Daniel Miller: »Želel sem le sodelovati s kar najboljšimi ustvarjalci.«

Verjetno bi bila podoba precejšnega dela popularne glasbe danes drugačna, če Daniel Miller konec sedemdesetih let v bendih, ki so glasbo začeli ustvarjati z novimi elektronskimi tehnologijami, ne bi videl njihovega širokega potenciala. Kot založnik in producent je imel pomembno vlogo pri vzponu skupine Depeche Mode, Nicka Cava in njegovih zasedb, skupin Einstürzende Neubauten in Erasure, Diamande Galas, Laibacha, Mobyja, Goldfrappa, Richieja Hawtina in še kopice ustvarjalcev, ki še danes premikajo meje popa, eksperimentalne in plesne glasbe. Millerjeva založba Mute je v dobrih tridesetih letih zrasla v eno največjih in najvplivnejših neodvisnih založb, njeno vizionarstvo pa smo kmalu začutili tudi v Sloveniji. V Ljubljano so Millerja tokrat povabili organizatorji Slovenskega tedna glasbe in ob tej priložnosti je nastal tudi ta pogovor.

Začeli ste kot glasbenik in že vaš prvi singel Warm Leatherette je postal klubska himna, z naslednjim projektom Silicon Teens pa ste se zavihteli celo med prvo deseterico na britanski neodvisni lestvici. Kako to, da ste po tako uspešnem začetku že kmalu opustili kariero glasbenika?

Mislim, da v resnici nikoli nisem bil glasbenik. Singel je bil specifična zamisel, ki me je dolgo spremljala, udejanjil pa sem jo, ker se mi je s prihodom cenejših, do uporabnika prijaznih sintetizatorjev takrat pač ponudila priložnost. Obenem je bil to čas, ko se je pojavil punk, ki je odprl številne nove možnosti, med drugim to, da si lahko sam ustvaril in potem tudi založil svojo glasbo. Moja kariera glasbenika sta torej natanko dve skladbi. (Se nasmehne.)

Založbo Mute ste na noge postavili v času, ko se je tako rekoč vsa pozornost usmerila v punk. Kako sta punk in njegova popularnost vplivala na vaše prve založniške korake? Bi bili ti drugačni, če punka ne bi bilo?

Če ne bi bilo punka, bi se takrat lahko pojavilo kaj drugega. Seveda ne morem vedeti, ali bi potem postal del tega. Punk mi je bil nedvomno v velik navdih. Razumeti ga moramo širše kot le punk rock glasbo in punk »gibanje«. Glasbenikom, ki niso bili nujno punkrockerji, je odprl veliko različnih možnosti. Tudi sam nisem delal punk rocka, a sem imel kljub temu to punkovsko držo. Na eni strani so bili takrat Sex Pistols, ki so hoteli pobrati samo čim več denarja od velikih založb, kar je povsem v redu. Na drugi strani pa so bili majhni ustvarjalci, domači obrtniki, ki so vse naredili sami, od ovitkov plošč do kolesarske distribucije. Punk je bil v tem pogledu torej zelo širok pojem. Bil je nekakšna adrenalinska injekcija glasbi, ki je bila do takrat zelo dolgočasna. Začutil sem to energijo in tudi sam poskusil nekaj narediti.

Ko ste s skupino Depeche Mode leta 1980 objavili prvi singel, verjetno niste pričakovali, da bo njena glasba že nekaj mesecev pozneje končala blizu vrha tedanjih glasbenih lestvic in da bo zasedba postala eden najbolj priljubljenih sodobnih bendov?

Depeche Mode se mi je takrat zdel res krasen pop bend. Nisem pa vedel, ali se bo ta pop prijel pri širšem občinstvu. To glasbo smo posredovali radijskim postajam in k sreči jim je bila zelo všeč. Tako smo dobili prostor na radiu, novinarji so začeli zelo kmalu pisati o skupini. Uspeh je prišel res hitro.

Med eno od razprav v okviru Slovenskega tedna glasbe je kolega novinar ugotavljal, da je ena največjih zmot sodobnega novinarstva, da se skoraj izključno ukvarja le s popularnimi vsebinami, čeprav bi morali mediji občinstvu v resnici predstavljati nove, neuveljavljene bende. Kako na to gleda nekdo, ki vodi uspešno založbo?

Takrat, ko smo začenjali, je bil položaj tudi pri nas precej podoben, v ospredju je bil mainstream. Mislim, da je v Veliki Britaniji še danes tako. Če pogledate BBC1, ta deluje znotraj nekih vnaprej določenih okvirov. Toda včasih je tudi inovativen in predstavi kakšen nov bend.

Bi danes v časniku Guardian raje videli prispevek o zasedbi Depeche Mode ali o zasedbi A Place to Bury Strangers, ki jo pri nas verjetno poznajo le redki?

Če bi obstajala izbira, bi seveda raje videl prispevek o kakšnem našem novem bendu. Depeche Mode ima še veliko zagona v številnih pogledih, a glede na zgodovino skupine zanjo en prispevek pomeni veliko manj kot za še neuveljavljen bend.

Piratiziranje glasbe v zadnjih desetletjih gotovo ni naredilo usluge založbam. Kaj pa glasba – bi bila ta drugačna, če ne bi bilo fenomena interneta?

Mislim, da sta pri teh stvareh vedno dve plati zgodbe. Ena od prednosti interneta je gotovo, da je dal ljudem priložnost, da njihovo glasbo brez posrednikov v hipu lahko sliši kdorkoli. Če bo slovenski bend naredil super ploščo, jo lahko sliši kdorkoli, in to se mi zdi tista najzanimivejša prednost interneta. Hkrati pa to pomeni, da je naenkrat v obtoku veliko več glasbe, zato ni nujno, da bo ta res slišana.

To prinaša zanimiv paradoks. Zdi se, da več ko je izbire, boljše gre mainstreamovski glasbeni industriji. To dokazujejo tudi glasbene lestvice.

Res je. Se pa glasba kljub temu spreminja. Založbe danes lahko pogledajo na YouTube in hitro vidijo, koliko ljudi spremlja posamezen bend. Zaradi tega lahko danes na lestvicah priložnostno slišite tudi kakšen bolj radikalen bend, kar še pred nekaj leti ne bi bilo mogoče. Takrat so lestvice krojili skoraj izključno indie rock bendi, zdaj je tega veliko manj.

Precej bendov iz osemdesetih let se ni prav dolgo obdržalo, številni Mutovi glasbeniki pa še danes sodijo med najzanimivejše ustvarjalce. Ste se pri novačenju novih bendov vedno zanašali le na svoj občutek?

V kontekstu glasbene industrije najbolj uživam, če z bendom lahko sodelujem na dolgi rok. Da mu lahko dam platformo ali prostor, v katerem se razvija. Z nekaterimi tesno sodelujem v studiu, z drugimi ne. Se pa vedno trudim vzpostaviti tesno razmerje, čeprav vsak umetnik potrebuje drugačno pozornost. Ko začnemo sodelovati, si vedno želim, da bi se naše sodelovanje obdržalo. Se pa seveda to tudi meni ne posreči vselej.

»Naša prednost je predvsem, da damo glasbenikom na voljo več časa za to, da raziskujejo svoje ustvarjalne instinkte. Pomembno je tudi, da nismo tako zelo osredotočeni na to, da mora vsaka stvar nujno postati hit.«

V čem pa je bila prednost Muta v primerjavi z večjimi založbami?

Nekaterim bi gotovo bolj ustrezale večje založbe. Naša ključna prednost je po mojem predvsem, da jim damo na voljo več časa za to, da raziskujejo svoje ustvarjalne instinkte. Pomembno je tudi, da nismo tako zelo osredotočeni na to, da mora vsaka stvar nujno postati hit.

Podobo vaše založbe so vselej krojili zelo samosvoji ustvarjalci, tudi sami kot pomembno merilo vedno poudarjate izvirnost. V nasprotju z vami se veliko drugih neodvisnih založb trudi ustvariti neki prepoznaven, »trade mark« zvok. Vas ni nikdar skrbelo, da bi prevelika izrazna razpršenost utegnila zmesti privržence Muta?

O tem nisem prav veliko razmišljal. Želel sem si predvsem sodelovati s kar najboljšimi ustvarjalci na kateremkoli področju. Mislim, da tisti, ki so sledili Mutu in mu še sledijo, razumejo, zakaj točno določen glasbenik svojo ploščo izda ravno pri naši založbi. Seveda so okusi različni, a mislim, da ljudje vendarle vidijo kakovost Mutovih glasbenikov.

Ste kdaj odkrili glasbo, ki se vam je zdela zanimiva, inventivna, a se vam je zdelo malo verjetno, da bo zanjo obstajalo občinstvo, pa ste jo vseeno založili … Pozneje pa se je izkazalo, da je pravzaprav doživela velik uspeh?

Seveda so vselej mogoča presenečenja. Se je pa večkrat zgodilo ravno nasprotno. Mislil sem si, da bo kaka plošča ljudem resnično všeč, pa se je potem izkazalo ravno nasprotno.

Ste kdaj zavrnili kakšen bend, ki je pozneje uspel?

Seveda sem. Kar nekaj jih je bilo. Ampak ne bi omenjal imen. (Se nasmehne.)

(V tistem trenutku pride Daniela pozdravit Jani Novak iz zasedbe Laibach.)

Fante iz zasedbe Laibach ste prvič srečali konec leta 1982. Kakšen vtis so naredili na vas?

Takrat so nas obiskali v naši pisarni, mislim, da je bilo za konec tedna. S sabo so prinesli svoje umetnine, ki so me zelo navdušile, ampak takrat smo bili do vratu v delu, zato si nisem predstavljal, kako bi lahko sodelovali še z enim novim ustvarjalcem. Kljub temu sem pozneje spremljal njihovo kariero in jih tudi povabil k Mutu, ko se je za to pojavila boljša priložnost.

Zadnja leta ste bili lastniško bolj povezani z založbo EMI. Se trenutno bolj nagibate k podpisovanju pogodb z že uveljavljenimi ali novimi bendi? Kakšna je Mutova vizija v času, ko fizični nosilci zvoka izumirajo?

Res smo deloma še vedno povezani z založbo EMI, ampak zdaj že leto in pol delujemo neodvisno od nje. Še vedno dobro sodelujemo z našimi uveljavljenimi bendi, a trenutno nas navdušuje predvsem sodelovanje z novimi, mladimi skupinami. Zanima nas tudi vse večja povezanost med nami in našimi kupci, ki cenijo vloženo delo in so za to pripravljeni plačati. Ustvariti je treba čim več platform za komunikacijo z njimi, ne pa vse skupaj omejiti na iTunes ali pa Amazon.

Katera pa je vam najljubša Mutova plošča?

Težko vprašanje, ker je res veliko plošč in zato poslušam različne plošče ob različnih priložnostih.

Naj vas vprašam drugače. Diskografijo katerega benda bi najraje objavili v Mutovem katalogu, če denar ne bi bil ovira?

Verjetno Kraftwerka. (V smehu pogleda proti članom zasedbe Laibach.) Laibach namreč že imamo, torej mi v resnici ostane le še Kraftwerk.