Šest milijonov neuporabnih glasov

Prvi krog francoskih predsedniških volitev naj bi prinesel posebej veliko presenečenje, ki to v resnici ni: v nedeljo zvečer so mediji v en glas opozarjali na rekordno podporo volivcev skrajni desnici Marine Le Pen. Ta se je po preštetju glasov ustavila pri 17,9 odstotka, kar je več, kot je njenega očeta Jean-Marie Le Pena, dolgoletnega predsednika Nacionalne fronte (FN), leta 2002 proti Jacquesu Chiracu popeljalo v drugi krog. Ker se je Nicolas Sarkozy po zmagi leta 2007 ustil, da mu je uspelo to stranko z njenim tedanjim rezultatom 10,5 odstotka glasov spraviti na kolena, je treba reči, da je bil letos s populističnimi izjavami večkrat bolj na desni kot Nacionalna fronta in je Le Penovi pravzaprav »pomagal« do solidnega rezultata.

A tega je bilo mogoče pričakovati. Ivani Orleanski skrajnežev je namreč uspelo obdržati očetove privržence, z napovedanim »razdesničenjem« stranke pa pred prvim krogom pritegniti tudi zmernejše desničarje iz vrst Sarkozyjeve UMP. Po sedanjih projekcijah naj bi šlo 60 odstotkov glasov Nacionalne fronte k Sarkozyju, vendar naj mu to ne bi zadostovalo za zmago, 18 odstotkov pa k Françoisu Hollandu. Ostali volivci naj bi oddali prazen listič. A to napoved je inštitut IPSOS objavil, preden je Le Penova z govorniških odrov zagrmela, da državo vodi »predsednik, čigar stranka je močno oslabljena« in da »Sarkozyju ni mogoče verjeti niti besedice več«.

Politični komentatorji so kljub enoletnemu pričakovanju Hollandove zmage previdni. Volilno telo je preveč nepredvidljivo.

Večjo nevarnost bo Nacionalna fronta pomenila ob morebitni zmagi Hollanda, zlasti če bi vladajoča UMP na junijskih parlamentarnih volitvah močno izgubila. V tem primeru bi lahko postala opozicijska sila, s katero bi se etablirane stranke celo morale začeti pogovarjati. Kako goreče si Le Penova želi tega trenutka, dokazuje tudi vse verjetnejša sprememba imena »njene« stranke: v Franciji ni več kraja, kjer bi v nedeljo dobila manj kot 10 odstotkov glasov, če bi se ji uspelo ograditi še od očetove ksenofobije, antisemitizma in radikalnega rasizma, bi ji število privržencev najbrž uspelo še povečati. Res pa je, da rezultati predsedniških volitev niso realni odsev razpoloženja volilnega telesa pred volitvami v narodno skupščino.

Prvič drugi

François Mitterrand, Valéry Giscard d’Estaing in Lionel Jospin so nekoč, tako kot letos François Hollande, v prvem krogu prevzeli vodstvo, potem pa volitve vseeno izgubili. A v peti republiki se še noben dosedanji predsednik, kandidat za drugi mandat, v prvem krogu ni uvrstil na drugo mesto, tako kot v nedeljo Sarkozy. Analitiki so si enotni, da njegova največja težava pred 6. majem niso zgolj pogubni rezultati prvega mandata, zaradi katerih naj bi se tokratne volitve sprevrgle v referendum za ali proti njemu, temveč tudi dejstvo, da lahko dodatne glasove, poleg omenjenih glasov skrajne desnice in domnevne tretjine glasov sredinske stranke MoDem, katere kandidat je dobil 9 odstotkov, išče le še med tistimi, ki v nedeljo niso volili. A udeležba je bila že tako presenetljiva, 80-odstotna. Malo verjetno je, da bi se na prvo majsko nedeljo okrepila.

Socialist Hollande naj bi poleg svojih skoraj 29 odstotkov glasov v drugem krogu prejel še tri milijone glasov Leve fronte. Njen voditelj Jean-Luc Mélenchon je svoje volivce že v nedeljo pozval, naj ga volijo, tretjino glasov omenjene sredinske stranke MoDem, 2,5 odstotka, ki jih je zbrala kandidatka stranke Europe-Écologie in še glasove manjših strank na levici; skupaj naj bi jih imel po volilni matematiki zagotovljenih okoli 43 odstotkov. Rekorden rezultat za levico, podoben rezultatu prvega kroga volitev leta 1981, ko je oblast za dva, tedaj še sedemletna mandata, prevzel François Mitterrand.

A kljub javnomnenjskim raziskavam, ki Hollandu že skoraj leto dni napovedujejo gladko zmago nad Sarkozyjem s 53 do 56 odstotki, so politični komentatorji z vseh polov previdni: v dvotedenski kampanji pred drugim krogom naj bi predsednik uporabil vsa razpoložljiva sredstva, igral naj bi zlasti na karto Hollandove neizkušenosti in državljane svaril, da si bodo morali s prihodom socialistov na čelo države še bolj zategniti pasove. Ocena več poznavalcev pa je, da je Sarkozy v tej tekmi povsem sam, »un homme seul«.

Zdi se, da največja težava najverjetnejšega novega, 57-letnega predsednika ne bo, kako 6. maja premagati dosedanjega, temveč kako državo s programom svoje stranke popeljati iz krize in izpolniti predvolilne obljube.