Solidarnost zdaj

Jože Vogrinc

11. 5. 2012  |  Mladina 19  |  Komentar

Solidarnost je temeljna vrednota družbe v krizi. Če se sprijaznimo z naraščanjem neenakosti, brezposelnosti, revščine in nasilja nad šibkejšimi, smo se vdali v razpadanje družbe in v razmah brezperspektivnih družbenih bojev. A kako misliti solidarnost, predvsem pa organizirano vzpostavljati solidarne odnose med ljudmi?

Sociološki klasik Durkheim je razvil pojem družbene solidarnosti, a z drugačnim poudarkom od sodobnega. Opozoril je, da naraščajoča delitev dela v družbi zmanjšuje zavest o skupnih vrednotah med pripadniki različnih družbenih področij. Naraščajoče razlikovanje in pojemanje skupnih vsebin dela in življenja lahko kompenzira le zavedanje, da je kot človek vsakdo hkrati vse bolj odvisen od vseh drugih in da smo torej prisiljeni in sposobni drug v drugem vse bolj videti človeka nasploh, z enakimi potrebami, kakor jih ima vsakdo sam. Durkheim s solidarnostjo razume predvsem zavest posameznika o pripadnosti skupnosti in zvestobo njenim vrednotam, ki izhaja iz te pripadnosti in je po njegovem predhodna posameznikovi zavesti o njej.

Dolgim bojem sindikatov mezdnih delavcev s kapitalisti v 19. in 20. stoletju za krajši delovni čas in za pokojninsko, zdravstveno in socialno zavarovanje dolgujemo bistveni premik v razumevanju solidarnosti. Jè izkušnja najtežjih oblik sindikalnega boja, zlasti dolgotrajnih stavk, ki so jih delavci in delavke posameznih tovarn ali panog lahko zdržali samo zaradi solidarne podpore tovarišev in tovarišic iz drugih tovarn oziroma panog. Solidarnost odtlej pomeni predvsem tudi solidarnost skupnosti in skupnosti z vsakim prizadetim članom. Solidarnost je to, da nikogar ne pustimo na cedilu, marveč mu pomagamo, da si še naprej deli z nami vse dobro, ki smo ga deležni, ker smo skupnost. Sam tega ne bi zmogel. Ko mu pomagamo, ne rešujemo le njegove življenjske ravni ali ekonomskega položaja; rešujemo njegovo človeško dostojanstvo. Razumevanje solidarnosti se je tako bistveno obogatilo: ne le vsakdo za celoto, ampak vsakdo in vsi skupaj za kogarkoli izmed nas. Bistveno je, da se solidarnosti vsak tudi zaveda in jo čuti.

Sindikati so edini nekoliko zaupanja vredni zastopniki družbene solidarnosti le zato, ker so tranzicijski kapitalisti to vrednoto brutalno pohodili, politični razred pa je pri tem pomagal, ali pa gledal stran.

Zdajšnja slovenska vlada »rešuje proračun« z ukrepi, ki povečujejo neenakost in razcepljajo delavce v zasebnem in javnem sektorju. Njeni zagovorniki, od tabloidnih propagandistov do funkcionarja Svetovne banke, pri tem zlorabljajo govorico solidarnosti, da bi sprli delavce in sindikate različnih družbenih področij. Bistvo poseganja v plače in normative v javnem sektorju je poskus povečati intenzivnost dela, podaljšati delovni čas, zbiti ceno delovne sile. To je grob, nazadnjaški način razrednega boja kapitala proti delu, kot ga v Evropi ni bilo že stoletje ali več. Boris Pleskovič je le eden izmed tistih, ki so zaposlene v javnem sektorju pozvali k »solidarnosti« in njihove sindikate obtožili nesolidarnosti s sindikati v gospodarstvu.

To je nesramnost! Tako je, kot bi lastnik tovarne, kjer polovica delavcev stavka, drugi pa so sprejeli njegove ponižujoče pogoje, stavkajoče obtožil, da niso solidarni s sodelavci, ki so sprejeli poraz. V resnici jih obtožuje, ker se mu niso vdali. Nespodobno je, če agent kapitala sploh izusti besedo »solidarnost«, kadar se ta nanaša na njegove nasprotnike v boju. Po svojem družbenem položaju je nasprotnik solidarnosti med delavci. Solidaren je s kapitalom in zagovarja njegove interese.

Zato nasprotniki sindikatov v Sloveniji nimajo moralne pravice pridigati o sindikalni solidarnosti. Pač pa je v interesu vseh delavcev in slovenske družbe v celoti, da si razjasnimo, kaj razdvaja družbena področja in njihove sindikate. Še pomembneje je, da začnemo graditi družbeno solidarnost na temeljih, ki ustrezajo zdajšnji in prihodnji družbi. Obramba interesov stalno zaposlenih na enem ali nekaj področjih družbenega dela že dolgo ne more več biti zanesljiva opora za to. Sindikati so edini nekoliko zaupanja vredni zastopniki družbene solidarnosti le zato, ker so tranzicijski kapitalisti to vrednoto brutalno pohodili, politični razred pa je pri tem pomagal, ali pa gledal stran.

Sindikati pač niso neprotisloven zastopnik družbeno šibkih. Panožni sindikati in sindikati posameznih družbenih dejavnosti (zgled teh so v Sloveniji zdravniki) praviloma branijo interese in veljavo svojega področja nasproti drugim področjem, pogosto takim z najbolj podobnimi interesi, vrednotami in poklicnimi zahtevami. Sindikalne zveze sklepajo partnerstva s političnimi strankami ali pa so njihove pomočnice ali celo izpostave. Dogovarjanje zastopnikov stalno zaposlenih z delodajalci še vedno, kljub pozitivnim premikom, prepogosto poteka na račun ali vsaj z izključevanjem prekarnih delavcev. Brezposelni, nezaposleni, brezdomci in ljudje iz še kakšne kategorije najbolj izpostavljenih žrtev kapitalistične konkurence so v položaju, ko se praktično ne morejo zagovarjati sami. Deležni so kvečjemu miloščine, ne pa tudi solidarnosti, saj so izključeni iz solidarnostnih mrež. Ker so izključeni, ne morejo biti solidarni niti med seboj, kaj šele z drugimi, drugi pa nismo organizirani tako, da bi lahko bili učinkovito solidarni z njimi. Biti solidarni z njimi pa pomeni, omogočiti jim, da so koristni družbi, in jim s tem vrniti človeško dostojanstvo.

Družba jim očitno ne zmore (več?) zagotoviti dela. Tradicionalni sindikati niso le bolj ali manj edini glasni zastopnik družbene solidarnosti; so žal tudi ovira za sodobnejše oblike solidarnosti, ki bi zajele vse prizadete, in to na ustrezen način. Družbena solidarnost je nujna, takojšnja organizacijska naloga razvojno naravnanih družbenih sil v Sloveniji!