Tolkalna čarovnija

Če bi morali izbirati med najizvirnejšimi bobnarji in tolkalci današnjega časa, bi storili veliko napako, če bi mednje pozabili uvrstiti domačega jazzovskega bobnarja Zlatka Kaučiča, glasbenika, ki se že več desetletij sprehaja po svetovnih in domačih odrih ter sodeluje tako z znanimi kakor tudi z manj znanimi glasbeniki iz različnih glasbenih žanrov.

Kaučič je zagotovo fenomen na slovenski glasbeni sceni (če že moramo uporabiti ta izraz), saj je eden tistih glasbenikov, ki brez velikega pompa ustvarjajo vrhunsko glasbo, s svojo odprtostjo, širino in pronicljivostjo pa se brez odvečnih izgovorjenih besed dotikajo tudi aktualne družbenopolitične problematike.

Tako je svojo lansko solistično stvaritev Emigrants, izdano pri eminentni britanski založbi Leo Records, posvetil razseljenim osebam. Te za našo domovino in Evropo očitno pomenijo veliko navidezno grožnjo, ki jo ustvarja prevladujoči ksenofobični politični establishment. In ker so jazzovski glasbeniki tudi sami nekakšni »razseljenci«, ki se nenehno potikajo od mesta do mesta, je bilo pričakovati, da bo ta projekt predstavil tudi na odru Kina Šiška.

Kaučičev nastop je vnovič dokazal, da gotovo ne sodi med navadne jazzovske bobnarje – dovolj je, če si ogledamo inštrumente, ki jih uporablja med svojimi solističnimi nastopi, in hitro nam bo jasno, da gre pravzaprav za glasbenega inovatorja, ki poleg najrazličnejših tolkal uporablja tudi predmete za vsakdanjo rabo, iz katerih potem nastajajo čudoviti zvočni efekti. Ne, bobni, tolkala in različni predmeti za vsakdanjo rabo v njegovem primeru niso zgolj sredstva za doseganje ritma, temveč z njimi ustvarja širšo glasbeno sliko in zaokrožene, zgoščene zvoke, iz katerih nastajajo čudovite skladbe, ki črpajo iz različnih glasbenih tradicij – v tem primeru afriških, južnoameriških, balkanskih.

Čeprav je bil njegov solo nastop v mali dvorani Kina Šiška zgolj uvod v nastop veččlanske zasedbe Kombo, skupine obetavnih mladih glasbenikov, s katero kot učitelj in dirigent sodeluje že deset let, je njegov meditativni, a še zmeraj čustveni in predvsem empatični improvizirani nastop nekoliko zasenčil sicer dovršeno muziciranje njegovih učencev, ki so se pod njegovo taktirko predstavili s svojimi skladbami.

A tako njegov solo nastop kot nastop Komba dokazujeta, da v Sloveniji premoremo precejšnjo število mladih kakovostnih jazzovskih glasbenikov, ki samo čakajo, da jih kdo odkrije in usmeri na pravo pot, ki jih bo, sodeč po trenutni skrbi države za kakovostne kulturno-umetniške ustvarjalce, odpeljala onkraj slovenske zaplankanosti.