Novi gospodarji Južne Amerike

Kitajci nameravajo v Kolumbiji zgraditi železnico, s katero bi se izognili plovbi skozi Panamski prekop

Leta 2010 so argentinske oblasti, da bi zavarovale domačo proizvodnjo, napovedale uvedbo carine na cenene čevlje iz Kitajske, a so iz te države takoj dobile jasno opozorilo: zaradi „prehranske varnosti“ so Kitajci preklicali naročilo dveh milijonov ton sojinega olja, enega od proizvodov, s katerimi argentinski predelovalci soje v trgovinski menjavi s Kitajsko vsako leto ustvarijo 1,2 milijarde evrov prihodkov. Ker je v omenjenem znesku tudi 30-odstotni davek na izvoz soje, si argentinska državna blagajna izgube takšnega kupca ni mogla privoščiti in se je na novo uvedeni dajatvi odpovedala.

Mednarodna trgovina je kajpak vse prej kot dobrodelna dejavnost, te podrobnosti ni spregledal niti komunistični režim v Pekingu, zakaj bi sicer kitajska državna in zasebna podjetja tako intenzivno kupovala deleže v energetskih in surovinskih koncernih v Južni Ameriki in Kanadi. Vrednost kitajskih poslov v Južni Ameriki je že leta 2010 presegala 80 milijard evrov, zlasti severnoameriški viri zato opozarjajo, da gre za pravo kolonizacijo, saj tretjina prebivalstva (190 milijonov ljudi živi z evrom in pol na dan) od „plenilskega pohoda“ Kitajcev nima nič. Res je, da Kitajska v Čilu kupuje baker, v Kolumbiji premog, v Braziliji železovo rudo in cink v Peruju, a res je tudi, da te surovine plačuje po cenah, ki so denimo Argentini prvič v njeni zgodovini omogočile uvedbo univerzalnega otroškega dodatka.

Čeprav je mogoče z eno ladjo prepeljati toliko premoga, kot ga skupaj prepelje 30 vlakov, se Kitajci s kolumbijskimi oblastmi pogajajo o gradnji 220-kilometrske železnice, vredne dobrih 5 milijard evrov, s katero bi se izognili plovbi skozi preobremenjeni Panamski prekop. Ta je zaradi naraščanja ameriškega uvoza iz Kitajske postal „preozek“. Železnica bi povezala Cartageno na obalah Karibskega morja s kolumbijskimi obalami Tihega oceana. Kitajcem ne bi le olajšala natovarjanja surovin iz vse Južne Amerike, temveč bi tam nastali ogromni logistični centri za distribucijo kitajskega blaga, namenjenega na trge od Caracasa do Buenos Airesa. Kitajska pa že načrtuje gradnjo še enega, precej daljšega odseka od prestolnice Bogote do Buenaventure na tihomorski obali.

Jasno je, da ZDA kitajske železniške naložbe niso pogodu, saj pomenijo konkurenco edini dosedanji alternativi Panamskemu prekopu, železnici od Kalifornije do vzhodne obale. A prav ZDA so po mnenju mnogih tiste, ki so s podporo južnoameriškim diktatorjem in z vpletenostjo v likvidacije sindikalnih voditeljev in aktivistov ustvarile vakuum, ki je Kitajski utrl pot.