Obtožujem!

Se še spomnite zadnje »aferice« v zvezi z nakupom avtomobila za predsednika državnega sveta Blaža Kavčiča? Državni svet je želel kupiti novega BMW-ja ali Audija A6 za okoli 30 tisoč evrov. Prejšnji avto so jim namreč ukradli in zavarovalnica jim je nakazala zavarovalnino za novega. Ko je novica prišla v javnost, je sledilo vsesplošno zgražanje. Javil se je tudi predsednik državnega zbora Gregor Virant, ki je ocenil, da v času hude krize državni svet tako dragega avtomobila ne potrebuje: »Načrtovani nakup službenega avtomobila za državni svet je v sedanjem času neprimeren in neupravičen,« je dejal Virant, ki je predlagal, da parlament svetu odstopi enkrat cenejšega, rabljenega Renaulta Laguno. S tem je bilo sicer aferice konec, kljub temu pa je v javnosti znova ostal vtis, da je stiska z javnimi financami res zelo huda in da so upravičeni še hujši rezi. Ne samo v javne plače, ampak tokrat celo v socialne pravice.

Minometi, kolektivna oborožitev ...

Poskušajmo sedaj stvari postaviti v pravi kontekst. Če je stanje res tako kritično, da državni svet ne sme kupiti avta, ali je potem primerno, da »v sedanjem času« ministrstvo za obrambo kupuje novih 26 terenskih vozil, od katerih bo vsako stalo 50 tisoč evrov? Omenjeni terenci, ki ostajajo kot nujna investicija tudi v zadnjem rebalansu proračuna na vladnem seznamu novih nakupov, bodo stali 1,3 milijona evrov. Morda so terenci za našo skupnost vendarle koristni, a vojaška šoping lista s tem še ni končana. Zakaj mora obrambno ministrstvo »v sedanjem času« kupiti 40 minometov kalibra 81 milimetrov, od katerih bo vsak stal 25 tisoč evrov? Kaj bodo recimo »v teh razmerah« vojaki v Sloveniji počeli z minometi, če si pred dvema letoma policija še vodnega topa ni smela kupiti? Ali res tako nujno potrebujejo novo »kolektivno« oborožitev, npr. protioklepno orožje za 7,8 milijona? Ali res potrebujemo navigacijsko napravo za letališče Cerklje, ki ga prenavljamo zaradi obljub zvezi Nato, za 2,7 milijona evrov? In ali je res nujno nadgraditi helikopterje za 1,5 milijona?

»V zadnjih letih smo socialno državo financirali iz zadolževanja,« pravi Janša. Ni bila naša, bila je na kredit. Ali je predsednik vlade to kdaj rekel za patrie? Za Afganistan?

Predsednik vlade nam je ta teden poskušal naliti t. i. čistega vina. Varčevalni ukrepi naj ne bi bili »predlagani zato, da Slovenija ne bi ostala socialna država, ampak zato, da bomo te pravice še sposobni financirati. V zadnjih letih jih nismo bili, saj smo jih financirali iz zadolževanja,« je Janez Janša s kančkom dramatičnosti odgovoril na poslansko vprašanje Alenke Bratušek (PS), zakaj njegova vlada »tako radikalno posega v vrsto socialnih pravic državljanov, ko pa so na voljo tudi druge poti za varčevanje«. Janševo pojasnilo je sicer po eni strani resnično, toda ali smo kdaj slišali predsednika vlade trditi, da je Slovenija kupovala patrie »z denarjem naših otrok«, na kredit in da v resnici vse te drage havbice, helikopterji, niso naši? V planu proračuna za leto 2013 država še vedno načrtuje nakup 10 patrij za 25 milijonov evrov, hkrati pa je vlada sprejela odločitev, da Slovenija ostane v Afganistanu, kar nakup patrij opravičuje. Na drugi strani pa namerava v programu kriznih ukrepov v letu 2013 privarčevati 22,9 milijona evrov z znižanjem otroških dodatkov.

To ni poceni populizem. Sloviti »ZUIF«, 275 strani dolg predlog zakona za uravnoteženje javnih financ, ki ga je vlada ta teden končno objavila, se začne z oceno stanja, kjer avtorji že na drugi strani z grafikoni dokazujejo, da je Slovenija v času krize, med letoma 2008 in 2011, doživela enega največjih realnih znižanj BDP-ja v Evropi. Večji padec BDP-ja sta v tem času imeli le še Latvija in Grčija. Podatki naj bi upravičevali reze v socialne pravice, a kot po naključju je na isti dan, ko je vlada objavila ZUIF, stockholmski mirovni inštitut SIPRI objavil analizo izdatkov za obrambo v tem istem, kriznem obdobju po evropskih državah. Njihovi grafi govorijo malce drugačno zgodbo. Slovenija je z 12-odstotnim znižanjem obrambnega proračuna na 13. mestu od 15 evropskih držav, ki so v zadnjih treh letih zmanjšale izdatke za vojsko. Prve tri na seznamu so baltske države, Latvija, Litva in Estonija, ki so izdatke za obrambo znižale za od 50 do 30 odstotkov.

»A do takrat pa naj damo pol profesorjev globoko zamrzniti?« – Rektor univerze Stane Pejovnik o hipnih varčevalnih ukrepih, ki jih od njega pričakuje šolski minister Žiga Turk

Zamrzniti profesorje

Kaj torej konkretno pomeni, da si bo vojska letos kljub krizi kupila za okrog 20 milijonov evrov streliva, minometov in protitankovskih raket? Ministrstvo pod vodstvom Žige Turka bo to leto ljubljanski univerzi odvzelo 20 milijonov evrov, poleg tega univerzi ne bodo nakazali obljubljenih 20 milijonov evrov za financiranje druge bolonjske stopnje, kar pomeni, da bodo uvedene šolnine za bolonjske magistre. Stane Pejovnik, rektor ljubljanske univerze, posledice opiše na primeru največje članice, Filozofske fakultete: »Ker se je Filozofska fakulteta do junija financirala po dvanajstinah, bo od junija naprej imela 27 odstotkov manj denarja. To pomeni, da bo izguba znašala vsak mesec 150 tisoč evrov. Ob tem, da je fakulteta že lani delala na meji zmožnosti – pridelala je 1,5 milijona evrov izgube,« pravi. Seveda lahko univerza racionalizira svoje delovanje, zmanjša število študentov in tako naprej, a ker je vpis za leto 2012/13 že končan, bi se lahko o tem bilo dejansko mogoče pogovarjati šele za oktober 2013, pravi rektor. In se sprašuje: »A do takrat pa naj damo pol profesorjev globoko zamrzniti?«

Racionalizacija in varčevanje sta verjetno potrebna, toda ali je res potrebno, da v času krize največji davek plačajo otroci, družine, tisti s posebnimi potrebami, brezposelni in bolni, vojska s svojimi domovinskimi gesli in pripravljenostjo za izredne razmere pa najmanj? Z obrambnega ministrstva so nam odgovorili, da analiza »po ekonomskih namenih« kaže, da bodo z rebalansom proračuna pri investicijah izgubili 24,3 odstotka sredstev. A ministrstvo za zdravje bo pri investicijah izgubilo še več, več kot 30 odstotkov sredstev. Zaradi tega ne bo investicij za opremo bolnišnic v višini treh milijonov evrov, ne bo širitve negovalne bolnišnice v Ljubljani, ki bi stala milijon evrov, do zamika pa bo prišlo pri še vrsti drugih projektov. Vlada na drugi strani v obrambnem proračunu za 1,3 milijona evrov povečuje sredstva za »obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne naloge«, Slovenska vojska pa bo še naprej ostala največji kupec t. i. premičnega stvarnega premoženja. Ali ne bi bilo bolje namesto za »protiobveščevalne« naloge javni denar potrošiti za dograditev negovalne bolnišnice?

Vojski je proračun koalicija res zmanjšala za 12 odstotkov, a proračun ministrstva za zdravje so sklestili za kar 21 odstotkov. Kar pomeni, da se nam bodo vsem zmanjšale določene pravice. Ker vlada zmanjšuje pravice iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja, se bodo vsem v kratkem povišale položnice za dodatno zdravstveno zavarovanje. Ta ukrep ni samo »nepravičen«, ampak je v svoji enostavnosti tudi nepremišljen. Namesto da bi vlada ukinila dodatno zdravstveno zavarovanje in s tem zmanjšala administracijske stroške zdravstvenih zavarovalnic za 68 milijonov, bodo sedaj vlogo teh »vzajemnih« zavarovalnic še okrepili, v nasprotju z ugotovitvami vseh zdravstvenih belih knjig po letu 2003. Poleg tega bo vlada za 10 odstotnih točk zmanjšala bolniška nadomestila. Tudi tista, ki so bila sedaj plačana 100-odstotno. Tudi ta ukrep je sicer enostaven, a neumen: »Če boste darovali organe, vam bo zdravstvena zavarovalnica po novem krila le 90 odstotkov bolniške. To je res noro, vi žrtvujete svoje telo in morate pri tem še celo plačati. To je, kot če darujete kri, pa vam zato zaračunajo,« ilustrira poslanka SD Julijana Bizjak Mlakar.

Družinam – 20 odstotkov

Vsak izmed posamičnih ukrepov je resda majhen – recimo znižanje nadomestila za nego in varstvo otroka za 10 oziroma 20 odstotkov ali znižanje otroških dodatkov in subvencij za malico. A seštevek vseh teh potez je na koncu zelo velik. In ker gre za reze v socialno državo, bo ob tem prizadet ravno najbolj aktivni del populacije – predvsem mlade družine z otroki. Poslancem je prejšnji teden pisala mlada mamica, ki je opisala razmere v svoji družini: sama dela v gospodarstvu, pričakuje tretjega otroka, mož je javni uslužbenec. Njen izračun kaže, da bodo zaradi rezov pri vrtcu, ukinitvi otroškega dodatka, znižanju moževe plače, znižanju porodniškega nadomestila, povečanju plačila za vrtca na mesec izgubili četrtino vseh prihodkov, skupaj 625 evrov ali minus 7500 evrov na leto. Kot so izračunali v družinski pobudi, bodo prizadete vse npr. tričlanske družine, katerih zaslužek na mesec je večji od 1800 evrov, ali vse npr. štiričlanske družine, katerih dohodki so na mesec višji od 2300 evrov. Njihovi dohodki se bodo znižali za od 10 do 24 odstotkov.

25 mio €
Bo v letu 2013 vlada namenila za nakup patrij
22,9 mio €
Bo v letu 2013 vlada prihranila z zmanjšanjem otroških dodatkov

Predsednik vlade na te očitke odgovarja z gesli: »Porabimo lahko toliko, kolikor ustvarimo.« »Gre za srečanje z realnostjo.« »Gre za nerazumevanje situacije, v kateri smo«, ukrepi da niso radikalni, ampak podobni tistim, ki »so jih izvajale ali pa jih izvajajo druge države EU, ki so na podobni stopnji razvoja kot Slovenija«. Poleg tega naj bi večina rezov v socialno državo prizadela »premožnejše«, tiste, katerih povprečni mesečni dohodek na družinskega člana je večji kot 650 evrov neto. Zanimivo je že, kako je vlada govorila še pred mesecem dni. Ko so tedaj hoteli s 150 milijoni evrov razbremeniti najbogatejše, so člani vlade, predvsem finančni minister Janez Šušteršič, trdili, da se srednji sloj v Sloveniji konča pri tistih, ki zaslužijo 1500 evrov neto ali 1,5 povprečne plače in da dejansko z njihovimi ukrepi razbremenjujejo povprečnega državljana in ne premožnih. Sedaj, ko gre za rezanje, so njihova merila drugačna.

Prav tako ne drži, da vlada zgolj izvaja podobne ukrepe, kot so jih že izvedle mnoge druge države EU. Kriza, do katere je prišlo leta 2008, je bila posledica finančnih špekulacij na ameriškem nepremičninskem trgu. Breme te krize se je po letu 2009 preselilo na države, ki so poskušale reševati banke. V Sloveniji ni bilo nepremičninskega balona, je pa finančno špekulantstvo spodbudila predvsem prva Janševa vlada s privatizacijo in s pregrevanjem gospodarstva, kar je po letu 2008 vodilo v nenadzorovan padec BDP-ja, v zrušitev gradbeništva in različne tajkunske zgodbe. Niti v Sloveniji niti v svetu ni torej pravično – in predsednik vlade rad govori o pravičnosti – bremena krize prenesti neposredno na vse državljane. In v drugih državah EU tega tudi niso storili. Ali kot so še pred letom dni opozorili tudi slovenski ekonomisti, združeni v fiskalnem svetu: ob »degresivni«, »enostranski« in »skrajni« ekonomski politiki vsesplošnega varčevanja in krčenja bo v Sloveniji račun za recesijo na koncu plačal srednji in nižji sloj, »ljudje z višjimi dohodki pa bi prišli skozi recesijo sorazmerno dobro«.

Slovenija – unikum

Seveda je jasno, da v Sloveniji z ukinitvijo vojske ne moremo privarčevati milijardo evrov. Recimo tako kot na Nizozemskem, kjer bodo do leta 2015 s prodajo tankov Leopard in helikopterjev Cougar ter z zmanjšanjem števila zaposlenih v vojski za 12 tisoč privarčevali milijardo evrov. A če bi slovenska vlada obrambni proračun zmanjšala za podoben odstotek, kot so zmanjšali proračun ministrstva za zdravje, bi z dodatnimi 50 milijoni evrov »rešili« tako ministrstvo za zdravje kot ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Če bi Slovenija res vsaj sledila ukrepom drugih držav, bi dvignili davke. Z dvigom DDV-ja za dve odstotni točki bi v Sloveniji v proračun dobili 250 milijonov evrov, s čimer bi rešili šolsko politiko. Nepremičninski davek, ki je že pripravljen, bi prinesel okrog 150 milijonov evrov, če bi uvedli dohodninsko lestvico, kakršno je Janševa vlada ukinila leta 2007, bi s tem v proračun dobili do 250 milijonov evrov, z zvišanjem obdavčitve kapitalskih dobičkov na raven iz leta 2006 še dodatnih 50 milijonov evrov. Za takšne ukrepe, za dvig DDV-ja, se je doslej v EU odločilo 12 držav, štiri države so uvedle davek na nepremičnine, več kot 15 držav je uvedlo nove okoljske in »krizne« davke.

Če boste po novem komu darovali organe, si boste del bolniškega nadomestila morali kriti sami. Država bo plačala le še 90 odstotkov, kot da ste si sami krivi.

Praktično nikjer – razen v Sloveniji – države niso bremena preložile neposredno na socialno državo. V Belgiji želijo denimo 42 odstotkov denarja privarčevati z zmanjšanjem javne porabe, 34 odstotkov z dodatnimi davki in 24 z drugimi ukrepi, kot je okrepljen boj proti davčnim prevaram, slovenska vlada pa želi samo z rezanjem javnih izdatkov privarčevati 100 odstotkov, od tega naj bi kar tri četrtine šlo na račun izobraževanja, zdravstva in družinskih prejemkov. V resnici so, prav nasprotno, evropske države socialno državo v času krize praviloma okrepile ali jo vsaj ohranjale. V Evropski uniji so socialne prejemke znižale le štiri države – Irska, Latvija, Romunija in Velika Britanija, nadomestila za čas brezposelnosti tri – Irska, Portugalska in Grčija, izdatke za zdravstvo pa so zmanjšale predvsem Velika Britanija, Finska in Irska. Pa še tu so konkretne številke in ukrepi prav smešni v primerjavi s Slovenijo. Na Irskem bodo recimo letos v rebalansu proračuna sredstva na področju izobraževanja zmanjšali za 0,8 odstotka in zdravja za 1,8 odstotka. Na Slovaškem pa bodo zdravstvenemu ministrstvu odvzeli 0,56 odstotka sredstev, ne pa kar 21 odstotkov kot v Sloveniji.

Je torej država res v tako brezizhodnem položaju? Slovenija tako imenovano socialno državo, to je delež izdatkov v BDP-ju za izobraževanje, šolstvo ali zdravstvo, krči že vse od leta 2000. Pa če je v hudem položaju ali ne. Kot je že nekajkrat opozoril sociolog dr. Srečo Dragoš, se v Sloveniji, »čeprav imamo eno od najcenejših držav v Evropi, nadaljuje histerija s krčenjem sredstev za delovanje države«, pri čemer gre predvsem za vse bolj prevladujoče prepričanje, da je socialna država pač breme. Prav to se dogaja sedaj. Vlada socialno državo – in ne vojsko – reže iz prepričanja. Ali pri tem predsednik vlade govori, da je to nujno, v resnici ni pomembno. Pred letom dni je Janša govoril, da strukturne reforme niso nujne, ker je treba samo povečati število zaposlenih, pred tremi leti, na predstavitvi 68 ukrepov, pa spet nekaj drugega – da bi morala Slovenija četrtino vsega dolga nameniti socialni zaščiti, preostalo pa štipendijam in raziskovanju. Sedaj se je njegova vlada odločila pač za najlažje ukrepe. Na kratki rok, seveda.