranjem poslovnih procesov. To je proces in ne horuk sanacija, ki prinaša več škode kot koristi. Kaj pomeni, da znižujemo plače v javnem sektorju za 15 odstotkov, ne povemo pa, zakaj tako visok odstotek in kako bo strukturiran po razredih, ali gre torej za povprečje ali linearen rez, in tudi če je oboje, zakaj tako radikalen rez, če pa je Janševa vlada sama leto 2008 zaključila s plačno reformo javnega sektorja? Zanimivo, da sedaj krči svoje bombončke iz leta 2008, npr. subvencioniranje prehrane in plačilo vrtca za drugega otroka. Zanimivo je, da znižuje družinske subvencije, čeprav je vladna koalicija polna zavzemanja za družine. Način, kako se je lotila tega, politično ni sprejemljiv, čeprav je nekaj ukrepov ekonomsko povsem sprejemljivih. Veliko več možnosti je, da prihranke najde bolj postopoma. Namesto 880 milijonov evrov povprečno v dveh letih bi morda lahko prihranila polovico manj v prvem letu, potem pa več v naslednjih letih.

Vlada govori samo o tem, kje bo rezala, nič pa o tem, kaj bo storila, da bo prilive povečala. Bi bila z dvigom DDV-ja bremena krize pravičneje porazdeljena?

Dvig DDV-ja je smiseln, ker se s tem zniža pritisk na socialne transferje. Kot posredni davek odpira manevrski prostor pri nižanju neposrednih davkov. Davčne spremembe bi morale biti dohodkovno najmanj nevtralne, kar pomeni, da morajo, ob vseh ostalih spremembah v davčnem sistemu, kvečjemu privesti do povišanja prihodkov in ne do znižanja.

Vlada z lahkoto krči socialne pravice, ni pa predstavila niti enega ukrepa, s katerim bi javnosti vsaj na simbolni ravni pokazala, da bodo nekaj prispevali tudi najpremožnejši v tej državi.

Nesporno gre za ukrepe, ki poslabšujejo položaj srednjega in nižjih slojev prebivalstva. Nikjer ni jasne porazdelitve bremena sanacije krize, fiskalna konsolidacija je izrazito nesorazmerna z vidika prerazdelitve blaginje in to je osrednji očitek vladi. To je tudi torišče, kjer bi morala opozicija graditi svojo temeljno smer nasprotovanja vladnim ukrepom.