Nacisti z Lune in Laibach

Kaj vse imata skupnega legendarna slovenska skupina Laibach in satirična ZF-komedija Jekleno nebo (Iron Sky), bojda najdražji finski film doslej, kot je v petek v nekoliko hollywoodskem predstavitvenem govoru v ljubljanskem Kinu Šiška izjavil njen režiser?

Gre predvsem za poslovno sodelovanje, saj je skupina na režiserjevo prošnjo naredila glasbeno podlago za film. Poleg tega pa ju izrazito povezuje tudi kritika totalitarizmov, po kateri Laibach slovi že od samega začetka, režiser pa jo je podal v svoji zgodbi o nacistih, ki od leta 1945 živijo na temni strani Lune in se znova odločijo osvojiti Zemljo.

Uvod v tokratni nastop skupine Laibach, v sklopu njihove uspešne enomesečne evropske turneje We Come In Peace, sta bili tako dve premierni projekciji omenjenega filma. Potem so nastopili še sami.

Skupina, ki je v svoji tridesetletni karieri tako v socializmu kakor v kapitalizmu gradila svoj glasbeni izraz in ga uspešno prilagajala duhu časa, seveda z močno navzočo ideološko komponento in dodelano vizualno podobo, je že v drugi polovici osemdesetih prestopila iz miljeja alternativne glasbe v svet profesionalnega glasbenega posla, kar je mogoče čutiti tudi na njihovih izvrstno zasnovanih nastopih, ki vedno znova presenetijo. V tokratnem so svojo glasbo najprej podredili gibljivim slikam, da bi pozneje v živem nastopu več kot številnemu občinstvu postregli z izrazito dodelanim in dobro predstavljenim presekom svojega dosedanjega dela.

Nastop, že tradicionalno podprt s pomenljivimi vizualijami in prepoznavno totalitaristično-militantno držo nastopajočih, je skupina začela s starejšimi komadi, kot so Mi kujemo bodočnost, Smrt za smrt, Brat moj, nadaljevala v mirnejšem tonu z Die Liebe in Across the Universe v solidni vokalni izvedbi Mine Špiler, predstavila nekaj skladb s sound–tracka za Jekleno nebo, zaključila nastop s skladbami z albuma WAT, v dveh bisih pa nagradila publiko z Leben Heisst Leben, Geburt Einer Nation, priredbo Dylanove Legend of a Thin Man in zaključno Das Spiel ist aus.

Iz tega približnega zaporedja komadov, ki jih je tokratna ekipa skupine Laibach predstavila v precej elektrificirani verziji, z značilnim, suverenim vokalom Milana Frasa, Mine Špiler kot druge vokalistke in mogočnimi industrijskimi ritmi bobnov, je bilo razbrati profesionalno, marketinško naravnanost Laibacha, saj večina predstavljenih skladb kmalu izide na kar treh albumih – soundtracku za Jekleno nebo, retrospektivni kompilaciji in kompilaciji reinterpretacij njihovih priredb.

Naša mednarodno najuspešnejša glasbena zasedba nedvomno obvlada glasbeno poslovanje – ne le, da skrbi za odlično samopromocijo in organizacijo ter ima izpiljen nastop, postregla je s še enim simboličnim momentom. Ljubljanski koncert se je zgodil ravno na obletnico Hitlerjevega rojstva, kar verjetno že sodi v gradivo za nadaljnje interpretacije delovanja skupine Laibach …