Ko zapori in boj zoper terorizem postanejo posel

Vsak stoti prebivalec je v zaporu. Čeprav predstavlja le 5 odstotkov svetovnega prebivalstva, ima kar 25 odstotkov vseh zapornikov na svetu. Ne, ta država ni Severna Koreja, ni Kitajska, Belorusija ali Iran. Ta država so ZDA. Razlog za tako visoko število zapornikov je v tem, da so zapori tam danes posel.

Zapori niso javna služba, del javnega sektorja, ampak posel, ki ga opravljajo zasebniki. Ta zasebna podjetja imajo seveda enak cilj kot zasebne korporacije za proizvodnjo hrane, energije, telekomunikacijske družbe, to je čim večji dobiček za svoje lastnike.

Torej več kot je v državi kriminala, večji posel so zapori. To je le eden od primerov, kako dvorezno je privatizirati dejavnosti, ki so praviloma del javnega sektorja, z namenom varčevanja in povečevanja učinkovitosti. Novinarka Dina Rasor na portalu Truthout piše, da so v ZDA v zadnjih letih privatizirali vedno več zaporov na ravni zveznih držav in tudi na zvezni ravni, čeprav izračuni kažejo, da se stroški zaradi tega niso zmanjšali. Po enakem sistemu smo priča privatizaciji vojne, saj se v državah, v katerih zahodne sile pod vodstvom ZDA »vzpostavljajo demokracijo«, bori vse več pogodbenih vojakov zasebnih podjetij.

»Tako kot sem se bala, da bo privatizacija logistike vojne spodbudila zasebno vojaško industrijo, da bo lobirala za vroče vojne ali dolgotrajno okupacijo, da bi si zagotovila posel, je tudi okrog zaporov nastala industrija, ki ima skupaj z zakonodajalci na ravni zveznih držav in na zvezni ravni korist od našega sramotnega prvega mesta po deležu zapornikov na svetu,« piše Rasorjeva.

Zaporniški posel v ZDA po njenih podatkih obvladujeta dve družbi, to sta GEO Group (prej Wackenhut) in Corrections Corporation of America (CCA). To je industrija, ki potrebuje bedo, dolge zaporne kazni, vedno nove nezakonite priseljence in rast kriminala. Da bi si zagotovila zasedenost zaporniških postelj je GEO Group plačala milijone dolarjev lobistom, zakonodajalcem in guvernerjem, da ne bi rešili problema nelegalnih priseljencev, da bi preprečili legalizacijo katero od drog, da bi nadaljevali neučinkovit boj zoper nelegalne droge, da bi uzakonili dolge zaporne kazni, navaja Dina Rasor. Opozarja tudi na konflikt interesov zaradi tesnih vezi vodilnih funkcionarjev na pravosodnem ministrstvu z zasebnimi družbami, ki se ukvarjajo z zaporniško dejavnostjo.

Statistika za Kalifornijo recimo kaže, da je bilo leta 2007 kar 47,5 odstotka ljudi, ki so morali v zapor zaradi posedovanja drog, kaznovanih zaradi posedovanja marihuane, 60 odstotkov zapornikov v zaporih na ravni zvezne države, ki so prestajali kazen zaradi posedovanja drog, ni imelo v kartoteki zabeleženih kršitev zaradi nasilja ali preprodaje drog. Justice Policy Institute je lani objavil poročilo, v katerem ugotavlja, da se je v ZDA število zapornikov med letoma 1970 in 2009 povečalo za 722 odstotkov. Družba GEO Group je leta 2010 na podlagi pogodb z državo za opravljanje zaporniške dejavnosti ustvarila 842 milijonov dolarjev prometa, kar je 66 odstotkov celotnega prometa. Njene delnice so se na borzi v zadnjih treh letih podražile za 35 odstotkov.

Družba CCA, ki je največje podjetje v ZDA, ki se ukvarja z zapori, je januarja letos 48 ameriškim zveznim državam, ki so večinoma v finančnih težavah, poslala pismo s ponudbo za odkup njihovih zaporov in za sklenitev 20 in več letnih pogodb za opravljanje zaporniških storitev zanje, češ da je ceneje, če je ta posel v zasebnih rokah. Študije seveda tega ne potrjujejo. CCA ima za nakup zaporov od držav v finančnih težavah predvidenih 250 milijonov dolarjev. Država, ki se odloči svoje zapore odprodati, mora CCA zagotoviti, da bo v teh zaporih zasedenih vsaj 90 odstotkov postelj, ne glede na to, da utegne stopnja kriminala v času trajanja pogodbe pasti. Zasebna družba CCA si seveda hoče zagotoviti dobiček. Vrednost njenih delnic na borzi se je v treh letih povečala za 100 odstotkov.

Dina Rasor nadalje piše, da je veliko zaposlenih v CCA bilo pred tem zaposlenih kot državni uslužbenci v zveznih državah in tudi na federalni ravni. Prek njih si CCA zagotavlja vpliv na oblast tako na obeh ravneh. V zadnjih desetih letih je ta družba namenila za lobiranje v kongresu in zveznih agencijah 17,6 milijona dolarjev. CCA ima zdaj v 19 ameriških zveznih državah 63 zaporov, v katerih je prostora za 85 tisoč jetnikov. Njen letni promet znaša 1,6 milijarde dolarjev.

Publicist in Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges pa v svoji kolumni opozarja na milijone agentov, zbirateljev podatkov, vohunov, tajnih opazovalcev, analitikov, oboroženih paravojaških zasebnih enot v ZDA. Zanje velja samo dobro in slabo, belo in črno, poznajo le nasprotnika in zaveznika. Posameznik je lahko samo na njihovi strani ali sovražnik, patriot ali sovražnik svobode, lahko le podpira fizično odstranitev hudodelcev s površja zemlje ali je nevede podpornik teroristov. »Zdaj, ko smo ustvarili to pošast, se je bomo težko, znebili, če to ne bo kar nemogoče. Paranojo, govorice, nebrzdan karierizem, demonizacijo svobode kritičnega govora in pogosto izmišljene zgodbe namreč ustvarja 16 nacionalnih obveščevalnih agencij in cela armada zasebnih pogodbenikov. Svoj obstoj in porabo ogromnih javnih virov opravičujejo tako, da banalne in profane stvari spreminjajo v potencialne grožnje. Ko bodo svoje delo opravili, bo celoten narod gulag,« svari Hedges.

Programe, ki so povezani z bojem proti terorizmu, z zagotavljanjem nacionalne varnosti in obveščevalnimi službami v ZDA na okrog 10 tisoč lokacijah po njegovih podatkih zdaj izvaja 1.271 vladnih agencij in 1.931 zasebnih podjetij.