Politična diskvalifikacija učiteljev

José Ángel Córdova Villalobos je mehiški minister za izobraževanje. Pred približno petimi leti je Villalobos imel, sodeč po zadnji raziskavi organizacije OECD o kvaliteti in tendencah izobraževanja v razvitem svetu, resen politični problem. Leta 2006 so v Mehiki med starši izvedli javnomnenjsko ra–ziskavo o kakovosti njihovega šolskega sistema. In čeprav je Mehika po kakovosti izobraževalnega sistema na repu držav OECD, je anketa presenetljivo pokazala, da je njihov šolski sistem odličen. Kar 77 odstotkov vseh vprašanih staršev je namreč menilo, da je šola, ki jo obiskujejo njihovi otroci, »dobra« ali celo »zelo dobra«.

Kako je to mogoče? V bistvu nič presenetljivega. Primer Mehike je klasični problem, s katerim so se srečevali v mnogih državah v zadnjih letih. Kar dve tretjini članic OECD sta od leta 2000 povečevali število učiteljev in vlagali dodatna proračunska sredstva v vzgojo in izobraževanje. In ena od težav, s katerimi so se spopadali odločevalci, je bila, kako v javnosti upravičiti razloge za dodatno podporo izobraževanju. Problem je namreč v tem: v zadnjih desetletjih se je šolski sistem po vsem svetu korenito izboljšal. In starši, so zapisali avtorji študije OECD, pogosto primerjajo standarde, ki so jih bili sami deležni, s standardi svojih otrok. Zato praviloma v šolstvu ne vidijo večjih težav, pa čeprav ima ponekod v prvem razredu, kot v Mehiki, učitelj kar 36 učencev.

V tej primerjavi so problemi, ki jih imata sedaj s šolstvom in učitelji slovenski predsednik vlade in šolski minister, malce »z lune.« Pravzaprav oba dokazujeta, da je slovenski šolski sistem manj učinkovit, da so učitelji premalo obremenjeni, da imajo v šolskih učilnicah in v vrtcih premalo otrok in da na leto delajo premalo ur. »Smo v situaciji, ko imamo med desetimi ljudmi, če poenostavim, dva, ki nekaj proizvajata, in potem jih imamo osem, ki to prodajajo, ocenjujejo, skušajo prevrednotiti in predvsem učijo tista dva, ki proizvajata, da slabo delata,« je zgolj ena od zadnjih izjav predsednika vlade, ki se zadnji teden trudi prepričati javnost, da je v šolskem sistemu še mnogo prostega teka, da so nekateri profesorji redno zaposleni »z vsemi pravicami«, čeprav predavajo od štiri do šest ur na teden in podobno.

Da bi podkrepil svoje teze, si je šolski minister Žiga Turk večkrat pomagal z zgoraj omenjeno statistiko OECD. Ob zadnjem poslanskem vprašanju o razgradnji vzgoje in izobraževanja v Sloveniji je, tako kot prej na tiskovnih konferencah in na svojem blogu, Turk dejal, da je povprečno število otrok na vzgojiteljico ali vzgojitelja v vrtcu v evropskih državah 13,7 otroka, v Sloveniji pa je ta številka nižja, med 8 in 9,4 v nižji oz. višji starostni skupini, »torej smo krepko pod povprečjem«, je dejal. Isto naj bi veljalo za osnovno šolo. Kot pravi Turk, naj bi bilo povprečje v državah OECD 21,4 otroka na oddelek v osnovni šoli, v Sloveniji pa ta številka znaša 18,5, za srednje šole je povprečje držav OECD 24 otrok v razredu, v Sloveniji pa 19,8. Pa tudi tako podobremenjeni učitelji ne delajo dovolj: V državah OECD učitelj z učenci v razredu v povprečju preživi 780 ur na leto, v Sloveniji pa 690 ur, pravi.

A še bolj kot manipuliranje s podatki OECD moti pristop, ki ga je slovenska vlada izbrala, da doseže svoj cilj: z diskreditacijo učiteljev.

Imata torej vlada in minister prav, ko na tej podlagi zahtevata, da se šolstvo in vzgoja odpovesta 262 milijonom evrov? Začnimo z vrtci, kjer vlada predlaga, da se število otrok v vsakem od dveh starostnih obdobij poveča za enega otroka več v skupini, hkrati pa se zmanjša sočasna prisotnost vzgojitelja in pomočnika za eno uro. Sliši se blago, a v iniciativi svetov staršev, ki združuje 28 vrtcev, so izračunali, da bi se skupine otrok s tem dejansko povečale za 20 odstotkov. Dejansko namreč vrtci po novem zaradi vzgojnih učinkov težijo k heterogenim skupinam, pri teh pa se bodo učinki pomnožili. Tako naj bi po novem te, heterogene skupine štele kar 25 otrok različnih starosti. »Starostna in razvojna razlika otrok v takšnih oddelkih je zelo velika in zahteva od vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja veliko prilagajanja,« so v protestu starši pisali Turku. Ki pa, kot je znano, z drugim svežnjem ukrepov hkrati zmanjšuje sočasno prisotnost vzgojitelja in pomočnika za 25 odstotkov.

Kaj pomeni, da bodo standardi v vrtcih padli v določenih primerih za četrtino? Od leta 1996 so si strokovnjaki v Sloveniji prizadevali, da bi bila kakovost v slovenskih vrtcih primerljiva z nordijskimi državami in z Belgijo, Luksemburgom, Nizozemsko. Primerljivost s temi državami je bila praktično dosežena predvsem v drugem starostnem obdobju – problem je bil le še z velikostjo slovenskih vrtcev in z normativi, ki veljajo za najmanjše. A 25 otrok na skupino pomeni, da bi Slovenija ta cilj ne samo izgubila, ampak da bi padla na sam rep v EU. V 30 evropskih državah je namreč v oddelkih prvega starostnega obdobja (do treh let) v povprečju od 10 do 14 otrok, v drugem obdobju (do 6 let) pa od 20 do 25 otrok. Razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek zato pravi, da so »kumulativni« učinki rezov v vzgoj–

no-izobraževalni sistem dramatični: »Še posebej zato, ker je z vidika znanja in socialne uspešnosti ter izobraženosti zelo pomembna naložba v otroke do 3 let. Ta se najbolj obrestuje, saj je tedaj razvoj tudi najhitrejši. Zato se bodo ukrepi nedvomno morali poznati na dolgi rok,« pravi.

Podobno velja tudi za osnovno šolo, kjer vlada domnevno uvaja sodobne »pedagoške in didaktične organizacijske pristope«. Povprečno število učencev v prvih letih osnovne šole naj bi se recimo povečalo z 28 na 30, češ da je v Sloveniji razmerje strokovni delavec : učenec v Sloveniji tako ali tako zelo ugodno. Turk je zapisal, da pride v Sloveniji en strokovni sodelavec na devet otrok. A oboje ne drži, ugotavljajo Ljubica Marjanovič Umek, Živa Kos Kecojević in Nika Šušteršič v analizi vladnih ukrepov na področju vrtcev in osnovnih šol. V resnici, poudarjajo, je že slovenski statistični urad izračunal, da pride v Sloveniji v povprečju na enega strokovnega sodelavca 12,4 učenca, medtem ko je to razmerje v prvih šestih letih osnovne šole še bolj neugodno. Tam je povprečje 16,6 učenca na enega zaposlenega. Po tej statistiki je Slovenija že sedaj na koncu spiska držav EU, kjer ima kar 22 držav v prvih šestih letih osnovne šole bolj ugodne podatke. V Italiji je sedaj to razmerje 1 : 11, v Avstriji 1 : 13, na Hrvaškem 1 : 15. Ravno tako je v vseh teh državah v povprečju v razredih največ 28 učencev.

Kaj pa učinkovitost slovenskih učiteljev? Bi ti res lahko delali bolje in več? Navedba ministra Turka, češ da v državah OECD učitelj z učenci v razredu v povprečju preživi 780 ur na leto, v Sloveniji pa 690 ur, bi morala biti sicer sumljiva že na prvi pogled. V tem povprečju so namreč upoštevane precej manj razvite države OECD, ki niso del evropskega prostora, kot sta Čile (1232 ur) ali Mehika (1047 ur), ali ZDA (1068 ur). A s povečanjem učiteljske obveznosti s 690 na okrog 745 ur bi Slovenijo tudi v tej primerjavi pahnili pod povprečje. V Sloveniji bi učitelji tako imeli več ur neposrednega dela z učenci od Avstrije s 607 urami, Estonije s 630 urami pouka, Finske s 592 urami, Francije s 642 urami, Madžarske s 597 urami ali Italije s 619 urami. Sicer pa je že sedaj učinkovitost slovenskih učiteljev nadpovprečna. Po mednarodno primerljivih podatkih iz leta 2008 je Slovenija pri vlaganju v vzgojo in izobraževanje s 5,2 odstotka BDP-ja na 14. mestu. Rezultati slovenskih dijakov na mednarodnih testih, kot je pokazala razi–skava PISA, pa so nadpovprečni. V naravoslovju smo dosegli 4. mesto.

Ni poznan primer, ko bi vladajoča stranka o šolstvu pisala kot o »sesalcu javnega denarja«. Res je težko razumeti politiko, ki notranjega sovražnika najde v izobraževanju.

To je torej statistika, s katero sedaj operira slovenska vlada. Ta je deloma prikrojena, zavestno ali iz nevednosti. A še bolj kot manipuliranje s podatki OECD moti pristop, ki ga je slovenska vlada izbrala, da bi dosegla svoj cilj. Od učiteljev pričakujemo nemerljive sposobnosti, da so kreativni, da so človeški, da se znajo pravilno odzvati v zapletenih razmerjih in odnosih v skupini. Učinkovitost učiteljev je tako danes odvisna predvsem od avtoritete, ki jo imajo. In če v povprečju države v zadnjih desetih ali dvajsetih letih iščejo načine, kako učiteljem povrniti njihov ugled v novih časih, se je aktualna slovenska vlada – in to še posebej velja za predsednika vlade – reforme lotila na nedoumljiv način: z diskreditacijo učiteljev, očitno v upanju, da bodo tako ponižani popustili pred zahtevami. »V obravnavi teh predlogov se v javnosti popolnoma napačno prikazujejo značaj in cilji učiteljskega dela. Vlada s svojo dikcijo vsiljuje predsodek, da učitelji premalo delamo in smo preveč plačani. Ta predstava je napačna in zlonamerna,« je zapisalo 82 stavkajočih učiteljev v sporočilu staršem na Gimnaziji Bežigrad.

»Na način, s katerim so se začela pogajanja, vlada gotovo ne bo pomagala izboljšati ugleda učiteljev. Na drugi strani pa terjajo, da bi ti več in boljše delali. Kakšne nadpovprečne rezultate pa potem lahko dosega takšno razžaljeno učiteljstvo? Se recimo dodatna kreativnost lahko rojeva v teh razmerah?« se zato sprašuje Veronika Tašner s katedre za sociologijo in filozofijo vzgoje na ljubljanski Pedagoški fakulteti: »Rekla bi, da je to precej čudna slika,« dodaja. Seveda, v zadnjem poročilu OECD o stanju izobraževanja v državah članicah, ki ga je bral tudi Turk, ni mogoče najti primera, ko bi katera vlada na tako drastičen način odrezala podporo šolstvu. A ravno tako ni mogoče zaslediti, da bi kje vladajoča stranka v svojih občilih o šolstvu pisala kot o »sesalcu javnega denarja«. Res je težko razumeti politiko, ki notranjega sovražnika najde v izobraževanju.