Dr. Dušan Mramor: "Najslabše bi bilo, če bi DDV dvignili zato, da bi lahko še naprej nemoteno trošili."

»Po mojem gre za željo, da bi bil visokošolski prostor bolj obvladljiv.«

Prof. dr. Dušan Mramor je nekdanji minister za finance, zdaj pa dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani in predsednik upravnega odbora Univerze v Ljubljani. Čeprav se z delovanjem visokega šolstva in znanosti ter z javnimi financami poglobljeno ukvarja že skoraj dvajset let, ne najde nobenih argumentov za drastično krčenje proračunskih sredstev za šolstvo in znanost. Ironija je, da se zaradi vladnega varčevalnega načrta na področju izobraževanja in znanosti proračunski primanjkljaj ne bo zmanjšal, prav tako pa se ne bo zmanjšalo zadolževanje države. Razen če ni morda v ozadju načrt vlade, da javne zavode spravi na kolena in jih nadomesti z zasebnimi. V to smer je šla že prva Janševa vlada.

Kakšna prihodnost se nam obeta glede na predvideno varčevanje v šolstvu, visokem šolstvu in znanosti?

Iz strukture rebalansa proračuna je vidno, da so največji rezi predvideni na področju, ki se mu danes ne samo v Sloveniji, ampak v celotni EU, pa tudi na primer na Kitajskem, daje največjo težo. Gre za področje znanja, znotraj tega pa za področja visokega šolstva, znanosti in tehnologije, kjer so največje možnosti za povečevanje konkurenčnosti gospodarstva z najvišjo dodano vrednostjo. Države, ki v ta področja ne bodo vlagale, bodo zaostale. Zanje prihodnosti ne bo. Rebalans predvideva, da šolstvo in znanost s svojimi 20 odstotki proračunskih sredstev prispevata skoraj polovico k privarčevanim 600 milijonom evrov v celotnem proračunu. Če pa gledamo samo visoko šolstvo in znanost, je ta rez še bistveno večji. Jasno je, da si Slovenija ob tako drastičnem krčenju ne more obetati konkurenčne prihodnosti.

Ali v svetu obstaja država, ki bi v času krize tako drastično zarezala v področje znanja?

Države so pri tem izredno previdne. Ali tu krčenja ni ali pa s krčenjem v manjšem ali sorazmernem delu odlašajo najdlje. Problem Slovenije je, da je rezanje nesorazmerno in da se skušajo celoletni prihranki zagotoviti v pol leta, kar je preprosto neizvedljivo.

Zakaj mislite, da se je vlada s tako ihto zagnala prav na področje šolstva in znanosti? Morda pa misli, da je pri nas ta sektor preplačan …

Nobene primerjave s povprečjem v državah EU in OECD ne zagotovijo argumentov za takšno nesorazmerno rezanje, kot ga predvideva rebalans. Glede javne porabe v BDP-ju smo na ravni šolstva povprečni, na ravni znanosti pa celo podpovprečni. Vse usmeritve EU in OECD namenjajo izjemen poudarek visokemu šolstvu in znanosti in predlogi ukrepov gredo v smeri večjih vlaganj v ta sektor. Skratka, prav nobenega argumenta ni, na podlagi katerega bi si lahko razložil ta udar na visoko šolstvo in znanost.

Tudi če bi fakultete zaprle vrata in ne bi imele stroškov z elektriko in vodo, kljub temu ne bi mogli izplačati plač. Največja ironija je, da se s temi rezi prav nič ne zmanjša proračunski primanjkljaj.

Eden od argumentov vlade za izdatno krčenje so t. i. kumulativni presežki. Šlo naj bi za rezerve univerz in raziskovalnih institutov, ki bi jih lahko porabili zdaj, ko bodo na voljo imeli manj proračunskega denarja.

Ne vem, kaj točno imajo v mislih. Razlaga, ki jo lahko razberemo med vrsticami obrazložitve rebalansa, je splošna. Nikjer ni pojasnjeno, kako so prišli do vsote akumuliranih presežkov in kolikšen del teh presežkov bi se lahko uporabil za letošnje financiranje redne dejavnosti javnih visokošolskih zavodov. Po naši zakonodaji lahko javni zavodi do 60 odstotkov vsakoletnih presežkov prihodkov nad odhodki, ki jih ustvarijo v t. i. tržnih dejavnostih, namenijo za plače, najmanj 40 odstotkov pa morajo nameniti investicijam. Toda, ni mi jasno, kako bi lahko javni zavodi presežke, ki so jih v preteklih letih porabili za nakup stolov, miz in računalnikov, zdaj uporabili za financiranje tekoče dejavnosti. Poleg tega so bili ti presežki pomemben vir investicij, saj je s strani države investicijskih sredstev vedno manj.

Mogoče pa vlada pričakuje, da boste na fakultetah prodali stole in mize?

V resnici bi to bil edini način. Toda to pomeni, da bodo javni zavodi ustvarili izgubo oz. presežek odhodkov nad prihodki. Izguba javnih zavodov pa gre po ESA-standardih neposredno v proračunski primanjkljaj!

Kakšne bodo konkretne posledice za ljubljansko univerzo, če bodo izvedeni vsi predvideni varčevalni ukrepi? Bo prisiljena razglasiti plačilno nesposobnost?

Univerza je dolžna izvajati obveznosti v skladu s predpisi. To pomeni, da mora izvajati programe, ki jih je razpisala in v katere so vpisani študentje. Ker kar 80 odstotkov vseh izdatkov univerze predstavljajo stroški dela, ostalih 20 odstotkov pa materialni stroški, to pomeni, da univerza ne bi mogla pokriti izdatkov za plače, tudi če bi na primer nehala plačevati elektriko, vodo in druge materialne stroške. S svojimi zaposlenimi ima sklenjene pogodbe o zaposlitvi večinoma za nedoločen čas in obstajajo zakonske finančne obveznosti, če pride do odpustitve. Te nalagajo plačilo plač še vrsto mesecev po odpustitvi. Zato teh stroškov tudi ob odpustitvi letos ni več mogoče zmanjšati. Možni so samo manjši prihranki pri materialnih stroških, pri čemer se je treba zavedati, da je naše visoko šolstvo v primerjavi z drugimi državami OECD že zdaj izjemno stisnjeno, saj imamo enega najnižjih deležev materialnih stroškov v celotnih stroških visokega šolstva. Materialni stroški se sicer lahko zmanjšajo, a največ za odstotno točko. Vlada pa zgolj od ljubljanske univerze pričakuje, da bo stroške v drugi polovici letošnjega leta zmanjšala kar za 22 odstotkov! Takega reza ni mogoče prenesti brez resnih likvidnostnih težav, ki jih univerza lahko reši samo tako, da se zadolži, za kar pa mora dobiti dovoljenje vlade. Če ji vlada tega ne dovoli, ji ne preostane drugega, kot da za določen čas razglasi plačilno nesposobnost.

Lahko univerza drastično rezanje preživi tako, da izplača plače, ne izvaja pa nobenih programov?

Ne. Tudi v tem primeru se račun ne bi izšel, kajti ne gre pozabiti, da smo sredi leta in da v preostalih šestih mesecih ni mogoče prihraniti 22 odstotkov, kolikor pričakuje vlada, saj vsi materialni stroški na letni ravni znašajo 20 odstotkov. Tudi če bi fakultete zaprle vrata in ne bi imele stroškov z elektriko in vodo, kljub temu ne bi mogli izplačati plač. Največja ironija je, da se s temi rezi po eni strani prav nič ne zmanjša proračunski primanjkljaj, pa čeprav je to temeljni cilj rebalansa. Po drugi strani pa se tudi nič ne zmanjša zadolževanje države, ki je potrebno za pokrivanje proračunskega primanjkljaja. Po razlagi vlade naj bi imeli javni zavodi na računih naložena denarna sredstva, ki so jih pobrali zlasti s šolninami, deloma pa tudi z raziskovalnimi projekti, za katere so že podpisane pogodbe in plačani avansi. Toda treba je vedeti, da ima ta denar v ozadju pogodbene obveznosti, z njim se izvajajo programi za izredne študente in raziskovalne programe. Ta sredstva je protizakonito nameniti za redno dejavnost, saj je ta financirana iz proračuna. Pa tudi če to spregledamo, je dejstvo, da so ta sredstva deponirana pri zakladniškem računu države, država pa jih razporeja glede na svoje potrebe. Če bi torej javni zavodi ta denar porabili, bi bilo na zakladniškem računu manj sredstev, država pa bi se morala dodatno zadolžiti v tujini.

Bi se univerza pred potopom lahko rešila z uvedbo šolnin za redni študij?

Šolnine so resen projekt, ki se ne uvaja čez noč, ampak s temeljitim premislekom, saj je sicer tak eksperiment poguben. Ključna pri šolstvu je dosegljivost za vse, ki imajo talent in voljo. Če te dosegljivosti ni, je talent izgubljen, kar je za državo katastrofa. Šolnine lahko uvedeš, če imaš tako dodelan sistem, da izobraževanje omogočiš tudi tistim, ki imajo talent in željo, nimajo pa denarja. V svetu obstajajo najrazličnejši sistemi, od sofinanciranja s strani države do kreditov. Ampak teh stvari, kot rečeno, ni mogoče uvesti čez noč.

Tisto, kar naj bi bilo prioriteta in kar je zdaj povprečje, bo po rebalansu pod povprečjem. Iz tega je mogoče sklepati, da pravi cilj ni uravnoteženje javnih financ.

V koalicijski pogodbi in nacionalnem reformnem programu piše, da bo druga stopnja financirana iz presežkov, če pa ti ne bodo zadoščali, bo potrebna uvedba šolnin.

Lahko, da to piše. Vendar šolnin na univerzi ne moremo uvesti, saj zakon o visokem šolstvu jasno določa, da sta prva in druga stopnja brezplačni, to pa pomeni, da bi bila morebitna uvedba šolnin brez spremembe zakona protizakonita.

Dejali ste, da pri vladni varčevalni ihti ne gre samo za lovljenje fiskalne stabilnosti, ampak tudi za prerazdelitev vpliva. Mislite, da je ta prerazdelitev načrtovana?

Po mojem gre za željo, da bi bil visokošolski prostor bolj obvladljiv. Ljubljanska univerza od nekdaj velja za problematično, ker je razmišljala neodvisno in se ni podrejala oblasti. Seveda so bila vmes tudi obdobja, ko ni bila tako neodvisna. Logično je, da si tisti, ki je na oblasti, želi podporo univerze, in če mu univerza te podpore ne daje, je to zanj neugodno. V letih 2005–2008 se je z ustanovitvijo novih, predvsem zasebnih visokošolskih zavodov ta dominacija ljubljanske, deloma pa tudi mariborske univerze skušala zmanjšati. Zdaj, ko se krčijo javna sredstva za visoko šolstvo in bo treba intervenirati za ohranjanje plačilne sposobnosti, lahko naletimo tudi na pogojevanja.

Mislite pogojevanja v kadrovskem smislu?

Kakšna bodo, ne vem. Imamo pa izkušnje iz preteklosti.

Zakaj na varčevanje gledate kot na napad na intelektualno jedro slovenske družbe?

Vlada občutno zmanjšuje sredstva za kulturo, šolstvo in znanost, to pa so področja, ki so intelektualno jedro vsake družbe. Rezi bi bili logični, če bi na teh področjih imeli neravnovesje, ki bi ga skušali odpraviti. Vendar v Sloveniji ta področja ne štrlijo iz povprečja. Tisto, kar naj bi bilo prioriteta in kar je zdaj povprečje, bo po rebalansu pod povprečjem. Iz tega je mogoče sklepati, da pravi cilj ni uravnoteženje javnih financ.

Kaj pa je potem pravi cilj? Privatizacija visokega šolstva?

Razumljivo je, da se s spremembo vladne koalicije lahko spremeni poudarek, tako da večjo težo dobi zasebno šolstvo. Problem v času prve Janševe vlade je bil, da se je delež javnih sredstev za celo visoko šolstvo v BDP-ju znižal in hkrati povečal delež za zasebne visokošolske institucije. Ni običajno, da bi zasebne institucije financirali z jemanjem denarja javnim institucijam. To je bil glavni problem tega obdobja. Vlada seveda lahko podpira ustanovitev zasebnih institucij, če so na voljo dobri učitelji, dobri programi in infrastruktura, toda naj se ta del financira z zasebnimi viri, s šolnino. Ni pa prav, da se javna sredstva preusmerjajo v zasebni del, pri čemer za zasebni del ne veljajo enake omejitve kot za javnega, od kolektivnih pogodb o plačah do pravil javnega naročanja.

Minister Turk pravi: »Če kdo, potem bi visoko izobraženi ljudje morali biti sposobni najti rezerve.« Kako razumete to izjavo? Se vam zdi žaljiva?

Ko sem bil minister za finance, smo se poskušali kar najbolje prepričati, ali so predvideni rezi vzdržni in argumentirani. Nikoli nismo rekli: zmanjšajte sredstva za 33 odstotkov, saj ste dovolj pametni, da to lahko storite. Pogledali smo zakonske obveze, kako določen del javnega sektorja raste v primerjavi z drugimi deli, kaj so prioritete, nato pa smo se poskušali dogovoriti. To je logičen način kriznega vodenja. Poleg tega ni vseeno, kateri izdatki se krčijo, ker ima vsak izdatek drugačen multiplikator na BDP. Najmanjši multiplikatorji so pri plačah, pokojninah in socialnih transferjih, večji so pri materialnih stroških, največji pa pri investicijah. Tako ne zadošča le analiza o tem, kaj je možno in smiselno krčiti, ampak tudi analiza strukture izdatkov, da bo učinek največji.

V preteklosti ste večkrat dejali, da je znižanje plač v javnem sektorju nujno, ker so te previsoke glede na raven BDP-ja na prebivalca. Kakšno znižanje se vam zdi danes še sprejemljivo?

Pred dvema letoma sem res predlagal, naj se plače v javnem sektorju zniža za osem odstotkov. Takrat sem to utemeljil s podatki za leto 2008, ko so bile plače v našem javnem sektorju krepko nad povprečjem EU. Toda v zadnjih dveh letih so plače v Sloveniji razmeroma nazadovale. Tako so danes nižje od plač v javnem sektorju Nemčije, pa tudi nižje od povprečja EU.

Naj razumem, da se vam znižanje plač v javnem sektorju ne zdi potrebno?

Nikakor ne. Glede na to, da imamo razmeroma visok proračunski primanjkljaj, so plače v javnem sektorju prvo področje, kjer je potrebno določeno znižanje, pri čemer mora biti znižanje izvedeno smiselno. Je pa to moje mnenje, s katerim se vsi ekonomisti ne strinjajo.

Dr. Jože Mencinger pravi, da je govorjenje o konkurenčnosti, višji dodani vrednosti ali ustvarjanju družbe znanja bolj ali manj nakladanje. Kitajcem ne moremo konkurirati, saj oni z nizko dodano vrednostjo proizvajajo produkte, ki jih mi lahko proizvajamo le z višjo.

Ne drži povsem, da Kitajcem ne moremo konkurirati ali da se nam zaradi tega ne splača vlagati v izobraževanje in znanost. V Sloveniji imamo dovolj pameti in konkurenčna podjetja na podlagi dolgoletnih vlaganj, izkušenj in tradicije. To so prednosti, ki jih niti Kitajci ne morejo kar tako pridobiti. Če se dela dobro in stalno napreduje, je mogoče nenehno dosegati prednost pred konkurenco. Tako na primer uspeva podjetju Apple, pa tudi nekaterim našim podjetjem. Seveda to ne bo mogoče, če se bodo sredstva za visoko šolstvo in znanost krčila tako, kot načrtuje vlada, saj bo posledica tega beg možganov v tujino, v Sloveniji bodo ostali samo tisti, ki bodo opravljali manj vredna dela, podjetja pa bodo vodili tujci. Temu se bližamo, saj že zdaj, tako slišim, Luko Koper ponujamo Kitajcem, Adrio Airways pa Turkom.

Vse več je dokazov, da drastično zategovanje pasu ni pravi recept za povrnitev zaupanja in izhod iz krize. Prav nasprotno. Recesijo še poglablja, saj zmanjšuje povpraševanje. Tipičen primer sta Španija in Irska, na kar opozarjata ekonomista Paul Krugman in Joseph Stiglitz. Ali ni že čas, da nosilci evropske ekonomske politike začnejo razmišljati o alternativah?

Dobro veste, da so med ekonomisti zelo nasprotujoče si ocene o tem, katere poteze so smiselne in katere ne. Zlasti Krugman je zelo oster do varčevalnih ukrepov Španije, Irske in Grčije. Vendar so na drugi strani ekonomisti, ki opozarjajo, da Evropska unija ne more obstati brez usklajene fiskalne politike, ki bo temeljila na dolgoročno uravnoteženih proračunih. Neki signal, da država dela resno na področju fiskalne konsolidacije, je pomemben. A še pomembnejši signal, ki bi imel manj negativnih kratkoročnih učinkov, bi bila pokojninska reforma. Z njo bi finančnim trgom signalizirali, da je dolgoročna fiskalna stabilnost slovenskih financ nadzorovana. Če bi po sprejetju pokojninske reforme dvignili DDV, bi s tem do neke mere zaprli proračunski primanjkljaj, delno pa bi ga zaprli z rebalansom proračuna, pri čemer ta ne bi smel vsebovati tako ostrih in nesorazmernih rezov, kot so na določenih področjih predvideni zdaj. Tako bi vlada lažje uravnotežila javne finance, kot ji to lahko uspe samo s krčenjem javne porabe. Hkrati bi morali sprejeti ukrepe za spodbuditev gospodarske rasti in tu se mi zdi ključna odprava kreditnega krča. Brez tega ne vidim možnosti za rast. Ostaja pa še vrsta drugih ukrepov, ki bi pripomogli k večji konkurenčnosti našega gospodarstva in zagonu gospodarske aktivnosti.

Kaj pa je najboljša rešitev za odpravo kreditnega krča? Evropska centralna banka je v dveh posojilnih akcijah bankam v območju evra sicer namenila prek tisoč milijard evrov posojil, toda to kreditnega krča ni odpravilo.

Posojila ECB niso pravi način za odpravo kreditnega krča, imajo drug namen. Prava oblika je kapital, se pravi, da je banke treba dokapitalizirati. Obenem bi bilo treba ponovno preučiti kapitalske zahteve Evropske bančne agencije in Banke Slovenije. Tudi ohranjanje likvidnosti bank samo z depoziti države ni pravi pristop, saj banke na tej podlagi ne morejo dolgoročno kreditirati gospodarstva in gospodinjstev.

Je dokapitalizacija NLB za odpravo kreditnega krča tako nujna, da bi jo morali izvesti z javnimi sredstvi, če vladi ne bi uspelo dobiti zasebnega investitorja? Je tu vsaka minuta odlašanja izgubljena?

Čakati ni več mogoče. Do zdaj je bilo izgubljenih že skoraj tri leta minut.

Če prav razumem, podpirate dvig DDV-ja.

Ja, ampak samo pod pogojem, da se prej sprejme pokojninska reforma. Kajti najslabše bi bilo, če bi DDV dvignili zato, da bi lahko še naprej nemoteno trošili. Pokojninska reforma bi bila najpomembnejši signal, slediti bi ji morali sorazmerni in smiselni varčevalni ukrepi, s katerim ne bi prizadeli tistega, kar je najbolj kakovostno za rast, šele nato bi lahko sledil dvig DDV-ja.

Verjetno se strinjate, da dviga DDV-ja ni mogoče zagovarjati kot socialno pravičnega ukrepa, saj gre za regresiven davek, ki bolj prizadene revnejše.

Regresivnost DDV-ja bi lahko vsaj delno nevtralizirali z varčevalnimi ukrepi, ki ne bi bili povsem linearni. Prav zato podpiram zamisel, da bi bil samo del znižanja plač v javnem sektorju linearen, drugi del pa bi bil progresiven. Se pa zavedam težavnosti izvedbe.

Zanimivo je, da se o pokojninski reformi sploh ne govori več.

Kolikor vem, je bilo rečeno samo, da se s pokojninsko reformo ne mudi. Zaradi takšnega stališča sem začuden in zaskrbljen.

Bodiva realna: s pokojninsko reformo, tudi če bi ta že bila uveljavljena, proračuna ni mogoče uravnotežiti, vsaj ne na kratki rok.

Pokojninska reforma bo začela dajati rezultate dokaj hitro. Veliko časa smo zamudili že s tem, ko je bila leta 2005 sprejeta t.i. antipokojninska reforma. Če ne bi bila, bi bili danes v povsem drugačnem položaju. Proračunski izdatki za pokojnine bi bili po ocenah za najmanj dva odstotka BDP nižji kot so sedaj. To je približno toliko, kolikor namerava Janševa vlada danes privarčevati z rebalansom.

Na katere dodatne ukrepe za spodbuditev gospodarske aktivnosti mislite?

V prvi vrsti mislim na pravni sistem, ki ni dovolj učinkovit in onemogoča konkurenčnost. Drugo področje so administrativne ovire, ki jih je ogromno, predvsem na področju zemljišč in izdajanja gradbenih dovoljenj, saj tu lahko traja leta, da se neka dejavnost sploh lahko razvije. Na tak način ni mogoče pritegniti tujega kapitala. Ta namreč ne potrebuje še nižjega davka na dohodek pravnih oseb, temveč zagotovilo, da bo v nekem razumnem roku lahko razvil dejavnost. Tretje je področje premalo stroškovno učinkovitega nemenjalnega sektorja, ki ni izpostavljen tuji konkurenci in ki se obnaša monopolno. Takšen primer je energetika. Visoke cene izdelkov in storitev teh podjetij bi bilo treba znižati, s čimer bi izvozno usmerjena podjetja prihranila in postala konkurenčnejša.

Morali bi sprejeti ukrepe za spodbuditev gospodarske rasti in tu se mi zdi ključna odprava kreditnega krča.

Uspešen izhod iz gospodarske krize v 30. letih prejšnjega stoletja je temeljil na keynesianski ekonomski politiki. Ker zasebni investitorji v razmerah velike negotovosti niso želeli investirati, je investicije zagnala država sama. Bi morali ta recept uporabiti tudi danes?

To si država lahko privošči samo, če si zniža nekatere druge stroške. S takšnim primanjkljajem, kot ga ima zdaj, si to zelo težko privošči.

Ampak če smo sredi krize in je jasno, da bo zategovanje pasu še poslabšalo že tako težko socialno situacijo, zakaj z njim tako hiteti?

Zato ker primanjkljaj povečuje dolg. Naše obresti na dolg se povečujejo izjemno hitro. Kaj je prava mera, pa je najtežje vprašanje.

Naj torej Krugmanova in Stiglitzeva stališča razumemo kot provokacijo?

Ne. Njuna stališča imajo veliko soli. Vendar je po drugi strani treba zagotoviti tudi dolgoročno vzdržnost javnih financ.

Pa mislite, da je bil dosedanji pristop k reševanju krize pravilen, sploh glede na to, da ni prinesel rezultatov?

Če na reševanje evra in celotne finančne in gospodarske krize gledamo s pozitivnega vidika, je bilo prvo vprašanje v tej krizi, kdo bo nosil stroške nezmožnosti plačil obveznosti posameznih držav. Ko se je izkazalo, da bosta pretežni del teh stroškov nosili Nemčija in Francija, se je zastavilo vprašanje, kako zagotoviti, da se to v prihodnje ne bo več dogajalo. Kajti nevarno je, da se razvadiš in še naprej pretirano trošiš, svoje napake pa prevališ na druge. Zaradi tega se je močno povečal pritisk na države, da svoje javne finance uravnotežijo in da nič več ne prihaja do tega, ko mora nekdo drug plačevati za njihove grehe. Ko je bil ta pakt sklenjen, je EU vzpostavila krizni paket za pomoč državam v težavah, ECB pa denarno intervenira. Seveda velike nevarnosti obstajajo še naprej in končni rezultat je težko napovedati. Prvi negativni vidik je, da bi morali intervenirati že od samega začetka, da bi Grčijo morali izločiti iz evroobmočja, tako da bi ta spet uvedla svojo valuto, nato pa bi ji nadzorovano pomagali pri dostopu do mednarodnih finančnih virov. Grčija bi nato tudi z devalvacijo drahme lahko postala konkurenčna, kar bi spodbudilo njeno gospodarsko rast. Po drugi razlagi bi morala ECB posredovati na trgu tako, kot je to storila ameriška centralna banka, poleg tega Evropska bančna agencija ne bi smela tako zaostriti kapitalskih zahtev, predvsem pa bi morali zasledovati gospodarsko rast in ne samo inflacije. Po mojem se je Evropa na krizo odzvala veliko prepočasi. Sistem evropskega dogovarjanja je katastrofalen. Morali bi ukrepati hitreje, prevzeti izgube in znova zagnati gospodarsko rast. Tega pa Evropa ni naredila.

Zanimivo je, da Španija, v nasprotju z Grčijo in nekaterimi drugimi državami EU, ni bila med tistimi, ki bi sistematično trošili več, kot so ustvarili. Še leta 2008 njen javni dolg ni presegal 60 odstotkov BDP-ja, v proračunu pa je imela presežek. Kako je lahko padla tako nizko, da je danes po stopnji brezposelnosti celo na slabšem kot Grčija?

Samo javni dolg ni pravo merilo. Tudi delež slovenskega javnega dolga je bil pred krizo nižji od 30 odstotkov BDP-ja, pa vemo, kakšni problemi so nastali. Pozoren je treba biti tudi na druge kazalce. Tako za Slovenijo kot tudi Španijo, Islandijo in Irsko je bila značilna zelo hitra rast zadolževanja v tujini.

Evropski komisar Olli Rehn govori o oblikovanju evropskega investicijskega pakta. Je to mogoče razumeti kot priznanje Bruslja, da je bilo zgolj varčevanje napaka?

Besedni premik od zlatega fiskalnega pravila in uravnoteženja javnih financ k paktu rasti razumem tako, da si zdaj lahko privoščimo nekoliko daljše obdobje za izvedbo fiskalne konsolidacije. Če bomo namreč še naprej podpirali tako ostro fiskalno konsolidacijo kot doslej, bodo negativne posledice večje od pozitivnih, in to ne samo za evropske države na obrobju, pač pa tudi za jedrne države, tudi za Nemčijo.

Kaj če države z evrom primanjkljajev in dolgov ne spravijo pod nadzor?

Posledice so lahko katastrofalne. Sledijo lahko grški scenariji, ker države ne bodo več mogle odplačevati obresti na najete kredite in bodo morale objaviti nezmožnost plačila. To pa pomeni, da bodo prisiljene zaprositi za pomoč tudi Mednarodni denarni sklad in bodo izgubile ves nadzor nad svojo ekonomsko politiko.