Perfekcionist, obseden z detajlom

Marko Lukić, direktor podjetja Lumar, vodilnega slovenskega proizvajalca nizkoenergijskih in pasivnih montažnih objektov, vrhunski alpinist in športni plezalec, o tem, kaj imata skupnega plezanje in posel, zakaj je nujno, da znaš v poslu v pravem trenutku zategniti zavoro, in zakaj je prihodnost v energijsko varčni gradnji

Vaš oče je podjetje Lumar ustanovil že pred 20 leti, ko je bila gradnja energijsko varčnih hiš še neznanka.

Oče je v tej panogi začel že kot direktor Marlesa, v začetku 90. let pa je s partnerji ustanovil svoje podjetje. Pot je bila turbulentna vse do leta 2003, ko smo se odločili, da podjetje spremenimo v družinsko, ker smo spoznali, da le tako lahko uresničimo zastavljene cilje. Energijsko varčna gradnja pred 20 leti res ni bila prodajni hit, govoriti o njej je bilo približno tako, kot bi Eskimu prodajal sladoled. Energija je bila v tistih časih skoraj zastonj. Iskani sta bili predvsem hitrost gradnje in cenovna učinkovitost. Šele v zadnjih petih letih je energijsko varčna gradnja postala naša konkurenčna prednost. S prihodom krize še toliko bolj.

Kriza vas torej ni prizadela?

Za zdaj ne. Seveda tudi mi s strani dobaviteljev in kupcev občutimo pritisk na cene. Vendar nam z notranjo racionalizacijo in vlaganjem v znanje in razvoj uspeva držati korak s trgom. Je pa res, da se moramo vsak dan dokazovati in stranke prepričati, da smo vredni zaupanja. Danes so vsi izrazito previdni.

Kakšna je razlika v ceni med klasično in pasivno hišo?

Odvisno od arhitekturne zasnove, v povprečju pa je pasivna hiša za 10 do 15 odstotkov dražja od klasične. Pri čemer so v pasivno hišo vgrajeni bistveno boljši materiali, kar ji zagotavlja dolgo življenjsko dobo. Na pasivno gradnjo ne smemo gledati le kot na energetsko učinkovito. To je gradnja, ki ponuja predvsem višjo kakovost bivanja. V Lumarju pasivno hišo zgradimo na ključ že za 1100 evrov na kvadratni meter, kar je normalna tržna cena, če upoštevamo, da so vgrajeni toplotna črpalka, prezračevanje z rekuperacijo, boljše stavbno pohištvo …

Cena klasične gradnje je vendarle nižja, približno 800 evrov na kvadrat.

Če upoštevamo pravilnik o učinkoviti rabi energije, se gradnja po ceni 800 evrov ne da zagotoviti, saj je treba 25 odstotkov energije zagotoviti iz obnovljivih virov, to pa pomeni, da je treba imeti toplotno črpalko ali pa solarni sistem, boljša okna, več fasade, kar vse stane.

Kakšni standardni morajo biti izpolnjeni, da hiši lahko rečemo pasivna?

Najbolj znan pogoj je, da celoletna poraba energije za ogrevanje ne preseže 15 kilovatnih ur na kvadratni meter. Za laike to pomeni 1,5 litra kurilnega olja na kvadrati meter. Ker pa v pasivnih hišah za ogrevanje uporabljamo toplotno črpalko, strošek ogrevanja 140 kvadratov velike pasivne hiše znaša le približno 50 evrov na leto.

Če financirate pasivno hišo s kreditom in preračunate, koliko porabite za ogrevanje, se vam ta investicija splača že od prvega dne.

To ni mogoče!

Pa je. To potrjujejo meritve, ki jih opravljamo v naših pasivnih hišah. Seveda nekatere hiše za ogrevanje porabijo tudi več, okoli 70 ali 80 evrov na leto, kar pa je še vedno rentabilno. V prihodnje se bodo te škarje še razpirale. Dražja ko je energija, bolj bodo pasivne hiše stroškovno učinkovite. Pogoj za nizko rabo energije je vgradnja prezračevanja z rekuperacijo, ki sočasno zagotavlja vedno svež zrak v hiši.

Prav prezračevanje pri bodočih investitorjih vzbuja največ pomislekov.

Samo zato, ker slabo poznajo koncept. Ne gre za to, da oken v pasivni hiši ne bi smeli odpirati. Seveda jih lahko. Na začetku so se pasivne hiše ogrevale izključno z zrakom. Če si pozimi odprl okna, si hišo zelo težko segrel nazaj na želeno temperaturo. Danes pa se v pasivnih hišah uporablja tudi ploskovno ogrevanje, zato ta težava odpade. Pri pasivni hiši je treba vsaj toliko pozornosti kot toplotnemu ovoju nameniti pregrevanju v poletnem času. Takšna hiša ima zelo majhne toplotne izgube, zato moraš biti previden s senčenjem. Doslej smo zgradili že okoli štirideset pasivnih hiš in stalno spremljamo izkušnje strank, da lahko sproti izboljšujemo toplotni ovoj ter sistem prezračevanja in hlajenja.

Je klasična zidana hiša lahko pasivna ali pa je pasivni standard lažje doseči z montažno gradnjo?

Tudi zidana hiša lahko pasivna. Je pa treba bistveno več pozornosti nameniti analizi in preprečevanju toplotnih mostov. Dodatna težava je kakovost izvedbe. Na terenu so mojstri, ki niso dovolj usposobljeni, da bi upoštevali vse podrobnosti, pomembne pri gradnji zidane pasivne hiše. Zato je montažna gradnja s prefabriciranimi in certificiranimi detajli, pa tudi z bolj kvalificirano delovno silo, primernejša. Imajo pa montažne hiše izrazito prednost, če upoštevamo količino energije, porabljene za izgradnjo. Ni namreč pomembno samo, koliko energije bo hiša privarčevala pri ogrevanju, ampak koliko več energije smo porabili, da smo jo zgradili. Porabljena energija pri montažni hiši je že v ciklu proizvodnje veliko nižja. Poleg tega je pomembno, kaj se s hišo zgodi ob koncu njenega življenjskega cikla. Za gradnjo naših pasivnih hiš uporabljamo izključno ekološke materiale, kot so celuloza, lesna vlakna in les. Vse to so materiali, ki jih lahko ponovno uporabimo ali razgradimo. Nedvomno lažje kot beton in jeklo. To je tako kot pri azbestnih kritinah ali vodovodnih ceveh. Pred 30 leti so bile hit, ker so bile najcenejše, danes pa strošek njihove odstranitve več stokrat preseže prihranek pri vgradnji. Ključen je torej celostni koncept, sploh v gradbeništvu. Vgradnja materialov, ki v vsej svoji dobi porabijo manj energije, bi moral biti pogoj. Če se danes narobe odločamo, bomo v prihodnosti kot družba revnejši. Za zgled si lahko vzamemo Avstrijce, ki se zadnjih 15 let glede teh zadev zelo pametno odločajo. V pasivnem standardu gradijo tudi socialna stanovanja. Zdi se jim perverzno reči, da je stanovanje socialno, če je strošek njegovega ogrevanja 150 evrov na mesec.

Pri nas energetsko varčni objekti nastajajo kot posledica zasebne pobude ali pa takšnih podjetij, kot je vaše, ni pa to koncept države, vsaj ne tako kot pri Avstrijcih ali Nemcih.

Naše podjetje je doslej zgradilo tri pasivne vrtce. Res pa je, da v Sloveniji ni državnega objekta, ki bi bil narejen v pasivnem standardu. Država in občine so tiste, ki morajo dajati zgled zasebnim investitorjem. Moram pa reči, da se tudi pri nas stvari počasi spreminjajo. Eko sklad dela izrazito dobro. Ozaveščenost ljudi je neprimerno večja. Poleg tega je treba vedeti, da so pasivne hiše izdelek, ki ima vgrajenega več znanja, s čimer pozitivno vplivamo na BDP. Avstrijci se tega že zavedajo. Če smo energetsko potratni, je tako, kot da si damo transfuzijo in naša kri odhaja po svetu. Da denar ne ostaja doma, je seveda samo del zgodbe. Drugi del je, da se povečuje naša energetska odvisnost. To, da smo si zagotovili Južni tok, pomeni samo, da bomo v prihodnje energetsko še bolj odvisni.

Avstrijci v pasivnem standardu gradijo tudi socialna stanovanja. Zdi se jim perverzno reči, da je stanovanje socialno, če je strošek njegovega ogrevanja 150 evrov na mesec.

Kako ste občine prepričali, da so vrtce zgradile v pasivnem standardu?

Prepričali jih nismo mi, ampak so se za to odločile na podlagi razpisa, ki je omogočal, da je bilo 85 odstotkov investicije subvencionirane iz evropskih sredstev. Pametni župani, ki se zavedajo, kako pomembni bodo v prihodnje stroški za ogrevanje in vzdrževanje občinskih objektov, so se odločili, da bodo vrtci pasivni. Na javnem razpisu smo bili skupaj s podjetjem Pomgrad izbrani kot najugodnejši ponudniki.

Čemu osebno dajete prednost: varstvu okolja ali projektom, kot sta druga jedrska elektrarna in šesti blok termoelektrarne?

Največja težava je, če o varstvu okolja vedno govorimo samo o tem, da nas bo energija več stala. Gledati moramo na vse stroške življenjskega cikla, kajti tako ugotovimo, da je pri energetsko varčni gradnji ta strošek vse nižji, obenem pa nam zagotavlja precej manjšo energetsko odvisnost. Kot narod se moramo najprej vprašati, koliko lahko prihranimo, ne pa koliko več energije lahko proizvedemo z novimi elektrarnami. Dejstvo je, da bomo vedno v primanjkljaju z energijo. Potrebe bodo naraščale. Zgled sta Danska in Švedska, ki sta se že pred časom odločili, da želita svojo prihodnost graditi na obnovljivih virih. Ko sta si ta cilj zastavili, se je zdel utopičen. Danes pa vidimo, da sta se mu že zelo približali. Prej ali slej bomo tudi pri nas morali dojeti, da nam ne bo prav nič pomagalo, če bomo imeli pet odstotkov zelo premožnih in 25 odstotkov zelo revnih. Kajti takrat tem petim odstotkom premožnih ne bo več prijetno živeti v Sloveniji. Uspešna družba bomo, če bomo parcialne koristi dali na stran in dosegli konsenz, pa naj se to sliši še tako idealistično ali demagoško. Uspešne družbe so ta konsenz že sprejele. Poglejte Nemčijo. Merklova se je odločila, da ne bodo več imeli jedrskega programa. Nepredstavljivo, če pogledate njihovo energetsko odvisnost. A s tem je dala zelo jasen signal. To je tista tretja, zelena industrijska revolucija. Nemci bodo v desetih letih vodilni na področju zelenih industrij.

Saj imamo tudi mi zapisane cilje …

Težava je, da se jih ne držimo, ker to kratkoročno zahteva več sredstev. Vlagamo premalo, da bi jutri lahko pričakovali učinke. S premogom, ki ga imamo, ni nič narobe. Če ga ne bomo porabili danes, bo čez sto let naša zlata rezerva. Lahko, da bo do takrat tehnologija še napredovala in ga bomo lahko izkoriščali bolj učinkovito. Zakaj bi ga porabili že danes, ko je energija še razmeroma poceni? Vedno je dobro imeti alternativo. Zato se v Lumarju s partnerji že ukvarjamo z gradnjo prve aktivne hiše. Takšna hiša ob odlični bivalni klimi in nizki rabi energije omogoča, da presežek proizvedene električne energije shranimo v avtomobil ali pa jo oddajamo v omrežje, pač odvisno od trenutne cene energije. Hiša bo pripravljena za t. i Smart grid in bo nakazovala eno od možnih smeri razvoja.

Zanimivo je, da so energetsko varčne hiše nemškega podjetja Baufritz precej dražje od Lumarjevih. Zakaj?

Razlog je preprost: tujina bolj nagrajuje znanje in kakovost. V Sloveniji je neskladje med najboljšim in najslabšim cenovno zelo majhno. Tudi če si zelo dober, izdelka ne boš prodal po višji ceni, ker ti trg ne bo priznal dodatnih stroškov razvoja. Prednost je samo v tem, da mi naše hiše lažje prodamo.

Koliko hiš prodate doma in koliko v tujini?

Šestdeset odstotkov jih prodamo doma, 40 odstotkov pa v tujini. Si pa v tujini želimo graditi še bistveno več. Za zdaj največ izvozimo v Italijo, pripravljamo pa novo kampanjo pasivnih hiš za Avstrijo in Nemčijo.

Koliko pa imate zaposlenih?

Petinšestdeset. Pred šestimi leti smo jih imeli 35. Nismo več značilno družinsko podjetje. Pred kratkim smo postali del večje skupine. To je bila za nas velika odločitev, kajti skozi to, kar se trenutno dogaja na evropskem trgu, vidimo, da za nadaljnji razvoj nujno potrebujemo avstrijski in nemški trg. Slovenija in Italija sta preveč tvegana trga, da bi lahko bili prisotni samo na njih.

Je sploh mogoče prodreti na nemški in avstrijski trg, kjer na področju pasivnih hiš vlada močna konkurenca?

Je, ampak samo prek partnerjev. Tam prodaja poteka prek množice vzorčnih hiš. Poleg tega tam v nasprotju s Slovenijo kupujejo izrazito izdelke domačih ponudnikov. V avstrijskih vaseh še vedno najdete majhne trgovine, ki so pri nas že zdavnaj propadle. Avstrijci se sicer zavedajo, da bo kruh pri lokalnem peku dražji kot v Sparu. Zavedajo pa se tudi, da če kruha ne bodo več kupovali pri lokalnem peku, bo ta propadel in njegova žena ne bo imela denarja za lokalno frizerko in bo zato propadala še ta. V Sloveniji pa se nam je že večkrat zgodilo, da je kupec rekel: če hiše ne boste zgradili za 10 ali 15 odstotkov ceneje od Avstrijcev, je ne bom kupil pri vas, ampak v tujini. Pri tem ni dojel, da je osiromašil samega sebe. Jutri bo pa preklinjal zlo usodo, ker ne bo imel dela v Sloveniji. Gledati bi morali dolgoročno. Prvi pogoj, da sploh lahko konkuriraš na avstrijskem ali nemškem trgu, je visoka kakovost ali pa zelo nizka cena. Ker je v naš izdelek vgrajenega veliko znanja in kakovostnih materialov, cena ne more biti zelo nizka. Rešitev smo našli v povezavi s tujim partnerjem. Pasivna hiša v Avstriji in Nemčiji vse bolj postaja standarden izdelek. Toliko bolj z evropsko direktivo, saj ta določa, da morajo biti do leta 2020 vse novogradnje skoraj nič energijske.

Pa je realno, da bi Evropa dosegla ta cilj?

Je. Danes mora biti vsaka novogradnja v Sloveniji približno štiri- do petlitrska, ker je to pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Takšna zahteva bi bila še pred desetletjem utopična. Zavedati se moramo, da stavbe trajno zaznamujejo prostor, zato je nujno, da se gradi vsaj blizu najsodobnejših znanj. Čez deset let bodo nekatere rešitve že zastarele, medtem ko je življenjska doba hiše 80 let. To ni avto, ki ga zamenjamo na tri ali pet let. S tem, kar bomo zgradili, bomo živeli. Analize v Avstriji že danes jasno kažejo: če financirate pasivno hišo s kreditom in preračunate, koliko porabite za ogrevanje, se vam ta investicija splača že od prvega dne. Pri nas je elektrika še sorazmerno poceni. Se bo pa nedvomno podražila in takrat se nam bo zgodilo to, kar se že dogaja v Angliji – energetska revščina. Do nje je prišlo, ker so stroški za energijo v stanovanjih tako visoki, da zmanjkuje denarja za druge nujno potrebne dobrine.

Kako realna je nevarnost, da bodo tudi energijsko varčne montažne hiše že v kratkem gradili Kitajci, ker imajo bistveno cenejšo delovno silo?

Zaradi visokih stroškov transporta se takšno hišo za evropski trg lahko proizvaja največ v krogu tisoč kilometrov. Pri čemer bo strošek transporta v prihodnje še naraščal. Naša prednost je tudi, da hiše prodajamo vse leto. Ker imamo v proizvodni hali nadzorovano klimo, nismo odvisni od vremenskih vplivov. Če bi delali samo sezonsko, npr. samo pet mesecev na leto, bi bile naše hiše zaradi vsega vgrajenega znanja in materiala predrage. Hišo postavimo v dveh do treh dneh, za izvedbo na ključ pa potrebujemo štiri do pet mesecev. Ker še vedno uporabljamo armiranobetonski estrih, ki zahteva sušenje, je rok malo daljši. Smo pa hišo v drugačnih materialih dokončali tudi že v dveh do treh mesecih.

Mnoga slovenska podjetja so v krizo vstopila močno zadolžena, zato imajo danes težave. Kako je z zadolženostjo v podjetju Lumar?

Začeli smo sicer s krediti, ki pa smo jih v letih gospodarske rasti hitro odplačali, tako da smo v krizo vstopili nezadolženi in celo z nekaj rezerve. Danes je zelo pomembno, da nisi odvisen od tega, ali ti bo banka posodila denar, da boš lahko kaj naredil. Filozofija mojega očeta je bila, da se krediti čim prej vrnejo.

V Sloveniji smo zaradi nekaj slabih zgodb vsi podjetniki obravnavani kot potencialni lopovi.

Kako močna je pri nas konkurenca med proizvajalci pasivnih hiš?

Na papirju je velika. Podjetij, ki se ukvarjajo s tovrstno gradnjo, je res ogromno, saj so vsi zaslutili poslovno priložnost. Ko pa natančneje pogledamo, kdo gradi prave pasivne hiše, se krog zelo zoži. Poleg nas ima v Sloveniji le še podjetje Rihter certifikat za gradnjo pasivnih hiš. To sicer ne pomeni, da znamo samo mi narediti pasivno hišo, je pa dejstvo, da imamo že vnaprej rešene vse potrebne detajle in tudi ustrezno jamstvo.

Kako naj torej potrošnik loči zrnje od plevela?

Zelo težko. Poiskati mora več ponudnikov in predvsem pregledati nekaj dejstev. Danes vsi proizvajalci trdijo, da delajo najboljše pasivne hiše, a tega ne morejo podpreti s konkretnimi dejstvi. Prva stvar, ki jo mora potrošnik vprašati, je, ali ima proizvajalec certificirano pasivno tehnologijo. Pridobitev certifikata traja od osem do deset mesecev, izdaja pa ga nemški inštitut, ki je izdelal prvo pasivno hišo na svetu. Pomembno je tudi, da ima podjetje ustrezno izobražene monterje, ki pasivno gradnjo uspešno izvedejo. Tretja pomembna stvar je nadzor kakovosti. Podjetje Lumar je postavilo vsaj toliko pasivnih hiš kot vsi ostali slovenski proizvajalci skupaj. Skozi leta se marsikaj naučiš. Danes ni več pomembno samo to, da znaš pasivno hišo zgraditi, pač pa tudi, da jo znaš zgraditi po takšni ceni, ki so jo potrošniki pripravljeni plačati. Na koncu pa je zelo pomembno tudi, da ima izbrani izvajalec ustrezno bonitetno oceno.

Koliko svobode pasivna gradnja omogoča arhitektu? Zdi se, da ga precej omejuje, že zaradi toplotnih mostov. Ima pasivna hiša lahko na primer balkone?

Pri pasivni hiši je zaželeno, da so balkoni prislonjeni k hiši. Vendar tehnologija hitro napreduje in na voljo so alternativne rešitve, ki so zelo blizu pasivni, res pa je, da so sorazmerno drage. Kar se tiče svobode arhitekta: možno je veliko več, kot se morda zdi. Naše hiše so lahko zelo sodobne. Pasivni standard se torej da dosegati tudi pri drugačni arhitekturi. Veliko posrečenih arhitekturnih rešitev je ravno na področju pasivnih hiš. V našem podjetju smo z mladimi arhitekti začeli delati tudi na tipskih načrtih pasivnih hiš. Zdi se nam namreč pomembno, da ima to, kar trajno zaznamuje prostor, neki videz. Druge, bogatejše države na področju javnih objektov pogosto uporabljajo tipske projekte. S tem pocenijo gradnjo, kajti pri tipskih načrtih so detajli naštudirani in se porabi manj energije. Če bi država organizirala javni natečaj, na katerega bi se prijavili res kakovostni arhitekturni biroji, bi lahko v naslednjih desetih letih prišli do rešitev, ki bi bile sprejemljive za našo krajino, hkrati pa cenovno optimalnejše kot danes, ko se naredi ena samo ponovitev.

Problem v Sloveniji je preveč tog urbanizem, ki pavšalno zahteva, da se na določeni parceli lahko gradi samo dvokapnica s frčado.

Avstrijci in Švicarji so glede ravne strehe in sodobnejše arhitekture veliko bolj odprti. Razumejo, da lahko to prostor plemeniti. Veliko bolj problematična se mi zdi vijolična fasada kot pa ravna streha, saj bo v vaškem okolju bolj onesnažila prostor. Ravna streha je lahko kontrapunkt tistemu, kar v prostoru že obstaja. Včasih imam občutek, da so pri prostorskih aktih zadeve namenoma nastavljene tako, da ja ne bi kdo kaj zgradil. Preveč se omejujemo in si s tem znižujemo konkurenčnost. Postopki so predolgi. Manjkata tehten premislek in iskrena odgovornost do prostora. Arhitektom se ne zaupa, razume se jih kot nujno zlo. Intelektualno delo je podcenjeno. Hkrati pa izumirajo nekatere spretnosti, obrti. Danes je pri nas zelo težko dobiti šolanega tesarja. V Avstriji in Nemčiji mora neizkušen tesar za leto dni brez avta po Evropi, si poiskati delo in preživeti. Šele nato lahko začne opravljati svoj poklic. Zdi se mi odličen sistem, kajti kako se drugače dokazati, kot tako, da si se sposoben leto dni preživljati v svojim delom.

Torej težko pridobite kakovostne zunanje izvajalce, kot so tesarji, fasaderji, krovci?

Potrebovali smo vsaj deset let, da nam je uspelo vzpostaviti mrežo zunanjih izvajalcev. To je eno naših največjih bogastev. Mi že danes vemo, kdo nam bo delal na hiši čez pol leta ali eno leto. Večina ostalih proizvajalcev pa dela po principu najnižje cene. Noben od njihovih obrtnikov ne pozna hiše. Je takšna hiša lahko dobro narejena v primerjavi z nekom, ki za podjetje dela deset let, ki je usvojil tehnologijo gradnje in filozofijo tega podjetja? To, da vzameš enega obrtnika in ga izrabljaš, dokler ne crkne, potem pa vzameš drugega – s tem se podjetje dolgoročno siromaši, ker pri svojih izdelkih ne doseže prave kakovosti.

Smo po sredstvih, ki jih Eko sklad namenja energijsko varčni gradnji, primerljivi z Avstrijo ali Nemčijo?

Smo. Če bi zadeve na drugih področjih delovale tako kot pri Eko skladu, bi bilo odlično. V Sloveniji smo v zadnjih štirih letih naredili kvantni preskok v razmišljanju o gradnji hiš. Si pa želim aktivnejše vloge države na področju gradnje ali obnove industrijskih objektov, saj tu subvencije še niso razvite.

V drugih državah so krizo izkoristili za energetsko prenovo objektov, da bi tako spodbudili gospodarsko aktivnost. Kako je s tem v Sloveniji?

Potencial je ogromen, se pa pri nas tega lotevamo sorazmerno malo. Predvsem gre še vedno le za parcialne ukrepe. Energetska obnova objektov je kakovostna samo, če je celovita. Ni dovolj, da zamenjate samo fasado. Zamenjati morate tudi okna, ogrevalni sistem in prezračevanje. Šele s celovito obnovo je možno doseči prave učinke. Država bi obnovo lahko izvedla v krizi, da bi tako spodbudila gospodarsko dejavnost. Avstrijci in Nemci so glede tega daleč pred nami. Sprva so nameravali dotrajane objekte porušiti, nato pa so ugotovili, da je v materialu starih stavb vezane tako veliko energije, da jih je pametneje obnoviti.

Še plezate?

Še. Če se le da, vsak teden. Tudi dopust še vedno združujem s plezanjem. Plezanje je način življenja in svojevrstna obsedenost. Ko plezaš zahtevnejšo smer, si osredotočen samo na naslednji gib. V glavi ni prostora za nič drugega. Tako kot pri plezanju sem tudi v poslu perfekcionist, obseden z detajlom. Pa še ena stvar je povezana s plezanjem: na dolgi rok spoznaš, da je delo tisto, ki ti zagotavlja uspeh. Če celo zimo treniraš in se odpoveduješ, boš spomladi pri plezanju uspešen, sicer ne. Enako je v poslu. Brez dela ni uspeha. Ni bližnjic. Pa še nekaj je umetnost: znati se ustaviti, ko ti gre najboljše. Ko ti gre pri plezanju odlično, sploh če govorimo o alpinizmu, je treba najbolj zategniti ročno zavoro, sploh ker se ti v nekem trenutku zazdi, da meja ni. Enako je v podjetništvu. Ko podjetje najbolj teče, moraš znati zategniti ročno, kar ni lahko, ker te vse vleče k več in še več. Ne v plezanje ne v poslu ni dobro, da te odnese. Obvladaš mogoče eno veščino, obstaja pa še na milijone stvari, pri katerih si butelj. Zadev ne smeš jemati vehementno, z miselnostjo, da si najboljši.

Še kdaj plezate na umetni steni, glede na to, da jo imate v domači garaži?

Nič več. Ko sem še tekmoval, sem se umetne stene preobjedel. Težko, da bi me še spravili na plastiko. Ko sem v skali, prestopim v drug svet. Pri plezanju daš največ od sebe, če si sproščen. Dobro začneš plezati, ko te ni več strah, da boš padel. Obenem pa moraš držati distanco in imeti spoštovanje. Tako kot stena te tudi posel lahko hitro požre. V Sloveniji smo zaradi nekaj slabih zgodb vsi podjetniki obravnavani kot potencialni lopovi. Marsikdo je delal dobro, nato pa ga je ena sama napačna odločitev pokopala. Žal danes vse podjetnike mečejo v isti koš, tiste, ki naredijo majhno napako, in one, ki so podjetja izčrpavali in jih spravili v stečaj, zaposlene pa na cesto.