Dreganje v pozabljeno sovraštvo

Z otvoritveno slovesnostjo Kulturnega društva Celje ob Savinji ni zadovoljen nihče. Že ko so videli vabilo, se je več celjskih umetnikov, kulturnikov, intelektualcev in njihovih prijateljev odločilo, da ne bodo tiho. Niso mogli sprejeti, da se ustanovitev kulturnega društva nemško govorečih prebivalcev Slovenije proslavi na dan, ko je leta 1941 nemška vojska vkorakala v Celje, v Celjskem domu, kjer je bil med vojno sedež nemštva v mestu, da je del programa delo nacistke Margarete Weinhandel in da prireditev podpirajo sporne avstrijske organizacije. Med nekajdesetminutnim pozdravljanjem predstavnikov teh organizacij je bilo slišati žvižge, pisatelj Mohor Hudej pa je prekinil slovesnost z besedami, da pozdravljajo vse, Koroškega Heimatdiensta pa ne, potem je skupina zapustila dvorano. »Ne želimo, da ima v Celju predsednik Heimatdiensta govor kjerkoli ali kadarkoli, zlasti pa ne na ta dan na tej lokaciji,« je njihovo sporočilo.

Kulturno društvo, ki je bilo slovesno ustanovljeno 11. aprila, ko je tudi obletnica podelitve mestnih pravic Celju, je šesto društvo nemško govorečih Slovencev. Dve najbolj aktivni, društvo Kočevarjev staroselcev in kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi, sta ustanovili krovno organizacijo, ki se o zahtevah nemško govorečih pogovarja s predstavniki oblasti. »Vedno so nam bila odprta vrata predsedniške palače,« se pohvali predsednik društva Kočevarjev staroselcev Avgust Gril.

Gril se tudi pohvali, da so za Slovence naredili ogromno. Po Evropi so nabrali milijon dvesto tisoč evrov, s katerimi so obnovili kočevski vodovod, ustvarili gensko banko starih sadnih sort in drugo.

Spodnja Štajerska, nepozabljena domovina

Gril je slovesnost v Celjskem domu spremljal iz prvih vrst in bil je ogorčen. »Katastrofalno! Ta gonja proti nam, Nemcem, traja več kot 15 let. To, kar se je v Celju zgodilo, upam, da bo končno sodu izbilo dno. Tak nastop ob prisotnosti toliko politikov, gospodarstvenikov in kulturnih delavcev iz Avstrije … Meni je to vzelo sapo,« se sprašuje.

Predsednik Kočevarjev staroselcev je hkrati ogorčen in vesel, »da se je v Celju zgodila pika na i«.

Zato je sledil glasnim nezadovoljnim gostom, ko so protestno zapustili dvorano, in se pred vhodom v Celjski dom zapletel v žolčno debato. Oštel jih je, da mu ne morejo očitati, da je nacist, saj je predsednik grosupeljske zveze borcev za vrednote NOB. Skupaj s sodelavko dr. Doris Debenjak sta jim skušala pojasniti, da Koroški Heimatdienst ni več, kar je bil včasih. »Heimatdienst je bil včasih dejansko na napačni valovni dolžini. Ampak saj je bil tudi naš Janša prej absolutno levi, zdaj je absolutno desni,« je povedal nekaj dni po slovesnosti. Včasih sta se s predsednikom Koroškega Heimatdiensta Josefom Feldnerjem prepirala, zdaj pa ga kliče Sepi, kot prijatelji. Ko se srečata, mu stisne roko in reče: »Sepi, vesel sem, da si spregledal«.

Heimatdienst je leta 2005 ustanovil koroško konsenzno skupino, kjer skupaj s predstavniki slovenske manjšine išče rešitve za koroške Slovence. Za to so leta 2009 dobili nagrado Evropskega sveta. Vendar mnogi v Sloveniji ne morejo pozabiti Heimatdienstovega sodelovanja z nacisti med vojno ter protislovenskega delovanja v prvih desetletjih Feldnerjevega predsednikovanja. Prav tako ne morejo pozabiti, da je Alpska kulturna zveza Südmark, ki je bila tudi pokrovitelj prireditve, dolga leta germanizirala slovensko Štajersko, tudi v sodelovanju z nacisti. In zamislijo se nad tem, kako da na spletni strani Organizacije rojakov nemških Spodnještajercev v Avstriji, še enega pokrovitelja, obiskovalca pozdravijo slike Maribora, Ptuja in Celja z napisom Untersteiermark – unvergessene Heimat, Spodnja Štajerska – nepozabljena domovina. Najbolj pa jih moti, da se člani Koroškega Heimatdiensta na Ulrichsbergu pri Celovcu še vedno vsako leto družijo s člani skrajnih desničarskih strank in veterani Waffen SS.

Predsednik KD Celje ob Savinji Andrej Ajdič pokroviteljev ni izbral naključno. Te organizacije (ob nespornih, kot sta avstrijski zvezni kancler in nemški Goethe-Institut) podpirajo tudi druga društva nemško govorečih prebivalcev Slovenije, ki potrebujejo denar za učbenike nemščine ter za najemnine in obnove prostorov, od Slovenije pa ne dobijo nič. »Polovico stroškov krijemo iz svojega žepa. Nadur, dnevnic in kilometrov ne plačujemo. Zdaj je pa Ajdič nacist, ker je od Feldnerja vzel tri jurje,« se jezi Gril.

Kristalno čist organizator

Za prekrivanje datuma slovesnosti KD Celje ob Savinji z obletnico nemškega vkorakanja v Celje naj ne bi vedel nihče, razen tisti, ki so protestirali. Društvo deluje eno leto, a so prostore v Celjskem domu dobili šele konec lanskega leta in v njih začeli delovati marca. »In smo rekli, naredimo čim prej to otvoritveno slovesnost,« se je mudilo Ajdiču. Na zavodu Celea, ki upravlja dom, so jim v tako kratkem obdobju ponudili le dva termina, a torek za Ajdiča ni bil sprejemljiv, ker »je bilo težko dobiti plesno skupino, komorni zbor, pa tudi iz Avstrije zaradi velikonočnih praznikov niso mogli kar tako priti«.

V kraju slovesnosti in branju iz knjige spominov Margarete Weinhandel In tvoji gozdovi šumijo naprej, pa Ajdič ne vidi nič spornega. Pisateljica Weinhandlova je bila res rojena v Celju in je vpisana v častno knjigo mesta, ob Francu Jožefu in kralju Aleksandru, a ko je to leta 1944 storila, je bila pomembna članica nacistične stranke. Zaradi svojega nacističnega angažmaja so bila njena dela v Avstriji v letih po vojni prepovedana. Ajdič pravi, da tega ni vedel.

»Za mene je Ajdič kristalno čist človek,« se je organizatorju v bran postavil Gril. »Hvala bogu, da je to stoje prenašal, bal sem se, da se bo zlomil. Zame je on velik heroj.«

Ajdičeva hčerka, ki obiskuje deveti razred osnovne šole, naj bi bila v šoli žrtev verbalnega in tudi fizičnega nasilja. Neki sošolec naj bi ji rekel, da bo, ko bo odrasel, pretepel in ubil njenega očeta. »To je med otroki,« pomen dogodka zmanjšuje Ajdič. »Tudi sam sem imel v šoli težave. Ne bom rekel, da smo navajeni, ampak iz tega ne bi delal velike stvari. Zdaj še najmanj potrebujemo hujskanje.«

Marca lani je svetovalni odbor pri Svetu Evrope pozval slovenske oblasti, naj si dodatno prizadevajo za boj proti nestrpnosti in rasizmu, in pri tem kot prizadete izpostavil Rome, Neslovence iz nekdanje Jugoslavije in nemško govoreče. Zato se je slovesnosti v Celju udeležila tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik. Kontekst predstavitve društva in prisotnost Heimatdiensta sta jo presenetila, vendar ni bila zadovoljna niti s protestom, saj nasprotuje »vsem oblikam zbujanja sovražnosti, nestrpnosti in razdiralnosti v kateri koli obliki«.

Ostanki ostankov

Gril je na neki način vesel, »da se je v Celju zgodila pika na i«. Pričakuje, da bo sledil tak pritisk iz tujine, da se Sloveniji »slabo piše«, če ne bo ustavno priznala nemške manjšine. Te zahteve so nerealne, opozarja dr. Danijel Grafenauer z inštituta za narodnostna vprašanja. Pred koncem druge svetovne vojne naj bi iz Slovenije pobegnilo okoli 15.000 Nemcev, zaradi izgona Nemcev iz Slovenije, ki je bil posledica sodelovanja slovenskih Nemcev z nacisti, pa se je njihovo število zmanjšalo še za okoli 9.500. Po najbolj radodarnih izračunih avstrijskega raziskovalca dr. Stefana Karnerja, za katere tudi sam priznava, da so problematični, nemško govoreča skupina v Sloveniji šteje okoli 4000 ljudi. Podatki popisa prebivalstva iz leta 2002 govorijo drugače: seštevek tistih, ki so se priznali k avstrijski ali nemški narodnosti, ter tistih, ki so navedli kot svoj materni jezik nemščino, je 2308, a več kot dve tretjini teh je priseljencev. »To so ostanki ostankov. Ni nekih naselitvenih jeder, ampak so poseljeni zelo fragmentarno,« je pojasnil Grafenauer.

Da so nemško govoreče skupine nespretne pri postavljanju svojih zahtev, kaže tudi zahteva po dvojezičnih tablah v Kočevju. V Avstriji stojijo table s slovenskimi imeni v naseljih, kjer je vsaj 17,5 odstotka Slovencev, v Sloveniji pa ni nobene občine, kjer je nemško govorečih več kot en odstotek.

Vendar je treba biti korekten, Slovencem nalaga Grafenauer. Ni nič narobe, če se ustanavljajo društva nemško govorečih in če jih Avstrija podpira. »Sploh društvo Kočevarjev staroselcev. Njihov dialekt, ki ga govori samo še nekaj ljudi v Sloveniji, je eden od slovenskih kulturnih biserov, ki kažejo na našo etnično raznolikost,« meni.

Grafenauer ocenjuje, da zaradi majhnega števila nemško govorečih pri nas ni upravičenih temeljev za bojazen Slovencev, da bi ta društva prerasla v oživljanje »nemške miselnosti«, kaj šele, da bi se morali bati germanizacije. Vendar razume obstoj takih strahov. »V Mariboru je bilo 90 odstotkov predvojne nemške manjšine nacificirane. Oni so izseljevali slovenske ljudi, delali sezname in podobno. Normalno je, da so vojni sledila desetletja sovraštva, ampak zdaj je pa to vse preraščeno. Z razvojnega stališča je prav, da je tako.«