»Milijon Slovencev bo zdaj živelo v neprimerno boljših življenjskih razmerah!«

Slovence so nekoč, pred davnimi leti, strašili s Turki. Prišel bo Turek! Zdaj, mnogo let kasneje, jih strašijo z Grki. Ne sicer dobesedno, v smislu, da bodo prišli Grki, ampak bolj dobesedno od dobesednega, v smislu, da se bodo Slovenci sami prelevili v Grke. Postali bomo Grčija! Grčija pa bomo postali, če ne bomo ubogali, če se ne bomo prilagodili, če se ne bomo reformirali, če ne bomo varčevali, če ne bomo zategovali pasu, če se ne bomo odpovedovali, če bonitetnim agencijam in mednarodnim finančnim trgom ne bomo poslali sporočila in tako dalje.

Zgodbo poznate, a ne konča se tu, ampak ima tudi sequel, da ne rečem non sequitur. Janševa vlada namreč grozi, da nam bo Bruselj – če ne bomo pridni, ubogljivi in prilagodljivi, če ne bomo ustvarili vitke države, če mednarodnim finančnim trgom ne bomo poslali sporočila, če bomo mahali s stavkami in referendumi – poslal svojega človeka, svojega terminatorja, svojega »premiera,« ki bo vodil Slovenijo. In paket varčevalnih ukrepov bo potem še hujši, še ostrejši, še strožji, še neznosnejši, še bolj morilski, le da po novem ne bomo mogli niti pisniti. Narediti bomo morali to, kar nam bodo rekli, da naj naredimo. Brez vprašanj, brez replik, brez glasovanja. In seveda: brez demokracije. Ali bomo varčevali – ali pa bomo ob demokracijo! Ali bomo ubogali in brez besed zategnili pas – ali pa nas čaka diktatura! Ali bomo varčevalne ukrepe in reforme vpeljali sami – ali pa nam jih bodo vpeljali drugi! Ali bomo vitki – ali pa nas ne bo več!

Zadnje čase ste se gotovo kdaj napol aforistično, samoironično vprašali: hej, mar slovenska vlada že itak ne počne natanko tega, kar ji v tujini – v Bruslju, v mednarodnih finančnih institucijah ipd. – pravijo, da mora početi? Mar se slovenska vlada že zdaj ne obnaša kot bruseljska »tehnična vlada«, kot vlada, ki ji vladajo mednarodni finančni trgi? V resnici bi si morali, kot kaže, zastaviti precej hujše vprašanje: ali so slovenski politiki, ki so bili izvoljeni, odločanje o Sloveniji res pripravljeni prepustiti lobistom mednarodnih finančnih trgov, ki niso bili nikoli in nikjer izvoljeni? Zdaj pa si predstavljajte, da se to res zgodi – da torej naši izvoljenci Slovenijo res prepustijo tujcem, tuji roki in tuji nogi, tujemu škornju. Čakajte, kako bi se že reklo temu? Iskreno rečeno: zastareli, a očitno nezastarljivi izraz za to bi bil okupacija.

Nekaj podobnega se nam je že zgodilo – leta 1941. Niso prišli Turki ali pa Grki, ampak Italijani. Ko so Slovence strašili s Turki, so rekli, da Turki ljudi natikajo na kole – Italijani Slovencev niso natikali na kole, ampak so jih na kole privezali in jih potem streljali. In ko zdaj Slovence strašijo, da se bodo spremenili v Grke, se lahko le spomnimo, kako so jih skušali Italijani spremeniti v Italijane. Zakaj so prišli Italijani? Zakaj so okupirali lep kos Slovenije? Zakaj so ji poslali »tehnično vlado«? Zakaj je demokracijo zamenjala diktatura? Iz preprostega razloga: ker Slovenci niso ubogali, ker se niso prilagodili, ker mednarodnim fašističnim trgom niso poslali sporočila. Ali bolje rečeno: če bi Slovenci rekli, da bodo fašizem vpeljali kar sami, bi jih Italijani pustili pri miru. Ker pa ga niso (ni bilo soglasja med socialnimi partnerji, heh), so prišli Italijani in vpeljali fašizem. Ali boste fašizem vpeljali sami – ali pa ga bomo vpeljali mi! Ali se boste odpovedali – ali pa vas ne bo več!

Mnoge Slovence so tedaj poslali na prevzgojo, na reformiranje, na hujšanje – v italijansko koncentracijsko taborišče Gonars, politično, socialno in ekonomsko grozoto, ki je postala grizlijevski mikrokozmos vitke države, barbarski model zategovanja pasu in morbidni paket rigoroznih varčevalnih ukrepov. Zelo jasen in razločen vpogled v žitje in klitje te »vitke države« nam ponuja dokumentarec Onstran žice, sicer slovensko-hrvaško-italijanska koprodukcija, ki jo je posnel Dorino Minigutti in ki je te dni debitirala v Kinodvoru. Najprej zadoni bombastični Benito Mussolini: »Imperij osvojiš z orožjem, obdržiš pa ga z ugledom. Za pridobitev ugleda je treba oblikovati jasno in strogo rasno zavest, s katero natančno določimo tako razlike kot tudi superiorne lastnosti.« Saj – ugled. Mussolinijeva ključna beseda je ugled. Tudi danes je ključna beseda ugled. In tudi danes je treba za pridobitev ugleda oblikovati jasno in strogo zavest. Dobro veste, kaj stalno ponavljajo: če bomo sprejeli paket strogih varčevalnih ukrepov in zlato fiskalno pravilo, bomo mednarodnim finančnim trgom poslali jasno sporočilo in rešili ugled Slovenije! Ko danes s prstom kažejo Grčijo, je sporočilo jasno: če smo lahko zlomili Grke, lahko zlomimo tudi vas! Mussolini, graditelj imperija z orožjem in ugledom, je imel druge zglede: če smo lahko zlomili Etiopijo, lahko zlomimo tudi vas!

Spomini na pekel

Mnoge Slovence so v Gonars, nedaleč od Palmanove, prepeljali naravnost iz Slovenije, nekateri pa so tja prišli prek koncentracijskega taborišča na otoku Rabu. Najprej so jih internirali na Rab, potem pa – ko se je razvedelo, kakšna škandalozna humanitarna katastrofa je Rab – so jih po hitrem postopku preselili v Gonars, ki ni ležal na okupiranem ozemlju, ampak v srcu Italije, potemtakem daleč od oči okupirane javnosti. Neki moški, ki so ga kot otroka internirali na Rab, pove, da je tedaj prvič v življenju videl morje. In seveda – prvič v življenju je »šotoril«. Koncentracijsko taborišče na Rabu je bilo namreč orjaško, nehumano, ponižujoče šotorišče. Mussolini je verjetno rekel, da ni to nič hudega ali pa strašnega in da si morajo Slovenci to predstavljati kot vikend kampiranje. Nekaj takega je italijanski premier Berlusconi, mali imitator Mussolinija, rekel Italijanom, ko jih je pred nekaj leti udaril silovit potres: hej, brez panike, to si predstavljajte kot vikend kampiranje! Kar nas spomni na konspirološke in neonacistične zanikovalce holokavsta, ki pravijo, da so Judje v nacističnih lagerjih smrti živeli kot v hotelu.

Gonars ni bil hotel, ampak končna rešitev »vitke države«. V dokumentarcu Onstran žice samega koncentracijskega taborišča Gonars ne boste videli. Italijani so že davno poskrbeli, da od tega rasističnega eksperimenta z »vitko državo« ni ostalo nič. Tudi fotografij Gonarsa ne boste videli. Italijani ga niso fotografirali, kaj šele snemali. Hej, stal je v Italiji! Ne, Italijani so imeli dovolj razlogov, da tega – te »vitke države« – niso hoteli oglaševati. Še več, kot piše Jože Martinčič, ki je leta 1978 objavil knjigo Beg iz Gonarsa, so imeli Italijani tudi dovolj razlogov, da so marca 1942 izpraznili in zaprli vsa manjša koncentracijska taborišča v Furlaniji in vse slovenske internirance – moške, ženske, starce, nosečnice, otroke, dojenčke in stoletnike, »civilne ujetnike iz Ljubljanske province«, kot so jih uradno imenovali – preselili v Gonars, s čimer so jih zbrali na enem kraju, tako da je bilo njihovo »koncentriranje« manj vpadljivo in bolj prikrito. Od Gonarsa so tako ostale le slike, ki so jih risali odrasli in otroci, slikarji in amaterji, interniranci Gonarsa. Ste kdaj videli Krik (Skrik), slovito ekspresionistično sliko norveškega slikarja Edvarda Muncha? No, to je to! To je agonija, ki jo vidite na slikah iz Gonarsa. Le da v ozadju ni fjord, ampak bodeča žica.

Od Gonarsa pa so ostali tudi spomini otrok, ki so bili tam internirani. V Gonarsu jih je bilo 1472! Logično: jasno in strogo zavest o vitki državi je treba ljudem vcepiti že za malega. In ti otroci – zdaj odrasli, ostareli, pri osemdesetih – se v dokumentarcu Onstran žice spominjajo svojega odraščanja v vitki državi. Spominjajo se lakote, stradanja, slabe hrane, vsesplošnega pomanjkanja, nečloveških razmer, bolezni, epidemij kožnih vnetij, gnojnih infekcij, krvavenja, umazanije, smradu, golazni, izčrpanosti, onemoglosti, trpljenja, bede, agonije, poniževanja. Spominjajo se strogega varčevanja in zategovanja pasu. Spominjajo se, kako se niso nikoli igrali. Spominjajo se, kako so umirali dojenčki. »Počasi. Mlado bitje strašno težko umre.« Spominjajo se, kako so stali na ledenem mrazu – garjavi in goli. Spominjajo se, kako so dobili 7 dag kruha na dan – in mineštro s petimi makarončki. Spominjajo se, kako so se grebli za hlebčke kruha, ki so jim jih – vojaki ali pa domačini – metali čez žico. Spominjajo se, kako so brskali po smeteh in glodali plesnive olupke. Spominjajo se, kako so hrano iskali celo v straniščih – koščke neprebavljenega fižola.

Neka ženska se spominja: »Tehtala sem 21 kilogramov, moja mama pa 35.« Neki moški pa se spominja: »Vsakdo je umiral na svoj način.« Prav res. Nekdo je umrl s kruhom v ustih – bil je tako oslabel, da ga ni mogel požreti. Nekdo drug pa je umrl med prepevanjem pesmi Oj, mladost ti moja. Smrt jih je presenetila sredi življenja. Ko so bili mrtvi, so izgledali, kot da so živi, ker so umrli, še preden so umrli – ker so umrli, ko so bili še živi. Domačinom so se zdeli kot »premikajoči se mrliči« – »ko smo jih videli, je bilo tako, kot bi videli smrt« – »le srepo so bolščali predse« – »šteli smo krste, a se nismo zavedali, za kaj gre.« A po drugi strani, le kako bi se Italijani zavedali, za kaj gre, če pa so v žurnalih, ki so jih vrteli v kinodvoranah (televizije tedaj še ni bilo) in ki so slavili italijansko okupacijo Slovenije, slišali: »Milijon Slovencev bo zdaj živelo v neprimerno boljših življenjskih razmerah.« Mussolini le še gromoglasno doda: »Naša vest je mirna.«

Vitka država v desetih slikah

Če hočete dobiti še podrobnejši vpogled v Gonars, preberite Martinčičev Beg iz Gonarsa, še toliko bolj, ker v njegovih slikah iz Gonarsa zlahka prepoznate slike vitke države.

Slika št. 1. Stotnik Arturo Machi, poveljnik civilnega dela taborišča Gonars, ki so ga italijanski partizani po vojni obsodili na smrt in ustrelili, je zelo rad nagovarjal internirance, na koncu vsakega svojega govora pa je pribil: »Imate zgolj dolžnosti brez pravic!« Vitka država ukinja socialne pravice. To vidimo. In slišimo: pravice so predrage! Za pravice nimamo več denarja! Ne moremo si jih privoščiti! Pravice smo porabili!

V Gonarsu je v osemnajstih mesecih umrlo 509 ljudi. Med njimi je bilo 71 otrok, mlajših od enega leta.

Slika št. 2. Obstajali so predpisi italijanske taboriščne vojaške komande o minimalnih količinah živil za prehrano internirancev, toda v Gonarsu so jih prepolovili. »Namen je bil jasen! Čim bolj fizično in psihično oslabiti internirance, jih spraviti v brezvoljno stanje in se tako najbolj uspešno zavarovati pred njihovo množično upornostjo.« Vitka država je država, ki kliče po uporu – če hočejo elite ohraniti status quo, morajo ljudstvo čim bolj izstradati, oslabiti, ošibiti, omrtvičiti. Okostnjaki težje vstanejo, še težje pa se uprejo.

Slika št. 3. »Marsikatero življenje internirancev bi lahko rešili, če bi jih pravočasno odpeljali v bolnišnico v Palmanovo, le nekaj kilometrov od taborišča. Italijani tega niso dovoljevali, ker so jih proglasili za vojaške ujetnike in niso smeli med civilne bolnike. Najnujnejši inštrumentarij v taboriščni ambulanti je bil tako pomanjkljiv, da ga za večje operacije niso mogli uporabljati.« Vitka država oklesti zdravstveni sistem in poreže zdravstvene pravice, tako da se dostopnost zdravstvenih storitev za večino bistveno zmanjša. Tudi materiala za plombiranje zob v Gonarsu ni bilo, zato so uporabljali kar mavec, ki ga je dobil slikar in kipar Niko Pirnat, ki naj bi izklesal dvometrski kip Madone – popolna slika zdravstvenega sistema v razmerah vitke države.

Slika št. 4. »V slabem spominu sta ostala dva slovenska bolničarja interniranca, po rodu Tržačana. Za grižo obolelim internirancem, ki niso smeli uživati kruha, sta hlebčke pridrževala, jih preprodajala črnoborzijancem in si kupovala pijačo in cigarete … Črna borza v taborišču je postala posebno področje dejavnosti in je v svoje mreže zajela veliko število internirancev.« Da bi si interniranci potešili lakoto, so prodajali svoje dragocenosti, s poročnimi prstani vred. Za zlat prstan si dobil tri hlebčke kruha, ali natančneje – četrt kile kruha. Vitka država ljudi še bolj razsloji – tiste, ki so revni, potopi še v hujšo revščino. Vitka država sive ekonomije ne odpravi, ampak jo poveča.

Slika št. 5. »Črnoborzijanci, ki so se v taborišču hitro znašli in organizirali, so si kmalu pridobili nekatere pripadnike italijanske vojske. Združeni so nato kovali velikanske dobičke na račun strašne lakote in bede internirancev … Na račun hudega pomanjkanja in lakote, ki so jo Italijani sami ustvarjali, so nekateri njihovi vojaški pripadniki z nečednimi črnoborzijanskimi posli nemoteno skubili internirance.« V vitki državi se korupcija ne zmanjša, ampak poveča.

Slika št. 6. »Kantino v taborišču so upravljali in v njej prodajali intendanti italijanske vojske. Prodajali so sadje in tudi vino slabe kakovosti.« Tisti, ki živijo pod pragom revščine, so v vitki državi obsojeni na ceneno, slabo, nekakovostno, nezdravo hrano. V vitki državi se pričakovana življenjska doba skrajša.

Slika št. 7. Italijanska taboriščna komanda je internirancem dodelila tudi kurata, kapucinskega duhovnika, ki je »umirajočim internirancem za popotnico na oni svet dajal popolno odvezo«. Vsi tisti, ki so revni in obnemogli in nekoristni in neučinkoviti in nekonkurenčni, so za vitko državo le breme – od njih se tako rekoč pričakuje in terja, da čim prej umrejo. In to ni greh. »Italijani so posebno skrb posvetili okoli 300 mladim internirancem, starim od 14. do 17. leta, in zahtevali, da so redno prisostvovali mašam in drugim religioznim obredom.« Gonars je obiskal celo papeški nuncij, »obšel v vrsto postavljene okostnjake in pri tem neprestano dvigal roko in blagoslavljal neizmerno lakoto, ki je žarela iz izpitih obrazov internirancev«. Ni problema, v vitki državi socialne funkcije nekdanje socialne države prevzame cerkev, ki revnim in ubogim obenem ponudi tudi duhovno oskrbo. Vitka država je za cerkev – in njeno permanentno slo po evangelizaciji – vedno dobra novica. V Indiji socialne države niso potrebovali, ker so imeli mater Terezo. Tudi kardinal Franc Rode je blagoslovil paket varčevalnih ukrepov in vitko državo.

Slika št. 8. Med internirance so infiltrirali kopico špicljev, ovaduhov, ki so delali za Italijane. »Ocenjevali so, da jih je vseh skupaj okoli 120.« Vitka država vedno pride v paketu z denunciantsko kulturo, kar je mogoče opaziti tudi pri nas, pa četudi smo šele v pred–dverju vitke države.

Slika št. 9. »Čas je potekal iz dneva v dan približno enako: dvakrat dnevno apeli, preštevanje, zajtrk, kosilo, večerja, ob tem komentarji, koliko riža in makaronov je plavalo v porciji vodene zelenjavne juhe. Alarmantne novice iz agencije ’latrina’, kvartanje, šahiranje, v nočnih urah spiritizem.« Hja, interniranci so ponoči klicali duhove mrtvih – vitka država je pogovor mrtvih z mrtvimi.

Slika št. 10. Toda interniranci so v Gonarsu kljub vsemu – kljub zategovanju pasu, kljub rigoroznemu varčevanju ipd. – prirejali pevske koncerte, literarne recitale, slikarske razstave in predavanja o tlačanskih uporih v Sloveniji, stavkali, proslavljali 1. maj, praznik dela, nekateri pa so – skozi 43-metrski podzemski rov, ki so ga v maniri tajnega javnega dela napol filmsko kopali dva meseca in pol – celo zbežali v prostost. V vitki državi ljudje vstanejo od mrtvih – con gusto.

Mladost v vitki državi

V Gonarsu je v osemnajstih mesecih umrlo 509 ljudi. Med njimi je bilo 71 otrok, mlajših od enega leta. Vprašanje je bilo le: koliko otrok gre v eno jamo? Logično: z vitko državo pridejo tudi vitki grobovi. To je bilo zategovanje pasu. In seveda, to je bilo umiranje od zategovanja pasu, od varčevanja. Umiranje od vitke države – od njene skrajne, fašistoidne verzije. V dokumentarcu Onstran žice se nekdanji otroci spominjajo svoje mladosti v vitki državi, toda ironija je v tem, da so se tega spominjali že tedaj, v Gonarsu – kot pravi neki moški, je bil to tedaj edinstven primer v okupirani Evropi, da so otroci o svojem trpljenju pisali še v času vojne, v Gonarsu.

Svoje spomine na agonično odraščanje v vitki državi so pisali že tedaj, in medias res, toda kasneje, po prihodu iz Gonarsa, so o tem najraje molčali. Neka ženska pravi, da se je bala, da bo v očeh drugih veljala za manjvredno, če bi povedala, kako surovo so z njimi ravnali v Gonarsu. Če bi povedala, kako je živela v vitki državi, bi tvegala, da bi ji rekli: lačni in revni ste sami krivi, da ste lačni in revni! To je kakopak tudi dobro znana mantra ideologov vitke države.

In zdaj, ko Slovenija drvi v vitko državo, se bo situacija ponovila: otroci se bodo že zdaj, v živi vpričnosti, in medias res, spominjali svojega odraščanja v vitki državi, le da tega ne bodo oglaševali, ker se bodo bali, da bi zaradi svoje revščine, prikrajšanosti in zategnjenosti v očeh drugih izgledali manjvredno. Živeli bodo itak daleč od oči javnosti, v getih vitke države – tako kot so nekoč interniranci živeli daleč od oči javnosti, v Gonarsu, enem izmed Mussolinijevih prispevkov h končni rešitvi slovenskega vprašanja, lagerju vitke države, ki je stal v furlanski ravnici, obdan z žitnimi polji, koruzo, deteljo, travniki in drugimi poljščinami, vodnimi kanali in murvinimi drevoredi. Ja, okrog tega vitkega, shujšanega, shiranega, zategnjenega lagerja je vse cvetelo – znotraj pa je bil pekel. Ne brez razloga: podpolkovnik Vice Domini, poveljnik vseh taborišč v Gonarsu, Alfe, Bete in Game, je bil bogat furlanski veleposestnik. Lagerfirer in tajkun – popolna kombinacija.

Film:
Onstran žice
Režiser in scenarist: Dorino Minigutti
Kje: Kinodvor, Ljubljana