O možnostih rudniške renesanse

Pravite, da se po vaših podatkih nekatere tuje korporacije že zanimajo za pridobitev koncesije za vnovično izkoriščanje rudnika urana Žirovski vrh. Smo ga prehitro zaprli?

Glede na to, da so bila v odpiranje rudnika urana Žirovski vrh vložena izjemno velika sredstva, smo po mojem mnenju v prvih letih po osamosvojitvi preveč gledali izključno na takratne cene urana na svetovnem trgu in tedanjo nelikvidnost rudnika, nikakor pa niso bili upoštevani strateški in geostrateški elementi. Pustimo špekulacije, da je Jugoslavija uran morda hotela imeti zato, ker so si nekateri želeli atomsko bombo, dejstvo je, da smo takrat že imeli delujočo jedrsko elektrarno. Cena goriva z Žirovskega vrha je bila sicer takrat približno 150 odstotkov višja kot na svetovnem trgu, vendar je bila po mojem mnenju napaka, da so rudnik zaprli trajno in v celoti. Vse države, ki imajo daljšo rudarsko tradicijo in na zadevo gledajo strateško, tovrstne rudnike konzervirajo, s čimer omogočijo vnovično vzpostavitev proizvodnje, ko se razmere na trgu spremenijo. Menim, da je bil s tega vidika način zapiranja Žirovskega vrha popolnoma napačen.

Verjetno je bila pri odločitvi o zapiranju pomembna tudi okoljska komponenta?

Tehnologija predelave uranove rude, ki so jo imeli v Žirovskem vrhu, je bila izjemno napredna, ustrezno je nadzorovala izpuste in celoten postopek. Velika škoda je, da so vse skupaj odmontirali in večinoma prodali kot staro železo. Danes je v rudniku še vedno zaposlenih okoli 20 ljudi, ki seveda morajo skrbeti za ostaline. Mnogo ceneje bi bilo, če bi rudnik konzervirali in čakali na boljše čase, kot pa da je država vložila izjemno veliko denarja v sanacijo. Danes bi bila proizvodnja že visoko dobičkonosna. Predvsem pa bi lahko pokrili vse stroške za nazaj. Enako kot velja za rudnik v Žirovskem vrhu, so sicer po mojem mnenju prehitro zaprli rudnik svinca in cinka v Mežici. Tudi v primeru mežiškega rudnika je bilo vse skupaj narejeno na hitro, namesto konzervacije so se odločili za demontažo opreme.

Bi se danes izkoriščanje že izplačalo?

Cena cinka je danes približno petkrat višja kot ob zaprtju, prav tako svinca. Če bi počakali na boljše čase, bi že zadnjih šest let poslovali z velikim dobičkom in bi bile že dolgo povrnjene vse izgube za nazaj. Danes rudnik vnovič odpreti je seveda velik problem zaradi potrebnih velikih investicijskih sredstev ter odklonilnega mnenja okoliških prebivalcev. A treba je povedati, da je predelava rude v mežiškem rudniku v zadnjih 15 letih obratovanja delovala brez vpliva na okolje, ker so drobnozrnato flotacijsko jalovino varno spuščali nazaj v jamo, ne pa v reko Mežo, kot je bila praksa pred tem. Prav tako ni več delovala primarna topilnica, ki je v času obratovanja zaradi odsotnosti ustreznih filtrov v okolje sproščala velike količine svinca, kadmija, cinka in žveplovega dioksida, ki je ob kondenzaciji z vodo »požgal« celotno okoliško vegetacijo. Sicer pa menim, da imamo v Sloveniji poleg že znanih še vedno precejšnje možnosti za raziskave novih zalog svinca in cinka.

Danes bi bila proizvodnja v rudniku urana Žirovski vrh že visoko dobičkonosna. Enako velja za rudnik svinca in cinka v Mežici.

Bi utegnil biti za vnovično odprtje zanimiv še kakšen rudnik?

Vemo, da je približno tretjina rudišča živega srebra v Idriji na še vedno neznanem mestu. Živo srebro seveda trenutno res ni priljubljeno zaradi svoje toksičnosti, vemo pa, da je Idrija drugo največje živosrebrovo rudišče na svetu in da se pod zemljo še vedno skriva sedem odstotkov svetovnih zalog živega srebra. Rudnik so zaprli, ko je bila cena na svetovnem trgu 200 dolarjev za jeklenko, danes je cena okrog 900 dolarjev za jeklenko. Danes bi idrijski rudnik posloval z visokim dobičkom. Evropska unija je sicer hotela živo srebro popolnoma izključiti iz proizvodnje, vendar se je izkazalo, da je nujno potrebno pri varčnih sijalkah. Kazahstanski in kitajski rudniki zaradi tega trenutno služijo velike denarje. Če se bo izkazalo, da noben drug element ne more nadomestiti živega srebra v varčnih sijalkah in ima živo srebro še druge izjemne lastnosti, ki jih ne moremo nadomestiti z drugimi kovinami, bi utegnilo zanimanje za idrijski rudnik spet oživeti.

Med 14 kritičnimi elementi, ki jih je na seznam uvrstila Evropska komisija, sta antimon in magnezij prisotna tudi v Sloveniji. Kakšen je potencial za njuno izkoriščanje?

Antimonova mineralizacija v okolici Trojan, proti Izlakam, je žilnega tipa, kar pomeni, da so rudne zaloge razmeroma majhne, podzemno pridobivanje majhnih rudnih teles pa je razmeroma drago. Glede na današnje cene antimona njegova proizvodnja ne bi bila rentabilna. Tisto, kar je bilo lahko izkopati, so izkoristili že v začetku 20. stoletja. Tudi rudni pojavi antimonovih mineralov pri Lepih Njivah v bližini Šoštanja so premajhni, da bi se to splačalo pridobivati. Je pa seveda možno, da bi z nadaljnjimi raziskavami odkrili dodatne zaloge. Vendar pa glede na to, kar vemo, obeti niso ravno veliki.

Kar se tiče magnezija, je trenutno najpomembnejši magnezijev karbonat magnezit, ki ga imamo v Sloveniji razmeroma malo. Dolomit, ki je sicer zelo razširjena kamnina z magnezijem, ni najbolj primeren vir magnezija, ker vsebuje tudi kalcij. Ker so kemijske lastnosti kalcija in magnezija zelo podobne, jih je razmeroma drago ločevati. Dokler bodo viri iz magnezita primernejši, toliko časa se pridobivanje magnezija v Sloveniji ne bo izplačalo.

Ali obstajajo še kakšna druga potencialno zanimiva nahajališča kovin?

Železova ruda ne pride v poštev, ker so rude siromašne in zaloge premajhne. Tudi zaloge boksita, iz katerega pridobivamo aluminij, so premajhne. Še vedno imamo približno milijon ton bakrove rude s približno odstotkom vsebnosti bakra v Škofjem nad Cerknim. To je strateška zaloga. Dandanes, ob današnjih cenah bakra, bi se pridobivanje že skoraj izplačalo, vendar so zaloge razmeroma majhne. Kar se tiče drugih kovin, pomembnih virov nimamo.

Na metalogenetski karti Slovenije so na primer na bregovih rek Drave in Mure označena tudi »nahajališča« zlata, ki ga je naplavilo iz zlatih žil na območju Alp.

Količina zlata v zasipih rek Drave in Mure je premajhna, da bi omogočala ekonomično proizvodnjo. Plitvo pod površino je podtalnica in nad nanosi je slovenska najbolj plodna zemlja. Pridobili bi lahko približno pol grama zlata na tono izkopanega materiala, kar pa ne bi pokrilo stroškov pridobivanja in rekultivacije.

Kako vidite razvoj raziskav in morebitnega izkoriščanja slovenskih rudnih bogastev v prihodnjih letih?

Vsekakor pričakujem, da se bodo nekatere rudarske aktivnosti v Sloveniji oživile, ko bo investicijski supersurovinski ciklus, ki ga vidimo povsod po svetu, prispel tudi k nam in bodo zasebni investitorji ocenili, da imajo ustrezno priložnost. Splošno ozračje v ekonomski geologiji in rudarstvu na Balkanu je zelo perspektivno. Praktično v vseh državah, od Makedonije do Kosova, Črne gore, Bosne, Albanije itd., se vrta, raziskuje in podeljujejo koncesije za pridobivanje.

Katere pa so najbolj perspektivne surovine na tem območju?

Glavni hit so zlato, baker in elementi redkih zemelj v Srbiji. Avstralci, Kanadčani in mnoge multinacionalne družbe na veliko izvajajo raziskave. Tudi litij je izjemno zanimiv. V Republiki srbski je prav zanj podeljenih veliko koncesij za raziskovanje. V zahodni Srbiji načrtujejo vnovično odkopavanje antimona. Izjemen zagon je pri raziskavah nahajališč kroma na Kosovu, v Makedoniji in v Albaniji. Praktično vsa stara rudišča svinca, cinka in srebra, ki so delovala pred letom 1980, vnovič odpirajo, obenem pa načrtujejo tudi predelavo starih jalovišč. Iz starih rudnih jalovin je namreč mogoče z novejšimi postopki pridobiti še veliko uporabnega. Znanje pri predelavi rud je v zadnjih desetletjih izjemno napredovalo. Rudarjenje in predelava rud se z uporabo vsega tega znanja danes lahko izvajata brez nekdaj neizogibne degradacije okolja. S sodobnimi metodami je možno vse vplive na okolje tudi natančno spremljati in se ustrezno odzvati. Žal sta v Sloveniji tako v Idriji kot v Mežici ogromno jalovine sprali reki Idrijca v Tržaški zaliv in Meža v Dravo ter naprej v njene nanose.