Goribor: Evo je banja

+ + + + +

Sedma republika, pred kratkim objavljena knjiga hrvaškega glasbenika in publicista Anteja Perkovića, že z naslovom opozarja na imaginarni prostor, ki še zmeraj obstaja na območju tako imenovane Jugosfere. Gre za glasbeno ustvarjalnost, ki se je po dokončni uveljavitvi v osemdesetih letih v devetdesetih sesula, v krčevitem obdobju divje tranzicije pa se znova sestavila in predstavila nekaj izvrstnih albumov, ki jih brez zadržkov lahko primerjamo z najboljšimi stvaritvami jugoslovanskega rocka.

Med predstavniki te glasbene ustvarjalnosti je tudi skupina Goribor iz rudarskega mesteca Bor. S svojim delovanjem se je pojavila iz sivine posocialistične gospodarske katastrofe predvsem z močno poudarjenimi lokalnimi refleksijami, ki zelo dobro odražajo splošno stanje duha v nekdanji jugoslovanski federaciji. Da bi potrdili mit o obstoju t. i. sedme republike, je dovolj pripomniti, da je to srbsko skupino pravzaprav odkril zagrebški underground guru Zdenko Franjić, jo najprej predstavil na deseti izdaji legendarne kompilacije Bombardiranje New Yorka, nato pa tudi na nekaj (precej prezrtih) samostojnih izdajah.

Zato ne preseneča, da se je dejanski preboj Goribora zgodil šele po triumfalnem nastopu na puljskem Art & Music Festivalu in bil kasneje kronan z uradnim prvencem Goribor (2007), izdanim pri hrvaški založbi Dancing Bear. Prvenec je predstavil desetletno delovanje skupine, ki je velik del skladb že ponudila na Franjićevih izdajah. Pet let po izdaji tega pogojno rečeno prvenca se Goribor vrača z novim, dvojnim albumom, ki pravzaprav dejansko pomeni nov začetek v delovanju skupine, z novimi, a še zmeraj enako poglobljenimi skladbami, podkrepljenimi z izrazito pomenljivimi besedili frontmana Aleksandra ’St’ Stojkovića. Skupina, ki se glasbeno giblje med bluesom, krautrockom, trip-hopom in novim valom, tudi na ploščku Evo je banja ostaja pri prepoznavni poetiki, priznati pa je treba, da tokat album veliko bolj deluje kot celota. Aleksandar ’St’ Stojković se v šestnajstih komadih znova predstavi kot najboljši rock’n’roll pesnik z območja nekdanje Juge, ki z reduciranimi, skrbno izbranimi besedami dobesedno pomete s številnimi gostobesednimi pozerji z domače (v širših okvirih) hip-hop scene. ’St’ na ploščku še bolj recitira, kot je to počel na predhodniku, glasbena spremljava pa je še zmeraj znotraj bluesovsko-rockovskih prvin, pomešanih z opaznimi elektronskimi sempli, ritem mašino in učinkovito ritem sekcijo. Evo je banja je album, ki ga nikakor ne boste razumeli po prvem poslušanju, po večkratnem poslušanju pa vam bo šestnajst samostojnih zgodbic – s temačnostjo, poglobljenostjo, na trenutke grenkim priokusom in umazanim, brezizhodnim razpoloženjem – zlezlo globoko pod kožo. Mojstrovina.