Stanislava Zadravec Caprirolo: "Samo z zapisom zlatega pravila v ustavo si kredibilnosti ne bomo povrnili. Štejejo dejanja, ne besede."

»Tako kot se lahko vprašamo, ali so banke grobarji naših podjetij, se lahko vprašamo tudi, ali so naša podjetja grobarji bank.«

Stanislava Zadravec Caprirolo je viceguvernerka in članica sveta Banke Slovenije, pristojna za področje finančne stabilnosti in nadzora bančnega sistema. Pred tem je bila generalna direktorica direktorata za zakladništvo na ministrstvu za finance in predsednica nadzornega sveta NLB.

Guverner Banke Slovenije meni, da v Sloveniji kreditnega krča nimamo. Mnogi ekonomisti in politiki pa nasprotno trdijo, da kreditni krč že četrto leto duši gospodarsko okrevanje. So banke res postale grobarke slovenskih podjetij?

Šibko gospodarsko okrevanje pri nas je predvsem posledica globalnih razmer in razmer v evropskem gospodarstvu, hkrati pa posledica notranjih ekonomskih politik, ki smo jih v državi sprejemali v preteklem obdobju, še bolj pa tistih, ki jih nismo. Tako kot se lahko vprašamo, ali so banke grobarji naših podjetij, se lahko vprašamo tudi, ali so naša podjetja grobarji bank, kajti vse, kar se dogaja v bilancah bank, je odraz razmer v realnem sektorju. Na finančni položaj podjetij seveda ne vpliva samo velik obseg zadolževanja, temveč tudi razvrednotenje premoženja, to pa položaj še poslabšuje. Hkrati so zaradi domačih in še bolj evropskih in svetovnih razmer narasli stroški financiranja. Težav se je treba lotiti premišljeno, a hitro. Čas se izteka. Zunanje okolje nam je zadnji dve leti še dajalo odpustek zaradi pretekle kredibilnosti, zdaj je ta potrpežljivost pošla. Ko enkrat izgubiš zaupanje, moraš pokazati veliko več, da si ga povrneš.

Smo res v vrhu evropskih držav z največjim upadom kreditiranja podjetij?

V evropskem vrhu smo po visoki zadolženosti podjetniškega in bančnega sektorja. Ankete Evropske centralne banke pa kažejo, da dostop do kreditov za tista slovenska podjetja, ki so v solidnem finančnem stanju ali imajo dobre nove projekte, ni nič bolj omejen kot drugod po Evropi. Da bi ta položaj rešile banke s kreditiranjem, ni smiselno pričakovati. Prezadolžena podjetja potrebujejo kapital, ne posojil. Banke seveda lahko priskočijo na pomoč z dodatnim kreditiranjem, a na podlagi kredibilnih programov, ki bodo temeljili na zelo verjetnih prihodnjih denarnih tokovih. Jasno, ne moremo pričakovati, da se bo prihodnji razvoj financiral izključno z lastniškim kapitalom, vzpostaviti je treba uravnoteženo zmes lastniškega in dolžniškega financiranja. Enako kot podjetja tudi banke omejuje pomanjkanje kapitala. Za rast kreditiranja so potrebni vsaj trije elementi: zdravo povpraševanje, kapital in stroškovno ugodni viri. Zaradi slabih razmer v gospodarstvu in zakasnitve kredibilne fiskalne politike se naše banke spoprijemajo tudi s stroškovno nekonkurenčnostjo, saj se vsi zadolžujemo bistveno dražje. Finančno stabilna podjetja z dobrimi projekti lahko dobijo cenejše vire v tujini. Tu si dolgoročno izrazito krčimo možnosti gospodarske aktivnosti.

Vlada želi občutno zarezati v javno porabo. Po vladnem načrtu bomo res manj zadolženi, toda grozi nevarnost, da bomo že čez leto imeli tragično nizko gospodarsko rast in visoko brezposelnost. Se z rezanjem preveč hiti? V OECD opozarjajo, da bi fiskalna konsolidacija lahko omejila gospodarsko aktivnost, še preden bi se pokazale koristi zdravljenja javnih financ.

Vprašanje je, kakšna mešanica ekonomskih politik bi bila najoptimalnejša za izhod iz krize. Teoretično bi lahko rekli hkrati zelo ekspanzivna monetarna in fiskalna politika. Tak način bi gotovo pripomogel k hitrejšemu okrevanju. Vendar ima ta pot omejitve, tudi ker ni več nikogar, ki bi financiral ekspanzivno fiskalno politiko, gospodarstvo pa za kaj takega ne ustvarja dovolj lastnih sredstev. Čas se izteka in zategovanje pasu je nuja. Če tega ne storimo zdaj, si ga bomo čez leto prisiljeni zategniti še bolj.

Zakaj bi morali javne finance spraviti v red že prihodnje leto, ko pa to ne bo uspelo niti tistim evropskim državam, ki najognjeviteje zagovarjajo uravnoteženje javnih financ?

Evropske zaveze o minimalni hitrosti zniževanja ciklično prilagojenega primanjkljaja so jasne. Fiskalna disciplina je nujna! Pakt stabilnosti je bil v tej smeri nadgrajen zato, ker je to edino, kar bo pripomoglo k ponovni vzpostavitvi kredibilnosti in zaupanja. Jasno je, na katerih področjih je treba ukrepati, odprto je samo vprašanje optimalne kombinacije, da bomo cilje dosegli čim manj boleče za vse, ne le za socialno najbolj ogrožene, ampak tudi za srednji sloj, saj na njem temelji sodobna socialna država.

Marsikatero podjetje bi bilo mogoče rešiti, če bi bile banke za reševanje slabih terjatev bolje opremljene in bi se tega lotile v zgodnejši fazi.

Težava varčevalnega svežnja je, da v njem ni ukrepov, ki bi v proračun prinesli dodatna sredstva.

Uspešne konsolidacije morajo skoraj obvezno temeljiti na obeh straneh bilance. Ni pa nujno, da se ukrepi na strani odhodkov in prihodkov izvajajo sočasno. To je dinamičen proces. Spremembe na davčnem področju ne smejo biti prepogoste, saj je davčni okvir eden od pogojev zagotavljanja stabilnosti gospodarskega okolja.

Bi bilo smiselno zvišati DDV, kot je to storila večina evropskih držav?

Deklarativno ne morem odgovoriti, ker nimam izračunov, ki bi pokazali učinke takega zvišanja na gospodarstvo. Je pa to opcija, ki je ne bi smeli že vnaprej zavračati. Vredna je resnega premisleka. Kot rečeno: treba je najti najboljšo možno kombinacijo ukrepov, to pa je mogoče samo tako, da se dela na strani odhodkov in prihodkov. Da bo treba trše delati in živeti skromneje, je jasno. Če težave pometemo pod preprogo, namesto da bi se z njimi spoprijeli, ne bodo kar izginile. Posledice takega početja vidimo na več primerih, najbolj boleče na primeru Grčije.

Torej se strinjate z Janšo, da so predvideni varčevalni ukrepi blagi?

Če ne bomo hitro ukrepali, bodo nedvomno blagi, kajti vse, kar bo sledilo, bo hujše. Z ukrepi moramo najprej sebi, nato pa tudi okolici dokazati kredibilnost. Virov, ki bi financirali bistveno več, kot proizvedemo sami, preprosto ne bo na razpolago.

Nemška kanclerka skuša rešiti vsako delovno mesto, pri nas pa politiki mirno gledajo propadanje celo največjih podjetij.

Socialna komponenta je izjemno pomembna. Dejstvo je, da tisti, ki izgubi delo, proračun obremeni dvakrat: z višjim odhodkom in z nižjim prihodkom. Pozornost je treba usmeriti tudi v dolgoročno industrijsko politiko, ki jo v tej državi pogrešamo že 20 let. Čeprav je zategovanje pasu nujno, je hkrati nujno, da se sredstva, ki so še na voljo, porabijo zelo usmerjeno. Predvsem jih je treba usmeriti v perspektivna podjetja, ki imajo visoko dodano vrednost in delovna mesta. Ugotoviti moramo, kje so niše, kjer lahko dolgoročno uporabimo primerjalne prednosti. To, da bo naša delovna sila stala toliko kot slovaška, ne more biti model našega bodočega razvoja. Potrebujemo nadgradnjo tega.

Minister za gospodarstvo Radovan Žerjav je zaradi kreditnega krča k odstopu pozval guvernerja Marka Kranjca. Je tak poziv legitimen glede na neodvisnost centralne banke od zahtev dnevne politike?

V Sloveniji so se razpasli raznorazni neargumentirani pozivi, ki se nanašajo na državne institucije ali na fizične osebe, ki te institucije predstavljajo, kar se mi zdi zelo škodljivo. Pri tem ne gre le za zbujanje nezaupanja v banke, temveč tudi v sodstvo, policijo, vlado ... gre za institute, ki so v demokratični državi namenjeni vlivanju zaupanja in stabilnosti. Tako škodujemo sami sebi. S tem ne želim reči, da ljudje, ki predstavljajo državo, za svoja dejanja niso odgovorni. Absolutno so! Pravim le, da si delamo medvedjo uslugo, ko po njih udrihamo na pamet.

Kaj za sprostitev krča lahko stori centralna banka?

Centralna banka ima nedvomno odgovornost zagotavljanja finančne stabilnosti, saj je ta pogoj za izvajanje finančnih transakcij, tudi kreditiranja. Finančna stabilnost pa pomeni, da je bančni sistem varen, dovolj kapitalsko opremljen za sedanja in bodoča tveganja, da ima ustrezne likvidnostne rezerve in da tudi sicer opravlja svoje posle tako, da so varni za tiste, ki v banke vlagamo prihranke. Kritike, češ da v kriznih razmerah, ko je kapital redka in draga dobrina, s svojimi zahtevami po kapitalski ustreznosti čezmerno omejujemo možnosti kreditiranja, niso upravičene. Banka Slovenije pri zahtevi po dodatnem kapitalu ne prehiteva bodoče ureditve. Njen pristop temelji na oceni o tem, koliko je posamična banka izpostavljena tveganjem. Nadzornik in regulator je dolžan odmeriti tako raven kapitala, ki varčevalce in vse druge varuje pred zlorabo zaupanja. Podatki o gibanju kapitalske ustreznosti pri nas in drugod po Evropi kažejo, da smo zelo tenkočutno in pretanjeno bdeli nad stabilnostjo. Naš bančni sistem je med kapitalsko najbolj podhranjenimi v Evropi, vendar se mu skupna kapitalska ustreznost v zadnjih treh letih ne znižuje. To nam pove, da zahteve centralne banke niso pretirane. Od bank zahtevamo samo, da so sposobne kapitalsko absorbirati bodoča tveganja, npr. povečanje stečajev s 300 leta 2010 na 600 leta 2011. Banka, ki nima ustreznega kapitala, pač ne more kreditirati.

Kako pa odgovarjate na očitek, da Banka Slovenije uporablja preširoko definicijo slabih posojil, širšo, kot jo uporabljajo v Avstriji, zaradi česar so nekatere naše banke prisiljene ustvarjati večje rezervacije, s tem pa si zmanjšujejo prostor za kreditiranje?

Mednarodna računovodska pravila so jasna, drugo pa je vprašanje določanja mej poročanja. Banka Slovenije je od komercialnih bank zahtevala, da ji poročajo takrat, ko vrednost zamujene obveznosti pri fizičnih osebah preseže sto evrov, pri pravnih osebah pa tisoč evrov. Evropske države imajo to področje raznoliko urejeno. Najvišji razpon je relativna mera, ki je postavljena pri 2,5 ali treh odstotkih celotne terjatve. Avstrija o terjatvi v zamudi denimo poroča, ko ta doseže 2,5 odstotka celotne terjatve. V Banki Slovenije smo ureditev pred kratkim spremenili tako, da smo prešli na kombinacijo obeh meril: mejo smo za pravne osebe postavili pri dveh odstotkih celotne terjatve oziroma pri 50 tisoč evrih. Ta raven je določena na ravni velikosti približno enega obroka posojila. Govoriti o bolj ali manj konservativni politiki centralne banke na podlagi zgolj enega kazalca ni smiselno. V slovenskem bančnem sistemu imamo več izkazanih slabih terjatev, vendar nižje pokritje s slabitvami. Kdo je torej konservativnejši? Odvisno, kateri delček gledamo.

Po vstopu Slovenije v območje evra so se naše banke močno zadolžile v tujini, kar je bil njihov glavni vir za kreditiranje podjetij.

To je res. Ekonomska politika je bila usmerjena v to, da rasemo zelo hitro in da hitro zmanjšamo razliko v naši narodni blaginji v primerjavi z najrazvitejšimi državami EU. To je terjalo porabo tujega varčevanja. Rasli smo veliko hitreje, kot smo ustvarjali lastne prihranke, to pa smo financirali skoraj izključno z dolžniškimi viri iz tujine. Šlo je za zavestno odločitev, ki je temeljila na želji, da se lastniška struktura ne spreminja.

Kako je mogoče, da so se banke tako hudo opekle pri svojem temeljnem poslu, posojanju denarja? Je šlo za čredni nagon kot posledico pohlepa?

Ni šlo samo za pohlep in željo po hitri rasti, ampak tudi za spregled tveganj, kar je bilo posledica tega, da hitra rast ni bila financirana z realno rastjo varčevanja, pač pa z učinki finančnih inovacij. Za spoprijemanje s prvim šokom finančne krize, ki je izhajal iz sesedanja finančnih inovacij, so bile naše banke dobro opremljene, saj skoraj niso bile neposredno izpostavljene takim instrumentom. Temeljile so na razmeroma konservativnih, tradicionalnih poslovnih modelih. Je pa sesedanje finančnih trgov povzročilo globoko recesijo in zelo počasno gospodarsko okrevanje. Naj opozorim, da je bilo zmanjšanje gospodarske aktivnosti v Sloveniji drugo najmočnejše v evroobmočju in nemogoče je, da se to ne bi poznalo tudi na bilancah bank. Ni ga bilo junaka, ki bi lahko predvidel, da bo bankrotiral Lehman Brothers in da bo to privedlo do tako močnega nezaupanja, da bodo presahnili tako rekoč vsi kanali medsebojnega financiranja.

To, da bo naša delovna sila stala toliko kot slovaška, ne more biti model našega bodočega razvoja.

Zakaj Banka Slovenije ni še pravočasno ustavila pretiranega kreditiranja podjetij? Saj je bilo očitno, kaj se dogaja. V Sloveniji je bila kreditna rast zelo visoka celo še po bankrotu Lehman Brothersa.

Centralna banka kreditiranja ne more prepovedati, razen če banki odvzame licenco. Dejstvo je, da so bile banke, pa ne samo slovenske, v letih pred krizo zaradi velikih količin poceni denarja precej manj konservativne, še dodatno pa je položaj poslabšala precej precenjena vrednost premoženja.

Evropska bančna agencija od sistemskih bank, torej tudi od NLB, zahteva, da morajo do junija letos najkakovostnejši temeljni kapital zvišati na devet odstotkov. Za NLB to pomeni, da potrebuje vsaj 400 milijonov svežega kapitala. Ali ni ta zahteva evropskega regulatorja preradikalna?

Ta zahteva ni nastala samo v okviru Evropske bančne agencije, ampak v širšem okolju, vključujoč Evropsko komisijo. Gre za odziv izpostavljenosti državnemu kreditnemu tveganju. Za posledico nezaupanja, ki je nastalo po začetku grške dolžniške krize. Nezaupanje se ni izrazilo samo s presahnitvijo evropskega finančnega trga, ampak tudi z umikom ameriških investitorjev s tega trga. Je pa res, da je v kriznih časih, ko vlagatelji ne stojijo ravno v vrstah pred bankami, izjemno težko izpolniti zahteve po zelo visokem kapitalu. Banke že nekaj časa niso na vrhu prav donosnih naložb, imajo šibke bilance in ne zelo briljantnih poslovnih rezultatov.

Kaj, če NLB do roka ne izpolni zahteve po devetih odstotkih prvovrstnega kapitala? Jo bo Banka Slovenije sankcionirala?

Iz primerov drugih držav je jasno, da je državno tveganje ocenjevano tudi na podlagi tega, ali je država zmožna zagotoviti potreben kapital svojim največjim, torej sistemskim bankam. Prednost je absolutno v zagotovitvi zasebnega kapitala. Vendar evropski okvir zaradi pomembnosti največjih evropskih bank za delovanje celotnega sistema predvideva vstop države, kadar zasebnega kapitala ni mogoče dobiti. Ker so posledice nezmožnosti, da država poskrbi za kapitalsko ustreznost svojih sistemskih bank, velike in dolgoročne, bi to v naslednji fazi pomenilo, da bi v državo morala vstopiti Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad s svojimi programi.

Torej bomo zunanjega upravitelja dobili že samo, če bo država predolgo zavlačevala z dokapitalizacijo NLB?

Vsekakor bi sledilo nadaljnje zniževanje bonitetne ocene države, kar pomeni postopno popolno nedostopnost do kakršnegakoli financiranja in v zadnji fazi tudi vstop tujega upravitelja. Ključni v tem trenutku sta fiskalna disciplina in zagotovitev zahtevane kapitalske ustreznosti največjim bankam, ki so že zdaj v večinski lasti države, prednost pri tem pa ima zasebni kapital.

Sami pravite, da vlagatelji ne čakajo v vrstah. Ali ni torej naivno, da vlada še kar računa na zasebni kapital?

Negotova prihodnost je tisto, kar bančni sektor dela manj mamljiv. Vlagatelji v tej negotovosti težko presodijo, kolikšen bo obseg prihodnjega poslovanja banke in s tem njen dobiček. Zasebnega vlagatelja gotovo ni lahko dobiti, včasih je to preprosto nemogoče, včasih pa ga je mogoče dobiti, a se zatakne pri ceni. Pomembna je tudi velikost investicije. Drži pa, da tuji vlagatelji nimajo velikega zaupanja v Slovenijo.

Ker smo se otepali tujih vlagateljev, je bilo zadolževanje edina možnost, da smo sploh prišli do denarja.

Točno tako. In to logiko je treba spremeniti. Kar pa še ne pomeni, da je treba vse nemudoma razprodati.

Bi morala država svoj delež v NLB prodati za evro zasebnemu vlagatelju, ki bi bil to banko pripravljen dokapitalizirati?

NLB je nedvomno vredna bistveno več kot en evro. Je solventna in ima poslovni model, ki ga je sicer treba nekoliko oklestiti in povečati njegovo učinkovitost. Je pa to še vedno banka, ki je kljub kriznim razmeram dobila priznanje, da je med najboljšimi v regiji.

Ima pa tudi velikansko izgubo.

Ima. Ampak kot rečeno, ta banka je vredna več kot evro. Upam, da ne bomo prišli v položaj, ko bo res vredna samo evro. Po mojem se to sicer ne bo zgodilo, ker so dejavnosti nove vlade jasne in ciljno usmerjene. Res pa je, da je časa malo.

Je dokapitalizacija NLB ključna za sprostitev kreditnega krča?

Absolutno. Dostop do trgov utira država. Takoj za tem pa so največje banke tiste, ki drugim bankam v državi narekujejo pogoje in dostop do zadolževanja. Vez med državo in banko je z vidika dostopanja do finančnih trgov danes bistveno tesnejša kot kadarkoli prej. Prepočasno ukrepanje na tem delu lahko omeji tudi dostop države do financiranja.

Bi se katero od podjetij lahko rešilo pred stečajem, če bi banke pravočasno začele reševati svoje slabe terjatve?

Nedvomno bi bilo marsikatero podjetje mogoče rešiti, če bi bile banke za reševanje slabih terjatev bolje opremljene in bi se tega lotile v zgodnejši fazi. Zgodnje zaznavanje težav pri poslovanju podjetij je bilo šibko, se pa ta sistem vzpostavlja. Drugo vprašanje pa je, koliko lahko banke, tudi če težave zaznajo pravočasno, vplivajo na poslovne odločitve uprav ali lastnikov podjetij. Naša zakonodaja je izrazito protekcionistična v odnosu do lastnikov. Banka Slovenije je zato že pred tremi leti dala pobudo za spremembo stečajne, pa tudi druge zakonodaje, ki bankam otežuje hitro unovčevanje zavarovanj. Zakoni so napisani zato, da se spoštujejo. Toda ko ugotoviš, da je izvajanje diametralno nasprotno temeljni intenci zakona, je treba zakon čim prej spremeniti!

Pomenljiva je izjava prvega moža NLB, da ta sistemska banka nima ustreznih kadrov za izvajanje rehabilitacije podjetij.

V tem je precej resnice. Banke so bile res prešibko opremljene s kadri in z mehanizmi za zgodnje zaznavanje čeri in pravočasen odziv. V petih letih od odobritve kredita se razmere lahko povsem spremenijo. Če samo enkrat na leto spremljaš bilanco podjetja, nikoli nisi na terenu in ne slediš, kaj se dogaja v panogi, se pravi, da stalno ne dihaš s komitentom, lahko hitro spregledaš težave.

To se mi zdi amatersko. Celo laiki smo videli, da je denarni tok v podjetjih tako šibak, da ne bodo sposobna odplačati posojil. Tu pa govorimo o ljudeh, ki se v bankah ukvarjajo samo s tem, da pravočasno zaznajo težave.

Treba je vedeti, da morajo spremljati na tisoče primerov. Poleg tega pa: kadar gredo zadeve navzdol, marsikdaj v podjetjih skušajo krčevito prikriti dejanski položaj. Temeljni interes banke je, da ima komitente, ki so sposobni odplačati dolgove. Ne more pa banka voditi podjetja. Menedžment je prvi, ki mora priti k banki in priznati, da ima težavo. Podjetje najbolj pozna tisti, ki ga upravlja.

ECB je v dveh operacijah refinanciranja s triletnimi posojili evropskim bankam zagotovila prek tisoč milijard. Zakaj ti injekciji nista sprostili kreditnega krča?

Ta poteza je kar pomembno pripomogla k izboljšanju razmer. Predvsem se je zmanjšal pritisk na refinanciranje, to pa je pozitivno vplivalo na zviševanje vrednosti cene delnic bank.

Bi morala ECB od bank eksplicitneje zahtevati, da njena posojila porabijo za kreditiranje gospodarstva, ne pa da so jih usmerile v poplačilo svojih zapadlih obveznosti in nakupe državnih obveznic?

Ta instrument ECB je bil usmerjen predvsem v blažitev posledic nedelovanja medbančnega trga v času, ko se je vsej Evropi bližal velik pritisk refinanciranja. Letos namreč zapadejo garantirane obveznosti, ki so jih evropske banke v letih 2008–2010 množično uporabljale za dostop do medbančnih virov. S tem ko je ECB ublažila pritisk refinanciranja, se je to vsaj delno prelilo tudi v kreditno aktivnost. Omogoča ohranjanje vsaj dosedanje ravni kreditiranja. Kajti če te injekcije ne bi bilo, bi sledilo radikalno krčenje.

V OECD menijo, da ECB potrebuje širši nabor nestandardnih ukrepov …

ECB je že doslej zelo uspešno in učinkovito posegla po naboru nestandardnih ukrepov. Potreben je naslednji korak, ki pa ga lahko zagotovi samo fiskalna politika. Zgolj monetarna politika ne bo zadoščala, saj bomo sicer le prehajali iz enega vala krize v drugega.

Kriza je izbruhnila zaradi presežka poceni denarja, zdaj pa ECB trg zaliva s poceni denarjem. Ali s tem ne ustvarja zametka za novo krizo?

Gre za dve različni zadevi. Eno je finančna inovacija. Drugo pa so instrumenti monetarne politike, ki so ciljno usmerjeni. Tega ne gre mešati. Tveganja seveda so. Potreba po hitrem okrevanju gospodarstva že sama po sebi nosi nekatere pasti.

Je smiselno, da se zlato fiskalno pravilo zapiše v ustavo? Mnogi znani ekonomisti opozarjajo, da bi ta poteza Evropo potegnila v še globljo recesijo.

V slovenski ustavi že imamo dve določili, ki posegata na področje zadolževanja države in izdajanja njenih poroštev; 148. člen ustave določa, da se država lahko zadolžuje samo na podlagi zakona, isto velja za izdajanje poroštev države. Takšna določila za ustavne ureditve niso običajna. V ustavo so bila vključena kot odziv na slabe izkušnje s preveliko zadolženostjo v nekdanji Jugoslaviji. Zdi se mi žalostno, da moramo take določbe zapisati v ustavo, saj s tem sporočamo, da sami sebi ne zaupamo. Evropa ne zahteva, da se zlato pravilo zapiše v ustavo, zadoščal bi zakon. Menim, da – če že – so določbe na ustavni ravni lahko samo načelne. Kakršnokoli zelo podrobno določanje je izjemno tvegano, posebej v tem nepredvidljivem času. Najslabše je določiti pravila, ki jih bomo mogoče že v kratkem prisiljeni prekršiti, ker nam bodo razmere onemogočale fleksibilnost. Samo z zapisom zlatega pravila v ustavo si kredibilnosti ne bomo povrnili. Štejejo dejanja, ne besede.