Dobrodošli v igrah lakote 2012

V času odraščanja je publicistka Rebecca Solnit požirala knjige, kar pomeni, da je redno prebirala tudi znanstveno fantastiko. Te knjige naj bi pripovedovale o prihodnosti, a se je vselej izkazalo, da veliko govorijo tudi o sedanjosti, piše v članku Dobrodošli v igrah lakote 2012. Danes po njenih opažanjih živimo v svetu, ki je veliko bolj divji, kot je bil prikazan v znanstveni fantastiki iz njene mladosti. Njen telefonski aparat je 58-krat hitrejši kot je bil najhitrejši računalnik od IBM leta 1964 in bolj zmogljiv kot računalniki na vesoljski ladji Appolo leta 1969. Živimo v času, ko znanstveniki s področja genskega inženiringa z geni meduze ustvarjajo sesalce, ki se svetijo v temi, brezpilotna letala, ki jih upravljajo računalničarji v Nevadi, pa ubijajo ljudi v Afganistanu in Pakistanu. In imamo znanstvenofanstatično triologijo, ki ne bi mogla biti bolj primerna za sedanji čas.

Trilogojija Igre lakote, ki jo je napisala Suzanne Collins, po mnenju Solnitove v mnogih pogledih govori o danes. To so igre, v katerih se mladi po analogiji gladiatorskih bojev v starem Rimu v Severni Ameriki borijo za preživetje. Enako krutemu boju so mladi danes prek neusmiljene konkurence in tekmovalnosti dejansko izpostavljeni v vsakdanjem življenju, piše Rebecca Solnit. Igre lakote po njenih besedah predstavljajo sistem, ki je poosebljena krutost, kakršnega je vzpostavila elita 1 odstotka bogatih.

V Igrah lakote na leto pobijejo 23 mladih, v Iraku in Afganistanu je smrtnih žrtev neprimerljivo več, na tisoče je ranjenih in imajo hude telesne okvare, vedno več vojakov, ki se borijo v Afganistanu in Iraku, prihaja domov duševno bolnih. »Pokoli v naših vojnah so ogromni, a nam tega na televiziji niso predstavili kot kakor koli pomembno. Večina medijev in vlada to skušajo čim bolj prikriti,« piše Rebecca Solnit. Večino ljudi odvračajo od tega z raznimi resničnostnimi šovi in drugimi podobnimi oddajami.

Veleposlanik ZDA v Afganistanu se recimo ni jezil, ker so ameriški vojaki pozirali s trupli pobitih Talibanov, ampak ga je razjezilo, ker je časopis Los Angeles Times to objavil. Tstim, ki so poskrbeli, da je to prišlo v javnost, pa grozijo hude kazni. Tudi v Igrah lakote mlademu junaku zaradi izdaje grozi smrtna kazen, današnjo realnost s fikcijo v znanstvenofantastični trilogiji primerja publicistka Solnitova.

V Igrah lakote imajo otroci iz revnih družin dodatno možnost, da umrejo, in sicer v zameno za dodatno hrano, v realnosti mladi Američani, ki jih novačijo za vojsko po šolah, odhajajo v vojno, da bi zagotovili preživetje za svoje družine ali se morda izognili bankrotu. Mladi ves čas poslušajo, da jim le diploma zagotavlja prihodnost, hkrati pa vlade vse bolj zmanjšujejo javna sredstva za izobraževanje, kar pomeni, da si mora v ZDA vse več mladih najeti posojilo, da lahko študirajo. Tako si dejansko nakopljejo dolg za vse življenje. In tako pridemo do najbolj lačnih v igrah lakote 2012. To so revni, pravi Solnitova. »Najbolj bogata in najmočnejša država na svetu, ki je kdaj koli prej obstajala, je polna lačnih ljudi. V tej državi, ki pridela ogromno hrane in je ogromno zavrže, imamo krizo distribucije, ki se imenuje ekonomska neenakost,« razlaga.

Kako je to videti, je v začetku leta v dokumentarni oddaji predstavila novinarka britanske javne TV BBC. Reveži niso več le črnci, ampak belci, ki so še nedolgo bili srednji sloj, za katere so veljale ameriške sanje, torej, da s trdim delom lahko dosežejo vse. Prikazala je šotorska naselja, ki se širijo na obrobju mest, otroke, ki so prisiljeni iti lačni spat, jim v šolah ob petkih dajejo hrano za domov, za mesto Detroit, ki je včasih bilo središče ameriške avtomobilske industrije, je ugotavljala, da je tam zdaj hujše kot v Bejrutu. Novinarka BBC je zgrožena prikazala tudi ignoranco politikov, saj nekateri še zmeraj zanikajo, da je v ZDA sploh revščina, nekateri bi celo spet uvedli otroško delo.

»Če hočete govoriti o lakoti, govorite o hudih poplavah, ki so spremenile Pakistan iz ene od svetovnih žitnic v neto uvoznika hrane s hudimi posledicami za revne kmete. Govorite o ekoloških katastrofah na Kitajskem, o uničeni zemlji, onesnaženi vodi in zraku, o njenih številnih sistemih, ki so pred propadom. Čaka nas še več motenj pridelave hrane, še veliko več lakote. Na tej točki revolucija postaja realnost tako v knjigah z znanstveno fantastiko kot v zgodovinskih knjigah,« ugotavlja Rebecca Solnit.

Ob tem pojasni, da nasilje ni moč, kakor v knjigi Neosvajalski svet pojasnjuje Jonathan Schell, ampak ga država uporabi, ko ljudi ne more drugače kontrolirati. Toda ko ljudje kot civilna družba stopijo skupaj in uporabijo svojo moč, režimi padejo in dela se zgodovina. Erica Chenoweth in Maria Stephan v knjigi Zakaj civilni upor deluje: strateška logika nenasilnega upora navajata, da so bili od leta 1900 nenasilni upori dva krat bolj uspešni pri zamenjavi režima kot upori z nasiljem.

Izhod iz sedanje krize je torej po tej logiki v tem, da se ljudje povežejo v skupnost, začnejo sodelovati, si deliti, si med seboj pomagati in se tako skupaj z nenasilnim uporom zoperstavijo sedanjemu sistemu kapitalizma, v katerem je pomemben samo dobiček za lastnike, vse drugo, vključno z zaposlenimi pa je strošek. Da je sodobno gospodarstvo učinkovito recimo pri transportu velikanskih količin dobrin po vsem svetu ali spreminjanju hipotek v dobičke, veliko manj uspešno pa je pri presojah, ali so te aktivnosti upravičene, ko gre za izboljšanje življenja ljudi, ki živijo in delajo v tem gospodarstvu, so opozorili avtorji dokumentarca Ekonomija sreče.

Pravijo, da je prepričanje, da je nižja cena posledica večje učinkovitosti proizvodnje na drugem koncu sveta, napačno. Ugotovili so, da je nižja cena posledica globalnih monopolov in trgovinske politike. Zato so pomembni novi ekonomski indikatorji, upoštevati je treba lokalno in globalno raven, kaj obdavčujemo in kaj subvencioniramo. Zagotoviti je treba preglednost, kar pomeni lokalizirati gospodarstvo, saj manjša podjetja dejansko lahko zagotovijo izpolnitev naših potreb bolj učinkovito in trajnostno.

Novinar nemškega Die Zeit Uwe Jean Heuser je v začetku leta napisal, da kapitalizem tak, kot je danes, ne more ostati, tudi če se kriza za nekaj časa umiri. A napredka pri iskanju novega modela kapitalizma tako rekoč ni. Izvedenci evropske komisije in inštituta EPC so v študiji kakšna mešanica politik lahko najbolje zagotovi blaginjo prebivalcev EU na trajnosten način postavili devet vprašanj. Ali naj bo cilj politike prožnost gospodarstva ali zagotovitev visoke stopnje socialne enakosti? Ali se osredotočiti na to, da vsak posameznik sam skrbi za čim večjo materialno potrošnjo ali poskrbeti za večjo blaginjo skupnosti kot celote, čeprav to pomeni manjšo potrošnjo? Ali naj Evropa poskuša vzpostaviti Trdnjavo Evropa, s katero bi preprečila preselitev delovnih mest iz Evrope ali naj sprejme spremembe, ki jih na trgu dela prinaša globalizacija, sama pa poskuša izkoristiti prednosti priložnosti, ki jih ponujajo globalna trgovina in investicije?

Ali Evropejci hočejo državo z relativno visoko stopnjo javnih izdatkov (z visoko stopnjo javnih storitev in delitve) ali državo z »vitko« vlado (z manj javnimi storitvami in manj delitve)? Ali naj bodo javne storitve na voljo le najbolj ranljivim ljudem ali vsem? Ali naj javne politike temeljijo na trajnosti in zagotovijo ohranitev izbire za prihodnje generacije ali naj se bolj osredotočijo na potrebe sedanjih generacij? Ali naj politika na trgu dela zagotovi višje stopnje zaščite ali naj bo trg dela bolj prožen z več izbire za ljudi, da si lahko ustvarijo kariero, in več možnostmi za zaposlovanje? Ali se osredotočiti na odpiranje velikega števila delovnih mest in nižjo stopnjo povprečnega dohodka, kar omogoča, da ima več ljudi zaposlitev, ali na manjše število delovnih mest, ki zagotavljajo zaposlitev za manjše število visoko kvalificiranih ljudi, a imajo ti višje plače? Ali naj Evropa dopusti večje priseljevanje ter s tujci zapolni delovna mesta, za katera ni domačih kadrov, ali naj se sprijazni z večanjem razlike med številom aktivnih prebivalcev in upokojencev in s tem s pritiskom na socialni sistem?

Njihova ugotovitev je, da je rešitve, ki zagotavljajo večjo socialno varnost in blaginjo, težko uveljaviti. To zahteva veliko povečanje vlaganj in veliko rešitev je med seboj povezanih, zato niso uresničljive, če niso narejeni predhodni koraki. Dodatna ovira je, da veliko ljudi vidi spremembe kot grožnjo, reforme prinašajo zmagovalce in poražence, za nekatere dele družbe pomenijo velike stroške. Učinkovitost velikega števila predlaganih sprememb je negotova. Veliko skupin se brani sprememb, ker imajo od obstoječih razmer koristi. Veliko sprememb ni izvedljivih neposredno z uporabo obstoječih političnih orodij. Premalo je tudi spodbud za spremembe. Predvsem pa je ljudi treba zelo dobro informirati in jim zelo dobro prisluhniti, kaj res hočejo, prav tega pa najbolj manjka, ugotavljajo izvajalci študije.