Rešitev je upor!

Osem igralcev na minimalistični, a več kot učinkoviti sceni upravlja kopico belih mimičnih lutk in lutk na palicah – javajk. Med njimi so same živali: avtoritarni prašič Napoleon, priliznjeni pujs Cvilko, neumorno delavni konj Boksar, cinični osel Benjamin in drugi.

To so liki leta 1945 nastale kultne zgodbe Georgea Orwella Živalska farma. Manj kot deset let po izidu knjige so posneli animirani risani film, leta 1999 še igrani film. V ljubljanskem lutkovnem gledališču bo naslednji teden na ogled tudi lutkovna uprizoritev. Scenarij je po knjigi pripravil Andrej Rozman Roza, režijo pa je prevzel Vito Taufer.

Čeprav Orwellova zgodba temelji na kritiki stalinizma, je skozi zgodovino nastavljala ogledalo različnim družbenim razmeram in ideologijam. Navdihuje mnoge ustvarjalce – konec sedemdesetih je spodbudila tudi skupino Pink Floyd, ki je kot kritiko takratnemu kapitalizmu Velike Britanije ustvarila album Animals. Vedno aktualna zgodba sicer govori o skupini živali, ki garajo na graščinski farmi, od svojega gospodarja pa niso deležne drugega kot izkoriščanja. Nekega dne se uprejo, ljudje so s kmetije izgnani, oblast pa prevzamejo prašiči. Ne traja dolgo, da delo postane še bolj neznosno, a živali garajo v prepričanju, da delajo zase in za svojega voditelja. Ker je »njihov«, mu niti ne ugovarjajo preveč. Če pa že, je to zanje usodno. Elita prašičev tako uvede ideologijo, v kateri med sedmimi načeli najbolj izstopa tisto, da so vse živali enakopravne. A če sprva še kaže, da bo življenje pod novo oblastjo boljše, počasi postaja jasno, da bo to tako le za določeno skupino. Vse živali so še vedno enakopravne, a nekatere so enakopravnejše od drugih.

Živalska farma je zgodba o tem, kaj lahko moč naredi iz posameznika, in svari pred družbo, v kateri je vsakdo, ki razmišlja s svojo glavo, utišan ali izgnan.

Taufer ima za sabo vrsto gledaliških predstav, režiral je tudi opere in film. Živalska farma je njegova tretja lutkovna predstava, po večkrat nagrajeni predstavi Ta veseli dan ali Matiček se ženi in Hamletu, nagrajenem v Zagrebu. Že zaradi kopice živalskih likov je Živalska farma idealna za lutkovno gledališče. Pri oblikovanju lutk in scene sta se z oblikovalko kostumografije in scenografije Barbaro Stupic odločila za minimalizem: vse lutke so bele in niso karikirane, saj se tako skozi igro lažje poudari njihov karakter. Andrej Rozman Roza, ki je priredil besedilo za predstavo, se je pri tem držal osnovne Orwellove zgodbe in je ni aktualiziral glede na čas in prostor. Kot pravi Taufer, lahko povezave vsak gledalec najde sam. Zato predstava ni in noče biti ideološki pamflet, ampak ostaja na ravni gledališke drame.

Živalska farma opozarja na nevarnosti totalitarističnega sistema, ki ne spoštuje človekovih pravic in v katerem ni delitve oblasti, le ena sama državna partija, ki nadzoruje celotno družbeno življenje. Govori o ideologiji, ki naj ne bi bila več dopustna v modernem svetu, hkrati pa vedno znova ponuja kritiko uveljavljenih družbenih sistemov. Je zgodba, ki je malo več kot 25 let pred stanfordskim zaporniškim eksperimentom psihologa Philipa Zimbarda pokazala, kaj lahko moč naredi iz posameznika, in zgodba, ki svari pred družbo, v kateri je vsakdo, ki razmišlja s svojo glavo, utišan ali izgnan.

Že sama po sebi je dovolj kritična, da jo lahko vsak gledalec ne glede na čas aktualizira na razmere okoli sebe. In ko prašiči izkoriščajo in zavajajo ostale živali, jih prepričujejo v zategovanje pasu, ki se mu sami spretno izognejo, ko vodja prašičev Napoleon reče: »Branje je čista izguba časa!« in ko cinični osel Benjamin pripomni: »Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.«, se spet zdi, da Orwellova Živalska farma med nas ne bi mogla priti ob bolj pravem času. Četudi so se avtorji o njeni uprizoritvi začeli pogovarjati že pred letom dni.

Lutkovna predstava:
George Orwell: Živalska farma
Kdo: priredba Andrej Rozman Roza, režija Vito Taufer
Kje: Lutkovno gledališče Ljubljana
Kdaj: premiera 28. aprila, ponovitvi 3. in 4. maj