Dantonova smrt

Dantonova smrt, dramski prvenec nemškega literarnega in družbenega prevratnika Georga Büchnerja, velja za začetek nemške revolucionarne dramatike. Büchner, ki je bil leta 1835 enaindvajsetletni študent in tudi sam aktivist, je kot puntar sicer obupal, saj je menil, da srednji razred ni dovzeten za nič in ga je treba razumeti kot sovražnika nižjih razredov. A njegovo delo, postavljeno v čas francoske revolucije, čas vladavine nasilja, zvesto sledi zgodovinskim virom in je tudi nekakšna samorefleksija njegovega revolucionarnega angažmaja.

V nobenem smislu to ni tradicionalna drama. In takšna ni niti postavitev režiserja in rednega profesorja gledališke režije na AGRFT Jerneja Lorencija, ki zdaj v Slovenskem mladinskem gledališču s kolažnimi žanrskimi prijemi, kot so petje, ples in talk show, po svoje spreminja pogled na potek zgodovine. Lorenci je profesionalni debi doživel leta 1996 v mariborski Drami z režijo Brechtovega Baala. Tokrat pa se je režiser, ki v svojih postavitvah raziskuje mejna področja, najbolj približal političnemu gledališču.

Krvava francoska revolucija je z geslom Svoboda, enakost, bratstvo na pot demokracije krenila na račun življenja. Bogati so bili obsceno bogati, revni ravno nasprotno in ljudstvo je neustrašno uveljavilo svojo svobodo in enakost. A v ozadju velikih idej so potekale številne banalne zgodbe in zamere. Prav te zaživijo v Dantonovi smrti, ki govori o jedru, vzvodih in malih osebnih premikih, ki sprožajo velika politična dejanja. Vendar to ni neposredno politična, temveč bolj poetična predstava, saj oba, Danton in tudi Lorenci, rešitev najdeta v ljubezni. V tem, da ji zagotoviš prostor in čas ter ne vsiljuješ ničesar. »V trenutku, ko začneš zapeljevati zgodovino, si ga radikalno ’najebal’,« pravi re–žiser.

Lorenci ugotavlja, da kljub vsemu, kar se dogaja, »tako dobro, kot živimo zdaj, še nikoli nismo živeli, tako malo lačnih kot zdaj še ni bilo«. A zdi se mu, da to ni naravno. V prihodnosti se najverjetneje ne bomo tepli za kruh, kot so se za časa francoske revolucije. Morda pa se bomo za zrak in vodo. Sam kljub sedanjim razmeram vedno bolj verjame v ljudi in teater, ki ga vidi kot eno redkih oaz. »Skupaj smo, četudi smo drugačni,« je njegova temeljna paradigma, ki nastaja v dialogu, saj v svetu nič ne obstaja samo zase. Tudi zato prvi pogoj vsake države vidi v dostopu do zdravstva, šolstva in kulture. Tista, ki ni sposobna zagotoviti enakega statusa za vse, bi se morala takoj samoukiniti. Sam bi to zapisal kar v prvi člen ustave.

Ne glede na to, da je vsak režiser tudi diktator, je njegova tokratna uprizoritev kolektivno delo. Med drugim je plod sodelovanja s sorežiserjem, koreografom Gregorjem Luštkom. Lorenci, ki je za svoje delo dobil nekaj pomembnejših slovenskih in mednarodnih nagrad – na primer veliko Borštnikovo nagrado in veliko nagrado festivala Zlati lev v Umagu za predstavo Razmadežna, za predstavo Hrepenenje in smrt Sylvie Plath pa nagrado občinstva za najboljšo predstavo festivala Ex ponto ter nagrado za najboljšo predstavo leta 2003 v BiH po izbiri gledaliških kritikov, teoretikov in teatrologov –, je ob snovanju tokratne predstave prepoznal zanimivo ločnico od politike, ki je gledališčnikom s tem, ko je sama postala teater, nekoliko speljala oder. Politika igra neprimerno bolj podle igre, ki imajo dosti usodnejše posledice. »Nekoliko bi morali popustiti vajeti in se ne tako vživljati v našo recesijsko aktualnost,« pravi. Ali kot v predstavi ugotovi Danton: bolje bi bilo, da bi se malo usedli in se v miru imeli fajn.

Kaj lahko ob vsem tem naredi gledališče? Ali Dantonova smrt ponuja rešitev? Čeprav se je francoska revolucija zgodila tudi v teatru, Lorenci meni, da ta danes ne spreminja ničesar. Toda to ga ne frustrira. »Vprašanje je, ali je človeštvo sploh sposobno kakršnekoli spremembe,« se sprašuje.

Lorenci je naslovno vlogo v drami zaupal Matiji Vastlu, njemu nasproti pa postavil Robespierra, v vlogi katerega se udejanja mladi igralec Blaž Šef. Na prizorišču Branka Hojnika, v kostumih Belinde Radulović in ob glasbi skladatelja Branka Rožmana nastopajo še Marinka Štern, Željko Hrs, Dario Varga, Maruša Geymayer - Oblak, Ivo Godnič, Daša Doberšek, Uroš Kaurin, Boris Kos, Maruša Kink, Marko Mlačnik in Alja Kapun, nekateri tudi v vlogi oseb nasprotnega spola. Lorenci ni želel delati samo moške predstave, saj se mu zdi, da smrt človeške civilizacije napoveduje tudi smrt igre spolov. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj in je te dni dočakala premiero v Ljubljani, čaka pa jo še premiera na Ptuju.

Gledališka predstava:
Georg Büchner: Dantonova smrt
Režiser: Jernej Lorenci
Kje in kdaj: Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana (28. aprila) in Mestno gledališče Ptuj (16. maja)