Murdoch ni prvi, ki verjame, da ne more voditi koruptivne družbe

Medijski mogotec Rupert Murdoch »ni primerna oseba« za vodenje velikega mednarodnega podjetja, piše v poročilu britanskega parlamenta. Parlamentarci to ocenjujejo na podlagi njegovega ravnanja po razkritju, da so novinarji njegovega časopisa News of the World in njihovi podkupljivi pomagači prisluškovali, kaj so se žrtve umora in sorodniki britanskih vojakov, ki so bili ubiti v Afganistanu, pogovarjali po mobilnem telefonu. Povedano z drugimi besedami, Murdoch velikega mednarodnega podjetja ne more voditi, čeprav je njegovo, ker ni poskrbel in ukrepal, da bi preprečil korupcijo v njem.

Člani odbora za kulturo, medije in šport v britanskem parlamentu na podlagi informacij in podatkov, ki jih imajo na voljo, ugotavljajo, da Murdoch ni hotel videti, kaj se dogaja v njegovih podjetjih in časopisih, saj takrat, ko bi bilo to potrebno, ni poskusil dobiti ustreznih podatkov o prisluškovanju in podkupovanju. To kaže na neustrezno vodenje družbe News Corporation, ki ima sedež v ZDA, in njene britanske družbe News International.

Na podlagi Murdochovega pričanja pred parlamentarnim odborom je preiskavo že začel tudi britanski regulator za medije Ofcom. Ta preučuje, ali je Murdochovo podjetje News Corporation »primerno in ustrezno«, da lahko obdrži dovoljenje za medijsko dejavnost. Časopisi, ki jih izdaja družba News Corporation, imajo med bralci časopisov v Veliki Britaniji med 30 in 40-odstotni delež. Prek njih imajo Rupert Murdoch in uredniki njegovih časopisov zelo velik politični vpliv v državi, zlasti v času volitev.

Iz Ofcama so po objavi parlamentarnega poročila sporočili, da so po zakonu dolžni preveriti za vsako osebo, ki ima dovoljenje za medijsko dejavnost, ali je primerna za to. To zdaj preverjajo za Murdocha, tudi na podlagi novih dokazov in podatkov.

V družbi News International so dolgo časa vztrajali, da je škandal s prisluškovanjem delo enega spornega novinarja, parlamentarci pa so ocenili, da so se v družbi bolj trudili škandal prikriti, kot ga raziskati in sankcionirati vpletene in odgovorne. Prav tako so poskušali naprtiti krivdo ljudem na nižjih položajih, da bi ščitili tiste na vrhu, zlasti Jamesa Murdocha, Rupertovega sina        , ki je bil do pred kratkim na vrhu britanskega dela družinskega medijskega imperija. Rupert in James Murdoch sta v pričanju pred odborom zatrjevala, da nista bila neposredno seznanjena, kako obsežno je bilo prisluškovanje in kaj se je dogajalo.

Ločeno od parlamenta je svojo preiskavo o prisluškovanju telefonskim pogovorom, prestrezanju elektronske pošte in podkupovanju policistov opravila tudi britanska policija. Ta je aretirala in uvedla preiskavo zoper 40 ljudi vključno z nekdanjo izvršno direktorico News International Rebekah Brooks in nekdanjim urednikom Andyjem Coulsonom, ki je potem ko je zapustil družbo, postal svetovalec predsednika vlade Davida Camerona za medije. S tem je škandal pljusknil tudi v kabinet predsednika vlade. Primer nasploh vse bolj razkriva obsežne politične povezave in vpliv medijskega imperija Ruperta Murdocha v Veliki Britaniji.

Komentatorka britanskega dnevnika Guardian Margaret Heffernan pravi, da Murdoch seveda ni »pogledal vstran« le enkrat, ampak vselej, ko zgodba v njegovih časopisih ni imela običajnega (legalnega) vira, vselej ob vprašanjih v parlamentu, vselej, ko je bilo dovoljeno površnim preiskovalcem, narediti napako. Murdoch tudi ni prvi, ki verjame, da se mu ne more zgoditi, da bi vodil koruptivno družbo. Enako je do poslednjega dneva bil prepričan tudi predsednik uprave propadle ameriške družbe Enron. Tudi predsednik uprave ameriške velebanke Lehman Brothers, ki je šla v stečaj septembra 2008, Richard Fuld je bil slep, enako velja za katoliško cerkev, ko gre za soočenje s spolnimi zlorabami otrok, ki so jih zagrešili duhovniki, našteva Heffernanova in pravi, da so se vsi ti ljudje obkrožili z lojalnimi ljudmi, ki jim hočejo zgolj ustreči. Tako so si zagotovili, da so »po lastni želji slepi«, zato za svojo slepoto ne morejo kriviti drugih. Člani odbora za kulturo, medije in šport zaradi tega opozarjajo, da morajo vodilni sami poskrbeti, da se obdajo s kritičnimi neodvisnimi izvedenci, ki imajo svobodo in moralni pogum, da jim povedo resnico, ne s servilnimi izvajalci, ki znajo zgolj brati želje nadrejenih.

Škandal s prisluškovanjem se je lani poleti začel v časopisu News of the World, ki ga je Murdoch po 168 letih kmalu zatem bil prisiljen ukiniti. V začetku letošnjega leta je policija izvedla preiskavo in aretirala še nekaj novinarjev tabloida Sun, in sicer zaradi obtožb o podkupovanju.

Urednik tabloida Sun Trevor Kavanagh je te preiskave in aretacije označil kot »lov na čarovnice«, v svoji kolumni pa je napisal, da plačevanje za zgodbe ni nič spornega. »Včasih denar zamenja roke, to je standard, odkar časopisi obstajajo, tukaj in v tujini,« je priznal. Plačevanje za zgodbe je v Murdochovih in nasploh tabloidnih medijih v Veliki Britaniji in ZDA standard, ker je zanje pomemben škandal, ne resnica in kredibilnost.

Prisluškovalna afera pa kaže, da to nima več nikakršne etične in moralne meje, zanje je pod krinko »svobode govora« očitno dovoljeno prav vse, tudi zloraba ljudi v najbolj ranljivih in tragičnih trenutkih, kot je izguba svojca. Tako pod krinko svobode govora tudi nastajajo karikature in miti, ki z realnostjo nimajo nič skupnega. Ljudje pa so prek klasičnih in novih medijev preprosto bombardirani z različnimi za njihovo življenje povsem nepomembnimi informacijami, kot so nosečnosti estradnic, ki zasenčijo še tiste kredibilne in pomembne informacije, pomembne za njihovo vsakdanje življenje, ki so objavljene.

Rumeni mediji, kot je recimo Murdochova TV postaja Fox News, so tudi vse bolj nevarno gojišče sovražnega govora in vir širjenja ekstremizma v družbi, kakor so medijski analitiki ugotavljali v začetku lanskega leta po streljanju v Arizoni, kjer je bila ranjena tudi članica kongresa Gabrielle Gifford.

Po izbruhu škandala s prisluškovanjem je bilo glavno vprašanje, kako so novinarji in njihovi podkupljivi pomagači v policiji sploh lahko prisluškovali, kaj so se pogovarjali svojci žrtev. Novinar BBC Stephen Ewans je napisal, da so to običaji rumenega tiska, saj je vsak dan treba imeti zgodbo. Novinarstvo je posledično postalo čedalje bolj brutalno, prestopki in zlorabe vsakdan. Ker ljudi vedno bolj brutalne zgodbe niso motile, so vse bolj rumeni postali še informativni mediji, tudi meje med informiranjem in zabavo tako rekoč ni več.

Bolj šov in napadanje kot vsebina in čim bolj verodostojna in kakovostna predstavitev stališč, ki bi volivcem pomagala pri odločanju v drugem krogu volitev, je recimo prejšnjo sredo bilo soočenje s kandidatoma za novega francoskega predsednika Francoisom Hollandom in Nicolasom Sarkozyjem.

Ker lastniki zahtevajo od menedžmenta medijskih družb, da na vseh koncih in krajih režejo stroške, ni več denarja za novinarje, ki bi si lahko vzeli nekaj dni ali tednov časa za zbiranje in preverjanje informacij, na podlagi katerih bi lahko napisali zgodbo, ki bi temeljila na dejstvih. Josh Stearns, direktor Free Press za področje novinarstva in javnih medijev, v neprofitni publikaciji YES! Magazine piše, da je v zadnjih letih vse bolj očitno, da komercialni mediji, ki so odvisni od oglasov, ne zagotavljajo informacij in novic, ki jih skupnost potrebuje. Kar nekaj novinarjev se je zato odločilo ustanoviti neprofitne medije. Ti mediji dobivajo novinarske nagrade, vključujejo skupnost in pogosto poročajo o zadevah, ki se jih množični mediji ne dotaknejo. V ZDA sta recimo takšna medija ProPublica in YES! Magazine. Ti mediji imajo vse večje težave s preživetjem. V ZDA jim recimo nočejo priznati statusa neprofitnih organizacij.

Stearns pravi, da neprofitni mediji niso hitra in preprosta rešitev za probleme, v katerih se je znašlo novinarstvo in medijska industrija. So pa vsekakor pomembni za zagotovitev raznolikosti na medijskem trgu. Skupnost potrebuje raznoliko mešanico profitnih, neprofitnih, javnih in lokalnih medijev. Tako kot so monokulture v kmetijstvu grožnja za oskrbo s hrano, ker imajo enake šibkosti, tudi novinarstvo že predolgo trpi zaradi takšnega monokulturnega razmišljanja, piše Stearns. »Podpora javnosti kakovostnim medijem je v kriznem času pomembnejša kot kdajkoli,« so ob 3. maju, svetovnem dnevu svobode medijev, napisali v Društvu novinarjev Slovenije.