Čas za revolt

Je obdobja revolucij v Evropi konec? Je pojem razredni boj iz druge polovice 18. stoletja in prve polovice 19. stoletja, ko sta francoska revolucija leta 1789 in sočasna industrijska revolucija v Angliji preobrazili svet, zgolj zgodovinski, neprimeren za današnje čase? Je »ancien régime« tisto, kar zahtevajo zvesti politični služabniki kapitala, pri nas razni »šusteršiči« in podobni neoliberalci (v glavnem z državnih univerz), ki se nikoli ne bodo dvignili iz srednjega razreda, razen tako, da ga uničijo?

Lahko le hrepeneče gledajo v mali svet na hitro obogatelih in se tolčejo po glavi, ker niso znali izkoristiti priložnosti preloma. In zamujeno nadomeščajo s političnimi funkcijami, »svetovalnimi« pogodbami z državo in državnimi podjetji, članstvi v nadzornih svetih, zaposlovanjem sorodnikov in prijateljev in kar je še podobnih oblik kupovanja zvestobe. Ali pa je »ancien régime« sindikalna in druga obramba ostankov socialne države iz časa socializma in hladne vojne, ko so bili tudi na zahodu v strahu pred širjenjem revolucij prisiljeni upoštevati delavske zahteve in sindikate?

Ko je po prvi svetovni vojni prišlo do cepitve na socialdemokratski in komunistični del delavskega gibanja, v revolucionarnem delu niso računali na parlamentarni prevzem oblasti. Revolucija je potrebovala vojake revolucije, zbrane v majhnih, elitnih komunističnih partijah, koordiniranih iz enega centra. Šlo je za Leninovo tezo, da se tudi na delavce ni mogoče zanesti, da bodo izpeljali revolucijo, zato bodo to v njihovem imenu storili poklicni revolucionarji. V Sloveniji je danes situacija obratna, »revolucionarni« del predstavljajo majhne, bolj kot ne anarhistične skupine, pa alternativna kultura, nevladna združenja, bolj ozaveščeni in angažirani segmenti v posameznih poklicih in podobno. Leninistično vodenje iz enega centra in poslušni vojaki so na oblastni strani. In parlament? Parlament danes ni ločnica med revolucionarnim in nerevolucionarnim (evolutivnim), med demokratičnim in nedemokratičnim. Je eden od instrumentaliziranih centrov konservativne revolucije. Paradoksalno je, da je mogoče uničevanje socialne države preprečiti samo z referendumskim zavračanjem, torej s populističnim »jezikom množic«, ki ga je sicer prejšnja opozicija obilno izkoriščala za pohod na oblast. Ločnice med socialdemokratskimi in drugimi strankami ni. Vse so verbalno »socialdemokratske« (»sredinske«), v resnici pa neoliberalne. »Toda zdi se, da ima socialdemokracija sedaj prvič vse pogoje, da se začne uveljavljati kot večinska opredelitev in preraste tudi v večinsko politično silo.« Le kdo na Slovenskem bi izjavil kaj takega? Prvi, ki seveda pride na misel, je kasnejši postrešček na opuščenem francosko-nemškem vlaku Borut Pahor – tam nekje pred volitvami 2008. Še danes se njegova stranka, kljub katastrofalnemu vladarskemu fiasku in predčasnim volitvam, samopromovira kot »edina prava« socialdemokratska stranka. A to niso Pahorjeve besede. Precej prej, leta 1996, jih je zapisal Janez Janša v uvodu h knjigi Milana Zvera ob 100. obletnici ustanovitve Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS), ki jo je tedaj Janševa stranka imela za svojo vzornico in predhodnico. Seveda je v Sloveniji »levi« tudi Desus, pa Pozitivna Slovenija. Le kako, da ob vseh teh »levičarjih« zadnjih dvajsetih let danes Slovenija bolj spominja na kakšno »banana republiko« kot pa na urejeno socialno državo? In kako to, da v javni razpravi pojem revolucija nima več le zgodovinske konotacije?

Vse stranke danes izhajajo iz izhodišča, da je kapitalizem nezamenljiv in da bistvenih sprememb ne potrebuje. Treba je le dosledno izpolnjevati navodila MMF, pa Evropske komisije ipd., pa bo. Kar je samo druga plat trditev iz kriznega obdobja socializma, da je sistem v osnovi dober, do anomalij pa prihaja, ker se ne upoštevajo njegove teoretične postavke in navodila političnega vodstva.

V vojaškem žargonu je to, kar doživljamo, psihološka vojna, permanentno izredno stanje. Tak način funkcioniranja je v izrazitem nasprotju s smislom politike kot dela za javno dobro.

Od konca druge svetovne vojne do danes smo doživeli dva radikalna obrata v nasprotujoči si smeri. Po drugi svetovni vojni se je politika skoraj povsod obrnila v levo, razen redkih izjem se nikjer niso obdržale stare politične sile, četudi niso neposredno sodelovale z okupatorjem. Nove politične sile so skoraj v celoti izšle iz odporniških gibanj. Desnica je bila na splošno povsod politično poražena in v defenzivi. Čeprav je bil Winston Churchill zmagovalec v vojni, je celo izgubil volilno bitko z laburisti. A so vlade kljub temu poskrbele za brzdanje razrednega boja, zlasti za to, da sindikati niso postali premočni in da so ostali pretežno na panožni (t. i. craft union) ravni, zaradi svoje parcialnosti niso bili nevarni za družbeno ureditev. Sindikalne in delavske voditelje pa so kupile z različnimi ugodnostmi.

Dodatni zanos prepričanju, da bo socializem prerasel v svetovni proces, sta dala širitev socializma s sovjetskimi tanki v vzhodnoevropske države in boj proti kolonializmu v državah tretjega sveta, ki je v plemenskih družbah dobival razredne primesi. Nastala sta dva, med seboj izključujoča se svetova, kapitalizem in socializem. Slednji, kot je tedaj kazalo, kot svetovni proces, ki se nezadržno širi. Če je bilo mogoče totalitarne in diktatorske sisteme, ki so zamenjali bivše kolonialne gospodarje, označevati kot »socializem«.

Po razpadu Sovjetske zveze so prevladale desne stranke, potrebe za socialnim ravnotežjem ni bilo. Revolucija je prišla iz mode, primerna je bila le še za kakšne države tretjega sveta, nazadnje arabske. Seveda ob pomoči zahodnega orožja, nadzorovano in z zagotovili, da ne bodo ogrozile naftnih in drugih interesov zahodnih držav.

Vsaj ena država, Grčija, je že na robu revolucije. Revščina, brezup, brezizhodnost in popolno nezaupanje v parlamentarni sistem so značilni znaki predrevolucionarnega stanja. Kako bo z vročekrvno Španijo?

Hobsbawm je po padcu berlinskega zidu zastavil vprašanje, ali je protislovje kapitalizem-socializem mogoče razumeti le enkratno, znotraj posebnega, povojnega, zgodovinskega konteksta? In če je tako, kateri pol je po letu 1990, ko je prišlo do »konca zgodovine«, »naraven«? »Tudi kapitalizem je totalitarni sistem. Od komunizma ga ločijo samo večja zvitost, brezobzirnost ter doslednost izčrpavanja žive in mrtve sile,« danes pravijo lai–bachovci. V svetovni tekmi, ki jo Evropa izgublja, se tako mnogim politikom kot idealni združeni model ponuja Kitajska.

So se metode izkoriščanja v domnevno demokratičnih evropskih družbah spremenile? Znana je Tocquevillova izjava o Manchestru iz leta 1835: »Iz te smrdljive mlakuže izvira veletok človeške dejavnosti, ki oplaja ves svet. Tukaj dosega človek višek svojega razvoja in najnižjo točko svoje surovosti. Tukaj ustvarja civilizacija svoje čudeže, hkrati pa civilizirani človek postaja divjak.« Če jo postavimo v sodobne, tudi slovenske razmere, je vsaj v enem delu še vedno aktualna. Žal ne v tistem delu, ki govori o »čudežih civilizacije« – teh v Sloveniji ni. Proletarizacija je očitna, le da so klasične industrijske delavce zamenjali trgovke, gostinski in gradbeni delavci, šoferji, prekarni novinarji in ra–ziskovalci, armada brezposelnih diplomirancev in drugih.

Iz nekdaj civilizirane družbe, zmožne dialoga, ki je izrasla iz družbenih gibanj osemdesetih let, sedanja oblast želi načrtno ustvariti divjake, ki se – sprti med seboj – zaganjajo drug v drugega, v druge interesne skupine in posameznike, ki jim gre domnevno bolje, ki domnevno ne nosijo bremena krize, ki so paraziti in zajedavci. Tisti, ki so zapravili milijarde in v imenu kapitalizma in privatizacije uničili ali omogočili uničiti najbolj vitalne dele nekdaj narodnega gospodarstva ter socialno kohezivnost družbe, hočejo sedaj prek nelegitimne, izsiljene oblastne strukture, ki ne uživa zaupanja, izpeljati radikalno družbeno preobrazbo. Še pred nekaj leti smo v ukradenih govorih poslušali, da Slovenija doživlja »vrh zgodovine«; Slovencem naj bi šlo bolje kot kadarkoli v zgodovini, postali naj bi eden od »svetilnikov sveta«, ki že presega razvojno povprečje unije. Le še en ali dva mandata »osamosvojiteljske« oblasti, pa bomo tam. In smo prišli: na raven Tocquevillovega Manchestra iz prve polovice 19. stoletja. Zunanji blišč uspešne »tranzicijske« države je izginil. Smo klasična balkanska državica, ki jo obvladujejo politično-mafijski lobiji s trdnimi povezavami v policijsko-tožilskem in sodnem aparatu. Slovenska tranzicijska »zgodba o uspehu« je bila v resnici plenjenje, ki je naplavilo majhno, na hitro obogatelo politično elito, ta pa sedaj uničuje srednji sloj in skokovito povečuje odstotek ljudi, ki živijo na pragu revščine ali pod njim. Nekdaj (sicer pretirano) egalitarnost je zamenjal skrajni individualizem, glavni merili uspeha sta politična moč in bogastvo, sredstva za dosego ciljev niso pomembna. Kaj sta že rekla Marx in Engels o »nezgodovinskih narodih«, kamor sta uvrščala tudi Slovence? Kdor se ne želi podrediti oblastnemu videnju, posluša, da živi »na Luni«. Prispodoba je v resnici drugačna: od tam, z njene temne plati, so prišli tisti, ki nam vladajo. Tako kot njihovi »kameradi« iz filma Iron Sky. Kako domače se slišijo slovenske citre v filmu! S preizkušenimi metodami ustvarjanja izrednega stanja v državi, permanentnega konflikta, bi radi vzpostavili »novo Slovenijo« v »novi Evropi«. V takih razmerah se hitro pozabi, kako so si mimo volilnih izidov uzurpirali oblast, kako so prodajali orožje, obračunavali z nasprotniki, pod mizo kupčevali z državnimi podjetji, da bi se dokopali do medijev, za svojo »zgodbo o uspehu« napihovali gradbeni sektor in pri tem mimogrede delali usluge podporniški katoliški cerkvi, pa seveda sebi, in si, čisto nazadnje, s predvolilnimi desetine milijonov vrednimi plačnimi reformami in drugimi bonbončki, ki jih danes jemljejo, skušali še enkrat kupiti oblast.

Ni nam treba pristajati na krilatico, da je ta vlada edina možna. Ponovne predčasne volitve res niso verjetne, čeprav bi bile morda očiščevalne, Slovenija zanje tudi nima časa. Pragmatična rešitev je torej strokovna vlada.

In vprašanje revolucije? Sodobne družbe so zelo kompleksne. Včasih je bilo mogoče delavski razred, kmete, srednji razred zbrati v kritično maso. Tega danes ni več. Sposobnost zapleteno družbeno sliko »spraviti v predalčke«, identificirati skupne interese in opozoriti na posledice neoliberalistične buldožerske filozofije imata humanistika in družboslovje. Prav zato ju hočejo izločiti z javnega prizorišča, univerzitetnim profesorjem pa odvzeti integriteto. Vzameš jim možnost ra–ziskovanja, univerzitetni študij skrčiš na raven triletne poklicne šole, jih označiš za lenuhe, ki predavajo le nekaj ur na teden, preusmeriš nanje bes drugih družbenih skupin, pa je. Daš vse na prekarne pogodbe, ki jih bo individualno obravnaval »superminister« po svojih preferencah, in že smo vsi proletarci. Razen izbrancev, seveda. Saj ideja ni nova, že v sedemdesetih letih je bil predlog, da univerzitetne učitelje imenuje vlada ali v različici posebna parlamentarna komisija.

Je mogoče različne družbene skupine spraviti na skupni imenovalec, ustvariti kritično maso za upor? Gotovo težko: imamo sindikate, ki branijo klasične delavske pravice, klasičnih delavcev pa praktično nimamo več. Na drugi strani pa vrsto družbenih skupin, ki nima svojih predstavnikov, kaj šele zaščite. Stvari se ne dogajajo ob istem času. Enkrat je prizadeta ena, drugič, prav hitro za tem, druga družbena skupina. Prva je bila med tem že razbita ali se je vdala v usodo – gre za razbijanje družbe po delcih, kar sedanja oblast dela precej spretno: javni sektor proti zasebnemu, starejši proti mlajšim, en del univerz proti drugemu, vsi proti vsem. A tudi fragmentarnost se, ko doseže kritično maso, zlije v en tok. V dve preprosti, ne še tako davno nazaj slišani besedi: Dost’ mam. In potem – razen z represijo takega položaja ne more obvladati nihče več. Pa še z represijo je problem, če nimaš policistov na svoji strani. Ko vojaška logika pripelje do odprtja več front, to postane past. In take situacije, čeprav jo izziva sam, dolgoročno ne zmore obvladovati niti v socializmu izšolani obramboslovec.

Gospodarske krize so od nastanka zgodnjega kapitalizma bolj ali manj ciklične, vendar se do prve vojne niso pojmovale kot krize družbene ureditve. Po prvi svetovni vojni in gospodarski krizi konec dvajsetih in v začetku tridesetih let je gospodarska kriza prerasla v splošno krizo. Zbudila je pomisleke o parlamentarni družbeni ureditvi. Se danes to ponavlja? Brez dvoma smo priča vse močnejšim dvomom o kapitalizmu, kakršnega doživljamo. Ta dvom se ponovno prenaša tudi na družbeno ureditev.

Razredni boj je odprt, pred tem si ni treba zatiskati oči. Po formi je specifičen, v svojem bistvu pa ne prav drugačen od tistega v 19. in 20. stoletju. Marx in Engels sta zgodovino človeštva opredelila kot zgodovino razrednih bojev. Delavci delajo, a so kljub temu vse revnejši, kapitalisti imajo vse večji dobiček, to pa bo pripeljalo do revolucije in uvedbe komunistične družbe, družbe enakih. V nasprotju z njuno napovedjo si je delavski razred v razvitih državah ekonomsko na splošno opomogel, ne pa postal revnejši, a danes se spet bližamo Marxovim opisom. Razredni boj je za zdaj še v okviru Bernsteinovega »revizionizma« (pomembno je gibanje za delavske pravice, ne pa cilj, to je komunistična družba). A naraščanje konfliktov kaže, da se hkrati oddaljuje od Kropotkina in njegovih tez o nenasilni revoluciji. Vsaj ena država, Grčija, je že na robu revolucije. Revščina, brezup, brezizhodnost in popolno nezaupanje v parlamentarni sistem so značilni znaki predrevolucionarnega stanja. Največji klasični stranki v Grčiji imata celo obe skupaj zelo malo možnosti za uspeh na volitvah, zato bi EU volitve najraje preprečila. S tem bi padla še zadnja maska, potem v resnici lahko sledita le še kontrarevolucija in »sanitarni kordon«, kot so ga neuspešno ustvarjali proti Rusiji po oktobrski revoluciji, pa tudi po drugi svetovni vojni. Kako bo z vročekrvno Španijo, Portugalsko in morda še kakšno sredozemsko državo, je odprto.

In Slovenija? Ta ima specifične probleme, ki so le deloma povezani s svetovno krizo.

Prvi je ta, da kot družba ne vemo, kaj bi sami s sabo. Dva cilja smo dosegli, ko se je za kratek hip odprlo neko zgodovinsko okno: samostojno državo in vključitev v EU. Od tu naprej pa ne znamo. Ne vemo, kaj naj bi bilo, kot je nekoč rekel Kučan, »tretje soglasje«. Toda tu je treba spomniti: Slovenija je brez potrebe zašla v kaos. S prednostjo, ki jo je imela po koncu socializma, bi ob pametnejši politiki, fleksibilnosti majhne skupnosti, minimalni socialni kohezivnosti in uporabi intelektualnega potenciala, ki ga imamo, v resnici lahko krizo prebili brez večjih problemov. Morda jo tudi v resnici obrnili v svoj prid. A so zmagali pogoltnost, politični obračuni, ideologija, sovraštvo. Vzrok je tudi v tem, da cilj osamosvojitve ni bila boljša, bolj demokratična, pravičnejša družba, ki bi iz prejšnjih zgodovinskih obdobij, socializma, ne nazadnje pa tudi solidarnega katoliškega »krekovstva« in zadružne organiziranosti, pobrala najboljše in ustvarila razmere, v katerih bi vsak našel svoj prostor. To se ni zgodilo, ker so obstajali osebni in strankarski egoistični interesi, ki so prevladali.

V Sloveniji zgolj z notranjim impulzom revolucija ni zelo verjetna, zaradi narave ljudi in zgodovinskih izkušenj. Že to, da se o možnosti revolucij(e) razpravlja, kaže, do kam sta nas pripeljala svetovni neoliberalizem ter evropska, zlasti pa domača oblast. Doslej noben politik ni prepričljivo pojasnil (niti ni tega skušal), zakaj ne bi mogli imeti svoje vrste kapitalizma, če smo že imeli tudi svoj tip socializma. V ekologiji je bilo pred časom popularno geslo »Razmišljaj globalno, deluj lokalno«. Zakaj tega gesla ne bi vzeli širše? Danes tudi nekateri desnici naklonjeni pisci priznavajo, da brez socialne države kapitalizem izgubi svojo legitimnost. Seveda ni mogoče po vzoru Roberta Owna iz začetka 19. stoletja graditi slovenske različice »New Harmony«. Gotovo pa je aktualnost Ownovega sporočila v misli, da mora posameznik omejiti svoj egoizem, saj mora majhna skupnost – vzemimo, da je to Slovenija –, če hoče preživeti, strniti vrste in izkazati medsebojno solidarnost. Če bo, podobno kot po prvi svetovni vojni ali v času svetovne krize v začetku tridesetih let, prišlo do nemirov v drugih delih Evrope in se bodo ti širili, bo tudi v Sloveniji prišlo vsaj do take notranje zaostritve, kot je bila ob španski državljanski vojni. Na eni strani levo-liberalni del, na drugi konservativna politika in katoliška cerkev, ki že danes brez pomislekov podpira desničarsko oblast in se obnaša kot klasični grabežljivi kapitalist in veleposestnik.

Za Slovenijo je značilno zelo nizko zaupanje v stranke in parlament. Manipulacije po zadnjih volitvah so ta občutek še okrepile. S svojo pasivnostjo ga podpira tudi opozicija. Utrujena od volitev ne kaže interesa, da bi odločilneje posegla v razmere. Ker se ne odziva, v politični prostor vedno bolj posegajo sindikati. Tudi upor posameznikov in marginalnih skupin, ki so se še pred kakim letom zdele romantično-revolucionarne, danes dobiva širše družbene razsežnosti. Vsesplošen konflikt oblasti s širokimi družbenimi skupinami ima za posledico, da so ponekod začele nastajati v mreže, nekakšen modernizirani začetek ljudskofrontnega gibanja iz tridesetih let.

V Sloveniji sta na politični ravni kratkoročno možna dva scenarija. Prvi je vztrajanje sedanje garniture na oblasti za vsako ceno. Oblast je bila ves čas njen cilj, razlogi pa različni, eden pomembnejših preprečiti, da se ne bi zgodilo podobno, kot se je Sanaderju na Hrvaškem. Vztrajanje na oblasti pomeni nadaljevanje ideološkega posiljevanja družbe in razbijanja njenih segmentov. V vojaškem žargonu je to psihološka vojna, permanentno izredno stanje, ki je le uvod v še hujši družbeni konflikt, kar smo v Jugoslaviji že občutili. Tak način funkcioniranja je v izrazitem nasprotju s smislom politike kot dela za javno dobro. Je tudi nasprotje državotvornega vodenja. Zanj sta potrebni zgolj brezobzirnost in sposobnost manevriranja med različnimi političnimi frontami, ki jih odpiraš sam. Koliko časa lahko tako stanje traja, je nepredvidljivo.

Drugi scenarij je, da splošni odpor vlado prisili k odstopu. Ponovne predčasne volitve niso verjetne, čeprav bi bile morda očiščevalne, Slovenija zanje tudi nima časa. Pragmatična rešitev je torej strokovna vlada. Manjše stranke so jo enkrat že ponujale, čeprav je šlo za politično izigravanje. To se je hitro pokazalo, ko je možnost ponudil predsednik republike. Sedaj imajo možnost za ponoven premislek, saj se »politična« vlada izkazuje kot nekompetentna. Iz zadrege bi strokovna vlada rešila tudi Pozitivno Slovenijo. Grožnje, da nam bodo, če se ne bomo znali zmeniti sami in ne bomo podprli sedanje vlade, novo določili iz Bruslja, so čisto blefiranje. Ko bi le prišli! Kakšen koncilianten Janez Potočnik bi bil gotovo dobra alternativa sedanji avtoritarni oblasti, ki krizo izkorišča za uresničitev ideoloških ciljev.

Seveda pa je treba vedeti, da bi bil to zgolj površinski ukrep po sili razmer. Za kaj več bo potrebno družbeno soglasje o tem, ali želimo živeti drug z drugim, drug mimo drugega ali drug proti drugemu. Od tega bo tudi odvisno, kako bomo poimenovali družbeno vrenje, ki je pred nami.