Koncert za uho in/ali oko?

Kakšen mesec po tistem, ko se je razvedelo, da 4. maja v Kino Šiška prihaja čislani producent Robert »Monolake« Henke, je privržence elektronske glasbe razveselila novica, da bo isti večer tam nastopil še ta hip en največjih alter-elektronskih zvezdnikov Axel Willner alias The Field.

Ponudila se je torej izvrstna priložnost, da v živo preverimo nemškega legendarneža, ki je podobo elektronske glasbe narekoval pred desetimi leti, in švedskega kreativca, ki elektronske smernice posodablja v zadnjem času. Po aktualnosti je bil prvo ime dogodka nedvomno Willner, ki kot po tekočem traku koncertira po najbolj priljubljenih festivalih, je pa tudi res, da Henke še zdaleč ni utonil v pozabo.

Na prvi pogled obeh ustvarjalcev sicer ne bi postavljali v isti kontekst. Henke je vselej težil k elektronski avantgardi, Willner pa se precej bolj spogleduje s sredinskimi smernicami. Tudi po koncertu smo lahko sklenili, da sta si izrazno res precej drugačna.

Toda Henke pod znamko Monolake po pravilu streže klubskim plesiščem prijazno glasbo, v različnih plesnih kontekstih pa se zelo dobro znajde tudi hipnotičnost The Fielda. Skupen koncert zato še zdaleč ni bil tako nekompatibilen, kot bi lahko sodili po njunih studijskih posnetkih. Podobno kot večina elektronskih producentov se oba ukvarjata z vprašanjem, kako zadovoljiti pričakovanja občinstva, ki koncerte hodi gledat in ne poslušat. Prvi nanj odgovarja z vizualijami, drugi z angažmajem bobnarja in električnega basista. A sodeč po videnem in slišanem sta njuna koncepta bolj kot ne dekorativne narave.

Vse to seveda kliče po vprašanju, v čem je koncert konvencionalnega benda, ki v živo reproducira studijske skladbe, vreden več od koncerta elektronskega ustvarjalca, ki stisne ukaz »play« na svojem prenosniku in to je to. A cinične pripombe tipa »zakaj bi šel na koncert, če si glasbo lahko predvajam doma« so kljub temu neumestne. Ne nazadnje elektronski ustvarjalci svojo glasbo največkrat podredijo koncertni izkušnji, to pa pomembno sooblikuje tudi ozračje samega dogodka. Petkov dogodek v Šiški, morda tudi zato, ker so taki elektronski koncerti pri nas še vedno bolj izjema kot pravilo, ni razočaral. A ni niti navdušil.

Henke se je ukvarjal s plesnimi ritmi, ki jih je (vsaj na površju) sestavljal v kompleksnejše strukture, toda podobnega početja se resnici na ljubo precej uspešneje že lotevajo nekateri drugi elektronski ustvarjalci. Bolj zanimiv je bil šele v zaključku, ko je na svež način referiral drum & bass estetiko.

Na drugi strani Willnerjeva glasba ne potrebuje akrobatskih vložkov, saj neskončne hipnotične zanke poslušalca preprosto posrkajo v prostor brez gravitacije in časa. Dlje ko se ponavljajo, bolj raste občutek odzemljenosti in zamaknjenosti. Je pa hkrati res, da to ni nujno pravilo za dober odziv občinstva. To se je tokrat postavilo bolj na stran Monolaka. A dejstva, da na domačih odrih na boljši odziv naletijo bolj konvencionalne muzike, smo že vajeni ...