Boj za pravice in pravičnost je oblika samoobrambe

Morda je prišel čas, ko je treba ukrepati za obrambo pravic in pravičnosti, ki so dejansko oblika samoobrambe – »Zlate dobe« kapitalizma ni mogoče vrniti, rešitev so spremembe

»Če ste resen revolucionar, si ne prizadevate za avtokratsko, ampak za ljudsko revolucijo, ki bo privedla do svobode in demokracije, kar je izvedljivo le, če se množica odloči to uresničiti, izpeljati in rešiti probleme. Ljudje tega razumljivo ne bodo naredili, dokler ne bodo ugotovili, da so sami prepreka za spremembe,« je ob prvem maju napisal profesor Noam Chomsky. Občutljiv revolucionar ne odneha in hoče izvesti spremembe iz dveh razlogov. Ker je to vredno narediti, kajti ljudje bi morali imeti 8-urni delavnik ne 12-urnega. In na splošno bi morali delovati v skladu s spodobnimi etičnimi vrednotami.

Na strateški ravni pa je treba pokazati, da za spremembe obstajajo meje. Včasih bo morda sistem sam poskrbel za izvedbo nujnih sprememb, če pa ne, potem je morda čas za upor. Morda je prišel čas, ko je nujno treba ukrepati za obrambo pravic in pravičnosti, ki so dejansko oblika samoobrambe. Dokler splošna javnost boj za pravice in pravičnost ne prepozna kot obliko samoobrambe, ljudje pri uporu ne bodo sodelovali in naj tudi ne bi, meni Chomsky. Ko pride to točke, da obstoječe institucije ne uresničujejo volje ljudstva, jih je treba ukiniti. Prvi maj je treba praznovati kot dan, ki je sad organiziranega boja in dela za boljši jutri za celotno družbo, sporoča Noam Chomsky.

 Ali obstaja »zlata doba« kapitalizma, v katero se lahko vrnemo in ali lahko pričakujemo, da se bo finančni sektor globalnega kapitalizma, kdaj začel obnašati etično, pa sta vprašanji, ki ju je profesor novinarstva Robert Jensen postavil Prabhatu Patnaiku in njegov odgovor na obe vprašanji je »ne«. Pričakovano, Patnaik je član komunistične stranke Indije. Jensen pojasnjuje, da na svetovnem odru predstavlja neobičajen pogled. Je izkušen ekonomist, ki je politično aktiven, Indijec, ki se vključuje v politične razprave Zahoda in levičar, ki se ne boji kritizirati šibkosti levice.

Po izbruhu finančne in gospodarske krize zlasti v ZDA nostalgično pogledujejo na obdobje po drugi svetovni vojni, na tako imenovano »zlato dobo« kapitalizma, ko so dobički in plače rasli, brezposelnost je bila nizka, razlaga Robert Jensen. To je bil dosežek keynesianizma, filozofije, po kateri je mogoče nezaželena neravnovesja in stranpoti na trgu odpraviti z monetarno in fiskalno politiko. Takrat je država v ZDA predvsem z »vojaškim keynesianizmom«, to je velikim povečanjem izdatkov za vojne in trajno blaginjo, pomagala stabilizirati gospodarstvo, ko je zašlo v neizogibno obdobje stagnacije. Ta recept je deloval do sredine 70. let prejšnjega stoletja, ko je gospodarska rast začela pešati, navaja ameriški profesor.

Čeprav keynesianizem ni bil dober za vse, zlasti za ljudi v tretjem svetu ne, je Prabhatu Patnaiku postavil vprašanje, ali je to strategijo danes spet mogoče uporabiti. Ta mu odgovarja, da je bila »zlata doba« trajala kratek čas, ker je pritisk za investiranje na globalni ravni prisilil države, da so opustile kontrolo nad kapitalom. Ta globalizacija financ je povzročila, da so postale nacionalne keynesianske politike manj pomembne. Takrat se je zgodila naftna kriza in z velikim dvigom cen nafte se je še več kapitala prelilo v države z nafto, ki so po svetu iskale priložnosti za investiranje.

Globalizacija, ta koncentracija kapitala, ki se prosto giblje po svetu, je povzročila, da se nobena nacionalna država ni mogla upreti mednarodnim financam. Z vzpostavitvijo globalnega trga blaga pa so delavci v razvitih industrijskih državah zaradi poceni delovne sile v državah, kot sta Kitajska in Indija, izgubili vpliv. Produktivnost je še naprej rasla, plače so stagnirale. Sedanjo krizo je treba gledati v tem okviru, pravi Patnaik. »Financializacija« globalnega gospodarstva je dodelila ogromno moči malemu številu ljudi, zato je vprašanje jasno: ker nimamo globalne države, kdo bo kontroliral mednarodni finančni kapital.

Če moči finančnega kapitala ni mogoče zmanjšati, ali ga je mogoče prisiliti, da bo spoštoval nekaj razumnih pravil, da bi preprečili ponovitev najhujšega? Ne. Treba je razumeti, da kapitalizem ni sistem, ki ves čas sledi nujnim načrtom ali je kontroliran, to je sistem, ki temelji na spontanosti. Nagrada za nespoštovanje, izogibanje ali izmikanje pravilom je tako velika, da so vsi poskusi, da bi kapitalizem prisilili k spoštovanju moralnih norm, obsojeni na propad.

Rešitev sedanje krize ni v tem, da Kitajska in Indija dosežeta standard razvitih zahodnih industrijskih držav, ampak v spremembah, ki bodo človeštvu omogočile, da bo živelo v okviru »meja, ki jih omogoča narava«. Prabhat Patnaik nima recepta, kako to doseči na enostaven način. Čas je za množično mobilizacijo in za inovacije.