8. 4. 2012 | Mladina 14 | Kultura
Zola Jesus: »Pomembno je, da smo produktivni, tudi ko ne vidimo smisla.«
V Slovenijo prihaja pevka, ki sodi med najbolj obetavna imena sodobne alternativne glasbe
Pred dobrimi tremi leti je izšel prvenec Nike Roze Danilove, Američanke ruskega rodu, ki si je nadela umetniško ime Zola Jesus. Navdihnila sta ga francoski pisatelj Emile Zola in, ja, Jezus. Drobna punca z mogočnim, šolanim opernim glasom je medtem izdala kar tri studijske plošče in je svojevrsten fenomen v glasbenem svetu, saj je izredno hitro osvojila tako glasbeno občinstvo kot kritike po vsem svetu. Očarala je celo kultnega režiserja Davida Lyncha. Njene plošče odlikuje mogočen in zlovešč zvok, tudi zadnji leta 2011 izdan album Conatus. In kljub temu da venomer razmišlja o novih skladbah, pravi, da z naslednjim albumom ne bo hitela. Pred nedeljskim nastopom v ljubljanskem Kinu Šiška je z nami spregovorila o svoji glasbi, različnih sodelovanjih, pa tudi o veri in strahu, ki jo prežema pred nastopi v živo.
Zadnja tri leta so bila za vas zelo vznemirljiva, a ne le zato, ker ste postali prepoznavni svetovnemu občinstvu, temveč tudi, ker ste improvizirano hišno snemalnico, s katero ste začeli, zamenjali za profesionalni studio. Je to vplivalo na vaš proces ustvarjanja?
Nisem prepričana. Pesmi namreč še vedno ustvarjam v domačem okolju. Sem se pa v tem času razvila kot glasbenica, a do tega je prišlo po naravni poti.
Študirali ste francoščino in filozofijo. Je kakšna filozofska šola, ki vas označuje ali morda tudi vpliva na vaš glasbeni izraz?
Mislim, da ne. So stvari, v katere verjamem, a se jih nisem naučila od drugih, temveč prek izkušenj in vprašanj, ki sem (si) jih zastavljala. Me pa privlačijo nekatere Schopenhauerjeve ideje. Sicer ne vse, mi je pa blizu denimo, ko govori o trpljenju in mučeništvu. Če si živ, tudi trpiš. In bistveno je, kaj s tem narediš. Tudi sama mislim, da je pomembno, da se prebijemo skozi bolečino in smo produktivni tudi, ko ne vidimo smisla.
Hočete reči, da je bolečina nujna za ustvarjanje?
Morda ne ravno bolečina. Gotovo pa v kreativnem procesu vedno potrebuješ izziv in omejitve. Pomembno je tudi, da si pri tem iskren, pošten, pa tudi sočuten. Nezdravo je ljudi obravnavati površno, krivično, se distancirati od drugačnih. Ljudje moramo razumeti, da smo del skupnosti. Vsi se nekako prebijamo in mislim, da je sočutje pomembno za boljše razumevanje sveta.
Podajate se v številna glasbena sodelovanja, a skrbno izbirate sodelavce. Vokal ste prispevali denimo za komad angleškega elektronskega dvojca Orbital, sodelovali ste s Francozom Anthonyjem Gonzalezom (M83). Maja prihaja vaš skupni projekt z JG Thirlwellom (Foetus, Steroid Maximus ...). Kako je prišlo do sodelovanja?
Povabili so me, da nastopim v newyorškem muzeju Guggenheim in za to priložnost sem si res želela narediti nekaj posebnega. Tako sem se odločila, da bom v nastop vključila godalno sekcijo, za katero je aranžma naredil Thirlwell, ki je tudi preuredil komade tako, da zvenijo sveže. Gre za pravo sodelovanje in veselim se tega nastopa.
Še eno zanimivo sodelovanje sta pripravila z Davidom Lynchem. Do sedaj ste vašo skladbo (In Your Nature) pustili remiksati samo njemu. Zakaj ravno njemu?
Veliko časa posvetim temu, da pesmi zvenijo točno tako, kot želim. Celoten proces ustvarjanja je torej neverjetno potovanje. Dovoliti ljudem, da vzamejo del tega in skladbo podložijo z nekim cenenim dance beatom in odvzamejo vse, kar mi nekaj pomeni, se mi zdi nesmiselno in poceni. Lynch pa je dal skladbi neko novo vizijo in dobro je opravil svoje delo.
Tudi sicer radi sodelujete z drugimi glasbeniki?
S tem dobim priložnost za eksperimentiranje. Moj kreativni proces je namreč zelo individualen, prek sodelovanj pa mi uspe rasti in ohranjati vitalnost.
Kako pa je z živimi nastopi, ki so v očeh občinstva ključnega pomena za spoznavanje glasbenika?
Načeloma ne maram nastopati. Strah me je. Na odru nočem preveč eksperimentirati, prav tako pa se nočem ponavljati. Nastop je zame stresen, ker sem perfekcionistka. Ne maram nepredvidljivih situacij. Pri živih nastopih pa je veliko odvisno od zvoka in dejstvo, da ta ni odvisen samo od mene, je zame vedno zelo stresno.
V Ljubljani boste v Kinu Šiška nastopili na velikonočno nedeljo – na dan, ko je po krščanski mitologiji od mrtvih vstal vaš soimenjak Jezus, in v dvorani, ki se imenuje Katedrala.
(smeh) Ojoj.
Kakšen je vaš odnos do tega praznika in tudi sicer do vere?
Vera ni nekaj, o čemer razmišljam ali kar potrebujem. Nekaterim ljudem sicer daje smisel, kar je čudovito. Sama pa ga najdem v tem, da počnem to, kar me veseli.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.