20. 4. 2012 | Mladina 16 | Kultura
Brivnik ali britvica?
Razstava, ki vas bo pustila brez dlake na jeziku
Igor Ravbar brivnike zbira že več kot 30 let, najde pa jih na ljubljanskem bolšjaku, pa tudi na bolšjih sejmih v tujini in eBayu.
Če bi javnomnenjske ankete merile zanimivost prebivalcev Ljubljane, bi se Igor Ravbar prejšnji teden na lestvici povzpel kar za nekaj klinov. Pa ni ne politik ne kirurg ali gospodarstvenik, še celo umetnik ni, čeprav za hobi ustvarja lesene kipe, čolne in celo leseni bicikel. Ta, iz furnirja in bukovih letev, je menda edini svoje vrste na svetu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 4. 2012 | Mladina 16 | Kultura
Igor Ravbar brivnike zbira že več kot 30 let, najde pa jih na ljubljanskem bolšjaku, pa tudi na bolšjih sejmih v tujini in eBayu.
Če bi javnomnenjske ankete merile zanimivost prebivalcev Ljubljane, bi se Igor Ravbar prejšnji teden na lestvici povzpel kar za nekaj klinov. Pa ni ne politik ne kirurg ali gospodarstvenik, še celo umetnik ni, čeprav za hobi ustvarja lesene kipe, čolne in celo leseni bicikel. Ta, iz furnirja in bukovih letev, je menda edini svoje vrste na svetu.
Igor Ravbar je predan muzejski dejavnosti v službenem času in zunaj njega. Inženir strojništva je svoj poklic našel v Narodnem muzeju Slovenije, kjer skrbi, da ostajajo oklepi, orožje in drugi kovinski artefakti v kar najboljši formi. Doma počne isto z brivniki in brivskimi pripomočki. Do danes jih je zbral že več kot 500 in zanje z res redkimi izjemami nikdar ni zapravil več kot 10 evrov za kos. Postavil si je precej stroge omejitve in zbira le pripomočke, ki so jih moški in ženske v stoletjih in desetletjih uporabljali za britje doma. Brivci in njihovi aparatki Ravbarja ne zanimajo.
Kozmetične pripomočke, ki jih v roke primejo tudi največji mačoti, Ravbar najpogosteje najde na ljubljanskem bolšjaku – »a ne tistem turističnem za Ljubljanico, ampak na ta pravem na obrobju« – pa na bolšjih sejmih v tujini in zadnje leto tudi na eBayu. Pravi navdušenec je, ki brivnike zbira že več kot 30 let, vsakega med njimi popiše, restavrira in shrani v vitrino, ki zaradi pomanjkanja prostora pri njem doma za nedoločen čas domuje pri njegovih starših.
Do konca septembra pa je restavrator svoj hobi prinesel v službo in v prostorih Narodnega muzeja na Metelkovi postavil razstavo 7:00 Britje, ki vas v zaključnem delu postavi pred ogledalo. Tam morate kar petkrat premisliti, ali vam je bolj pri srcu mrežica ali krožna brivska glava, tisti, ki imate raje mokro britje, pa se obrišite pod nosom in pojdite raziskovat v glavno razstavno dvorano.
Skorajda neverjetno je, kaj vse smo si izmislili, da bi končno obvladali svoje dlake. Najprej so za nas to večinoma počeli drugi, saj je britje veljalo za tako nevarno in neprijetno dejavnost, da je Jean Jacques Perret najprej patentiral varnejšo britev za domačo uporabo, potem pa napisal še članek Pontogomija, umetnost britja samega sebe in moškemu delu občestva podelil nadzor nad lastnimi dlakami. Od takrat se je brilo, brusilo in nad cenami britvic bentilo doma, potem pa je King C. Gilette leta 1904 na trg poslal britvico za enkratno uporabo. Ko je že mislil, da je opravil s prekleto reciklažo, so najbolj skopi ugotovili, da je mogoče brusiti tudi te britvice, in trg je naplavil brusilnike za žiletke.
Z elektriko so se britvice srečale že v dvajsetih letih, a šele po drugi svetovni vojni je nastal trg za ta razmeroma luksuzen predmet. V Ameriki so brivnike prodajali Schick, dizajnerski Sunbeam in klasični Remington, v Evropi pa sta po vojni v bitki brivnikov zmagala Braun in Phillips. In v tem času so se, da dlake ne bi štrlele iz prvih najlonskih nogavic, pospešeno pričela briti tudi dekleta. Zanje so nastajali posebej oblikovane britvice in brivniki, ki so obljubljali gladke noge, pazduhe, nekateri pa so s svojo majhnostjo zagotavljali, da so dame ostale nekrvave tudi tam spodaj.
V Ljubljani smo se v prejšnjem stoletju menda veliko brili z ruskimi brivniki, od leta 1966 pa je po Braunovi licenci električne brivnike izdelovala Iskra in popularizirala suho britje. Manj svetla plat medalje je, da je kasneje Iskra svoj logotip le natisnila na brivnike, ki jih je uvozila z gnilega Zahoda. Kljub temu je vedno večkrat brnelo tudi v slovenskih kopalnicah. Na razstavi so celo brivniki iz tovarne v Monaku – kdo bi si mislil, da je na dveh kvadratnih kilometrih prostor tudi za kaj takega –, za nameček pa še brivniki na navijanje, ki so jih v vesolje ponesli sovjetski astronavti.
»Mnogo muke oko dlaka,« pravi ljudski rek, tisti, ki danes v Ljubljani o tem največ ve, pa je Igor Ravbar. Z nizkim proračunom, odsluženimi muzejskimi vitrinami in ob pomoči prijateljev, sorodnikov in sodelavcev je pripravil razstavo, ki navduši, saj nam odkrije skrivnosti predmeta, ki ga poznamo in uporabljamo vsi.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.