O nepoznavanju poklicev

Zadnje dni pred sredino stavko v javnem sektorju se je kljub aktivaciji ministra za delo, družino in socialne zadeve Andreja Vizjaka ali za poslušalce Vala 202 Andreja iz Štajerske stanje zaostrovalo. Konec je bilo z vladnimi pohvalami na račun pričeske sindikalista Branimirja Štruklja in zadeve je moral v torek zvečer prevzeti sam premier Janez Janša.

Še v ponedeljek smo v Odmevih spremljali boj med Vizjakom in Štrukljem, kjer je slednji ministru očital pravljičarstvo. Andrej iz Štajerske pa se je pošteno zaštrikal, saj je, kot da bi malce zgrešil oddajo, v slogu klicateljev v radijsko oddajo Izjava tedna, dejal, da takšne policije, ki ne spoštuje zakonov, morda sploh ne potrebujemo, za kar se je moral naslednji dan izdatno opravičiti policijskim sindikalistom.

V torek zvečer je zadeve v svoje roke vendarle vzel Janša, ki ga tokrat na nacionalki niso ustoličevali s pomočjo protokolarnega objekta na Brdu pri Kranju in Uroša Slaka, temveč sta zadoščala studio na nacionalki in odgovorna urednica informativnega programa. Janša se tokrat ni mogel udobno zlekniti, temveč je z rameni v ušesih pregodrnjal slabo uro dolg intervju.

V njem mu je poleg tega, da je sindikaliste označil za prebivalce Lune, uspelo delo univerzitetnih profesorjev degradirati na minimum. Mirno je namreč izustil očitek, da univerzitetni profesorji delajo osem ur na teden in da ne bo konec sveta, če bi po novem morali delati kakšno uro več.

Poleg fiaska s poznavanjem delovanja visokega šolstva, s katerim ima Janša očitno bolj malo konkretnih stikov, smo v torek zvečer poslušali še kar nekaj nespretnega izmikanja. Na vprašanje Ksenije Horvat Petrovčič o tem, zakaj Študijskemu centru za narodno spravo ne bodo klestili sredstev, ko pa to počnejo večini drugih inštitutov, je Janša hladnokrvno zagrozil, da bomo s takimi vprašanji samo še bolj razdeljeni in bomo tako potrebovali še več podobnih centrov za spravo. Ali če bi parafrazirali Vinka Gorenaka, če boste delali galamo, bo samo še slabše.

Po Janševi sramežljivi vdaji v dejstvo, da bo v prihodnje vendarle treba uresničiti tudi kakšno idejo svojih političnih konkurentov in da nizka podpora v javnomnenjskih anketah zanj ne pomeni nelegitimnosti, kot je pomenila za Boruta Pahorja, se je napetost na nacionalki za eno uro umaknila dokumentarcu o filozofu Janezu Juhantu in upokojenem ribiču. Človek, ki nas je prejšnji teden spomnil, da nam vsaj ne gre tako slabo kot prebivalcem smetišča na Madagaskarju, se je tokrat z nemško nuno pogovarjal o tem, kako se oba veselita nebes.

Uri meditacije o posmrtnem življenju so sledili še zadnji predstavkarski Odmevi z brkatim Slavkom Bobovnikom in njegovim začudenim vprašanjem sindikalistom: »Pa zakaj, za božjo voljo, se ne znate uskladiti?« Ne vemo, morda nam manjka še kakšen dodaten center za spravo.