20. 4. 2012 | Mladina 16 | Kultura
Prešerna Ana
Tri dni pred svetovnim dnevom plesa bodo nekatera slovenska mesta prizorišče plesnega rajanja
Ana Prešerna je tista manifestacija Gledališča Ane Monro, ki je usmerjena plesno.
© Bojan Okorn
Mimoidoči, ki so neko januarsko petkovo popoldne prečkali Tromostovje v Ljubljani, so lahko ujeli zadnjo predstavo uličnega Gledališča Ane Monro – Moljerado. Bilo je mrzlo, a nizke temperature pisani četici nastopajočih niso preprečile, da ne bi skupaj s francoskim uličnim umetnikom in režiserjem Jean-Lucom Prevosto ter podmladkom iz gledališke skupine KUD Ljud mimoidočim (na)pela tudi ene o hinavščini. »Nikdar ne rečem, kar si mislim, vedno sem le diplomat. Povem vse, kar je všeč le tistim, ob k’erih me pritisne srat,« je bilo slišati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 4. 2012 | Mladina 16 | Kultura
Ana Prešerna je tista manifestacija Gledališča Ane Monro, ki je usmerjena plesno.
© Bojan Okorn
Mimoidoči, ki so neko januarsko petkovo popoldne prečkali Tromostovje v Ljubljani, so lahko ujeli zadnjo predstavo uličnega Gledališča Ane Monro – Moljerado. Bilo je mrzlo, a nizke temperature pisani četici nastopajočih niso preprečile, da ne bi skupaj s francoskim uličnim umetnikom in režiserjem Jean-Lucom Prevosto ter podmladkom iz gledališke skupine KUD Ljud mimoidočim (na)pela tudi ene o hinavščini. »Nikdar ne rečem, kar si mislim, vedno sem le diplomat. Povem vse, kar je všeč le tistim, ob k’erih me pritisne srat,« je bilo slišati.
Letos bo še veliko slišati o Gledališču Ane Monro, saj je to leto njegovih obletnic. Pred natanko 30 leti sta se Andrej Rozman Roza in Marko Kovačič odločila, da želita gledališke predstave delati na svoj, drugačen način. Izstopila sta iz Pocestnega gledališča Predrazpadom in ustanovila ulično Gledališče Ana Monro. V nekaj mesecih se jima je pridružilo še kup somišljenikov, Goro Osojnik, Žiga Saksida, Janez Habič ali Džoni Bomba in Borut Cajnko, kasneje pa še drugi. Do novega koncepta gledališča, ki je temeljilo na raznih prvinah cirkusa, so prišli predvsem prek delavnic. A kot poudarjajo, pouličnega gledališča ne smemo enačiti s cirkusom. »Cirkus ima svoj jezik,« pravi Goro Osojnik, član skupine Ane Monro in tudi direktor njihovega zdaj že dodobra uveljavljenega festivala pouličnega gledališča Ana Desetnica, ki so ga prvič zagnali pred petnajstimi leti. No, zametki festivala segajo že v leto 1995, ko se je v Mariboru v okviru Lenta na prostem odvila njihova predstava. Dve leti kasneje so v Ljubljani pripravili prvi festival in s tem ponudili ulično gledališko platformo domačim in tujim zasedbam.
Ob njihovih začetkih so bili ulični eksperimenti redkost, manj pa je bilo tudi površin, namenjenih pešcem. Ulica je že v 60. letih postala gledališki oder ter s tem prostor kulturnega in političnega izražanja. S časom so se ljudje navadili, da se neke stvari dogajajo tudi tam. A scena se je razvijala počasi. Ne glede na to, da ulična umetnost danes izgublja svojo ostrino in se pogosto zateka v zabavo, je še vedno pomemben vidik socialne angažiranosti. Predstave namreč združujejo ljudi, ki se drugače morda ne bi srečali. Pomemben je tudi osebni vidik, saj gledalec na ulici pogosto ne razloči, kaj je res in kaj igra, in takrat se sooči s samim seboj in se odzove.
Osojnik pravi, da so se časi spremenili in njihovo konkurenčnost danes vidi predvsem v tem, da lahko delajo na ulici, razen če ne bo poleg ekonomske krize spet prišlo tudi do politično pogojevanega zapiranja prostora. Potem bo spet v ospredju družbena akcija. Sami so sprva akcije delali brez dovoljenj, saj se je oblast nanje odzivala dokaj negotovo. Povezovala jih je namreč s takratnimi nemiri in študentskimi demonstracijami. »Rozo so enkrat celo zaprli,« pravi, a doda, da se jim je s policijo večinoma uspelo dogovoriti, če ne, pa so »zbrisali« s prizorišča.
Danes Ana Monro, ki je vsako leto uprizorila več predstav, a so te zdaj vse bolj redke, malce več počiva in deluje bolj kot generator sodelovanja. V novih prostorih ob Kinu Šiška nameravajo ustvariti prostor medgeneracijskih srečevanj. Skupaj s številnimi slovenskimi uličnimi skupinami pa se bodo septembra lotili tudi velikega uličnega spektakla Mati korajža, s katerim bodo nastopili v Kamniku, Ljubljani in Mariboru. Leta 1999 so že naredili nekaj takšnega, ko so skupaj še s šestimi uličnimi skupinami naredili predstavo Pasion, ki se je izkazala za prelomno, saj je na pot tovrstnega delovanja potisnila mlade skupine. Interes med mladimi je še vedno velik.
Danes Ano Monro poznamo predvsem po javnih manifestacijah, ki jih pripravlja v vseh štirih letnih časih, ne le v času festivala Ana Desetnica, ki nas junija popelje v poletne vragolije, letos pa bo postregla tudi s številnimi nenapovedanimi intervencijami. Desetnici se je kmalu pridružila zimska različica festivala Ana Mraz, ki vsako leto sklene letni krog festivalov gledališča. Že tretje leto z jesenjo na ulici zažiga tudi Plamenita Ana, ki so jo posvetili ognju. Festivalsko leto pa bo tokrat že tretjič začel festival Ana Prešerna, ki je plesne narave in je plod sodelovanja s Fičo baletom, kjer pa se letos posvečajo drugim projektom, zato bo tokrat na ulicah manj sodobnega, a zato nič manj plesa.
Tokratna Prešerna Ana se bo začela v četrtek na ljubljanskem Prešernovem trgu s plesno povorko, ki bo v ritmih Radia Študent krenila po ulicah. Poleg plesalcev so vanjo povabljeni tudi vsi drugi. Rajanje se bo sklenilo na Kongresnem trgu, kjer se bo povorka prevesila v prizorišče družabnih plesov. V tamkajšnjem paviljonu pa se boste lahko zavihteli na svojo najljubšo glasbo, če jo le prinesete s sabo. V primeru slabega vremena Prešerna Ana ne odpade, niti v Mariboru in Novi Gorici, ki se v plesnih korakih tokrat pridružujeta slavju plesa.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.