Vzeti najpremožnejšemu

Angažma RKC proti družinskemu zakoniku in napovedano velikopotezno vladno varčevanje sta še povečala pogostost pozivov državi, naj da tudi cerkvi manj denarja. A edini, ki se v Sloveniji organizirano zavzemajo za zmanjšanje državnega financiranja verskih skupnosti, so člani Koalicije za ločitev cerkve in države. Gre za neformalno civilno pobudo, v kateri so se predstavnikom Društva za varstvo ustave in žrtev cerkve pridružili drugi neznani in znani kritiki RKC. Med člani sta na primer antropologinja dr. Vesna V. Godina in sociolog dr. Srečo Dragoš.

S peticijo za odpravo državnega financiranja RKC so zbrali več kot 29 tisoč podpisov, večino elektronskih, načrtujejo pa jih 40 tisoč. Čeprav podpisi ne bodo pomenili nobene zaveze za odločevalce, pričakujejo, da bodo imele z njimi zahteve po spremembi zakonodaje dovolj teže, da jim bo oblast prisluhnila.

Cerkev peticijo zavrača kot manipulacijo, s kakršno ni težko dobiti tolikšnega števila podpisov. Navedbe, da ima v Sloveniji 40 tisoč hektarov zemljišč in okoli pet tisoč objektov, so po trditvah RKC »netočne in necelovite, posledično pa so tudi lažne in zavajajoče«. Koliko premoženja ima v resnici RKC, ne ve nihče. Katoliška cerkev na Slovenskem obstaja v več kot 800 pravnih osebah in na podlagi kanonskega prava imajo vse določeno stopnjo neodvisnosti. Kljub temu lahko njeni najvišji predstavniki zagotovijo, da cerkev ni bogata. Ali kot so ob razkritju neuspele finančne zgodbe mariborske nadškofije skupaj izjavili slovenski (nad)škofje: »Cerkev na Slovenskem ni bogata v gmotnem smislu, bogata pa je z velikodušnimi in požrtvovalnimi duhovniki in verniki, ki imajo cerkev za svojo.«

Sociolog Dragoš te izjave ne jemlje resno. »Tega ne verjame nihče, niti oni ne. Če rimskokatoliška cerkev ni bogata, kdo potem je?« se sprašuje.

Posvetno bogastvo

Cerkev je sramežljiva pri razkrivanju svojega premoženja in tudi o njenem sodobnem finančnem življenju ni veliko celovitih javno objavljenih podatkov. Dostop do letnih poročil slovenskih nadškofij je imela revija Družina, a tudi ta je povzetek poročil nazadnje objavila za leto 2009, ko naj bi šest slovenskih škofij razpolagalo z 11,3 milijona evrov tekočih sredstev. To je 14 milijonov evrov manj kot leto prej, kar je posledica previsokega finančnega letanja mariborske nadškofije. Ta je vseeno razpolagala z največ sredstvi; zbrala in porabila je pet milijonov, ljubljanska nadškofija pa okoli 4,8 milijona evrov.

Cerkev poudarja, da se v večjem delu financira s prostovoljnimi darovi vernikov in z gospodarjenjem z lastnim premoženjem. Leta 2009 je ljubljanska nadškofija z darovi vernikov dobila 1.377.550 evrov, mariborska pa 401.876 evrov. Gospodarjenje s premoženjem jima je prineslo 2.598.526 oziroma 4.512.706 evrov.

Vlada svojo napoved, da bo za 20 odstotkov zmanjšala financiranje verskih skupnosti, uresničuje s predlogom o zmanjšanju subvencioniranja socialnih prispevkov verskih uslužbencev. Odslej jim prispevkov ne bo več krila 60-odstotno, ampak 48-odstotno. Lani je bilo za prispevke duhovnikom in drugim delavcem verskih skupnosti porabljenih približno 2,4 milijona evrov, letos naj bi jih bilo 240 tisoč manj, v prihodnjih letih pa naj bi tako privarčevali po 480 tisoč evrov na leto.

Če državi primanjkuje denarja za javne šole, bi ga lahko nekaj našla pri RKC.

Sofinanciranje socialnih prispevkov je res edino neposredno proračunsko financiranje verskih skupnosti, a še zdaleč ni edini državni denar, ki ga prejmejo verske ustanove. Od države so pravne osebe RKC od leta 2003 dobile vsaj 133,9 milijona evrov, je podatke iz protikorupcijskega Supervizorja seštela Koalicija za ločitev cerkve in države.

Poceni verouk

Šole v lasti RKC, tako kot druge zasebne šole v Sloveniji, država financira 85-odstotno oziroma 100-odstotno, če so bile ustanovljene pred letom 1997, ko je začel veljati zakon o vzgoji in izobraževanju, s katerim se je ta delež spremenil. Ministrstvo za šolstvo je lani osem vzgojno-izobraževalnih ustanov v lasti RKC financiralo z 8,5 milijona evrov.

Zasebne vzgojno-izobraževalne ustanove povsod po Evropi financira tudi država, ponekod celo v večjem obsegu kot v Sloveniji. A kakor poudarjajo nekateri, so zasebne šole smiselne le, če je javnih šol premalo in država nima denarja, da bi zgradila nove. Iz vladnih načrtov za zmanjševanje števila učiteljev, zniževanje normativov in zapiranje podružničnih šol je mogoče sklepati, da je v Sloveniji še javnih šol preveč. Tudi Komisija za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci se zaveda, da bi se plače v zasebnih šolah znižale, če bi se znižale v javnih šolah, saj so nanje vezane z zakonom.

To pa ni edina vez cerkve s šolstvom. V prostorih 49 slovenskih šol pred poukom ali po njem poteka verouk. Ta je v prostorih šol načeloma prepovedan, a je dovoljen, če v kraju ni drugih primernih prostorov, če so ti oddaljeni več kot štiri kilometre, pa tudi, če so bližje, a je pot do njih prenevarna.

Telefonirali smo ravnateljem desetih šol, ki odstopajo svoje prostore za verouk, in sedem jih je priznalo, da so z župnikom dogovorjeni, da učilnice uporablja brezplačno.

V preostalih treh je tako: ravnatelj OŠ Pohorskega odreda Ivo Ajdnik je povedal, da župniji učilnico oddaja po bistveno nižji ceni kot drugim, ki zunaj časa pouka uporabljajo šolske prostore, a ni znal navesti tarif. Ravnateljica OŠ Antona Ingoliča v Spodnji Polskavi Danica Veber je rekla, da so z župnijo dogovorjeni, da bo nekaj plačala, a za ceno še niso dogovorjeni, ker se je pred kratkim zamenjal župnik. Ravnateljica OŠ Rudolfa Maistra v Šentilju Jelka Weldt pa je dogovorjena, da dobi prek Karitasa od 1500 do 2000 evrov na leto, s čimer krijejo letne stroške kosil za osem učencev. Ministrstvo meni, da cerkev plačuje približno petini šol, katerih prostore uporablja za verouk. Pri tem se spomnimo, da je na drugi strani podružnica OŠ Brinje v Grosupljem več let najemala učilnico v župnišču, za kar je plačevala po 310 evrov na mesec.

Nabirke za župnika in papeža

Ko se sprašujemo, koliko davkov cerkev ne plača, moramo povedati tudi, katere davke cerkev plača, saj le tako dobimo objektivno sliko obdavčitve dohodkov cerkvenih pravnih oseb, priporoča RKC. Po njenem je tu bistveno, da »Cerkev plačuje davke za vse dohodke iz pridobitne dejavnosti. Pri tem je pridobitna dejavnost lahko samo dopolnilna dejavnost neobdavčeni nepridobitni dejavnosti oz. verski dejavnosti, ki je dobrodelne oz. socialne narave«. Plačevanja davka je oproščena samo, ko gre za opravljanje dejavnosti, ki so v javnem interesu.

Nedeljske nabirke, zbrane v župnijah, večinoma v njih tudi ostanejo, saj so župnije finančno samostojne prav zaradi darov in prostovoljnega dela vernikov, pojasnjujejo v RKC. Zneski nabirk so v različnih župnijah različni glede na velikost župnije, podeželsko ali (pri)mestno okolje ter gmotne zmožnosti vernikov. Znašajo od nekaj deset do nekaj sto evrov na posamezno nedeljo oziroma na cerkveni praznik, ko se maš udeleži več vernikov, vedo povedati v RKC.

Duhovniki ne prejemajo plače kot delojemalci od delodajalcev, ampak imajo po cerkvenem pravu za svoje delo pravico do primernega plačila in socialnega varstva, kar so jim dolžni zagotoviti verniki in ne cerkev kot institucija. Materialna kompenzacija mora omogočati zgolj neovirano opravljanje poslanstva. Zato so prihodki verskih uslužbencev RKC (uslužbenci drugih verskih skupnosti prejemajo »normalne« plače) obdavčeni pavšalno. Za izračun dohodnine davčna uprava šteje, da škofi prejemajo minimalno plačo (562 evrov neto), župniki in duhovniki, ki skrbijo za več kot 5000 vernikov, 65 odstotkov minimalne plače (365 evrov), tisti, ki skrbijo za manj kot 5000 vernikov, pa znesek minimalnega dohodka skladno z zakonom, ki ureja socialno varstvo (231 evrov).

Vsako leto 29. junija verniki po vsem svetu prispevajo nabirko za papeža. Lani so tako zanj zbrali 51,5 milijona evrov.

Vsako leto 29. junija verniki po vsem svetu prispevajo še nabirko za papeža, tako imenovani Petrov novčič. Ta denar župnije oddajo škofijam, škofijske gospodarske uprave pa prek apostolske nunciature Vatikanu. Tako je papež lani zbral 51,5 milijona evrov.

Nabirke je nesmiselno obdavčevati, saj je nadzor nad tem skoraj nemogoč, pravi Dragoš, pri plačevanju verskih storitev pa take strpnosti ne bi smelo biti. »Strogo je treba obravnavati verske storitve, za katere veljajo bolj ali manj javno dogovorjene tarife,« je kritičen do slepote vlade glede »dela na črno« duhovnikov pri porokah, krstih in pogrebih. »To je tipična tržna storitev,« meni.

Cerkev tudi ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za stavbe, v katerih potekajo bogoslužje ter druge verske dejavnosti. Težava je v tem, da nihče ne vodi natančne evidence cerkvenih objektov, v katerih se redno izvajajo verske storitve. »So župnišča, kjer župnik stanuje, potem pa ima za okras enkrat verouk, da lahko reče, da gre za sakralni objekt,« enega od spornih primerov navaja Dragoš. V Sloveniji je veliko cerkev, v katerih se nikoli ne izvajajo verski obredi. Za take cerkve bi morali pobirati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, svetuje Dragoš.

Država pomaga cerkvi tudi pri vzdrževanju kulturnospomeniških objektov v njeni lasti, a redkokdo vidi v tem težavo, saj ne gre za veliko denarja. Cerkev večkrat potarna, da se ji lastništvo in skrb za nepremičnine ne splačata, saj so zneski, ki jih dobi od države za vzdrževanje kulturne dediščine, minimalni v primerjavi s tem, kar država na splošno nameni v ta namen. »Če je to res, naj cerkev dvigne roke in to prepusti državi. Po drugi strani pa imamo gonjo za Blejski otok. Saj to ne gre skupaj,« se čudi Dragoš.

Brezperspektivno

Država gmotno podpira verske skupnosti, ker so splošno koristne, piše v zakonu o verski svobodi. Poleg prizadevanja za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja imajo »pomembno vlogo v javnem življenju z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države«.

Koalicija za ločitev cerkve in države meni, da je vsako financiranje verskih skupnosti neskladno z ustavno ločitvijo države in cerkve. Po njenem je sporen kanon 211 zakonika cerkvenega prava, ki vsakemu kristjanu nalaga dolžnost in mu daje pravico, da širi nauk odrešitve. »Ker je bistvo katoliške cerkve širjenje in obramba vere, je jasno, da država ne more financirati cerkvenih dejavnosti, saj s tem pomaga širiti katoliško vero,« pojasnjuje predstavnik koalicije Vlado Began in pri tem misli tudi na karitativno dejavnost. S tem se ne strinja niti Dragoš, ki je sicer podpisnik peticije za odpravo državnega financiranja RKC. To bi pomenilo, da noben vernik ne sme kandidirati na nobenem razpisu, kar je sporno vsaj zato, ker bi bilo nemogoče razbrati, kdo je veren in kdo ne.

Kljub temu moramo po Dragoševem mnenju peticijo jemati resno: »Ne smemo od predlagateljev peticije zahtevati, da bodo imeli vsa vprašanja do konca rešena. Predlagatelji opozarjajo na problem in niso tisti, ki bi dorekli vse podrobnosti ali pisali zakon. To je naloga državnega zbora.« Že število podpisov kaže, da si vprašanje zasluži pozornost, je optimističen Dragoš. A potem se spomni na slovensko stvarnost in zakonodajo, zaradi katerih je »zadeva popolnoma brezperspektivna«.