Richard Stallman: »Pri programski opremi sta samo dve možnosti: ali uporabnik nadzoruje program ali pa program nadzoruje uporabnika.«

Steve Jobs je razvil naprave, zasnovane za to, da svoje uporabnike nadzorujejo bolj kot kadarkoli doslej. To ni napredek. To je temeljno zlo.

Dr. Richard Stallman je leta 1984 pustil službo v laboratoriju za umetno inteligenco znamenite tehniške univerze MIT in se odločil posvetiti razvijanju svobodne programske opreme (angl. Free Software), kar pomeni, da ima vsak pravico do kopiranja in redistribucije programa, z morebitnimi spremembami ali brez njih. Sklenil je izdelati prvi vsem dostopen računalniški operacijski sistem. Poimenoval ga je GNU.
Stallman je zelo občutljiv za besede. Posebej nas je opozoril, naj pri prevajanju besede ’free’ ne uporabimo besede ’prosto’, temveč ’svobodno’. Gre za svobodo govora, ne zastonj pivo, pojasnjuje. Strogo loči med izrazoma odprtokodni in svobodni programi, čeprav priznava, da se izraza pomensko večidel prekrivata. A glavna razlika je po njegovem v filozofiji. »Odprta koda je razvojna metodologija; svobodna programska oprema je družbeno gibanje.«

Najobčutljivejši pa je za poimenovanje svobodnega operacijskega sistema, znanega kot Linux. Vztraja, da bi ga morali imenovati GNU/Linux. Kot pravi, njegov operacijski sistem GNU zaradi nekaterih nerešenih težav več let ni zaživel tako, kot bi si želel. Jedro operacijskega sistema ni delovalo, kakor bi moralo. Nato pa je leta 1992 Linus Torvalds »osvobodil« Linux. Združitev Linuxovega jedra z nedokončanim operacijskim sistemom GNU, poudarja Stallman, je dala prvi popolnoma svoboden operacijski sistem. Poimenovanje GNU/Linux sicer nima veliko podpornikov, številni pa Stallmanu zamerijo trmasto vztrajanje pri njem, češ da si želi zgolj nahraniti ego. Številne nasprotnike imajo sicer tudi radikalne ideje in opozorila, ki jih razglaša že 30 let, a z napredkom tehnologije številna postajajo vse bolj utemeljena.

Stallman vodi Fundacijo za svobodno programsko opremo (Free Software Foundation), neprofitno družbo, katere namen je podpora razvoju svobodne programske opreme.

Je dobitnik številnih priznanj in nosilec častnih doktoratov. Časnik Guardian ga je nedavno uvrstil med 20 najpomembnejših borcev za svobodo na internetu. V Ljubljano je prišel kot eden od govornikov na seminarju Digitalizacija idej, ki ga je pripravila Moderna galerija.

Ob lanski novici o smrti ustanovitelja družbe Apple Steva Jobsa ste na svoji spletni strani zapisali, da niste veseli, da je umrl, ste pa veseli, da ga ni več. Zakaj tako ostre besede?

Steve Jobs je bil zlobni genij. Za seboj je pustil trajno slabši svet. Boriti se moramo za sanacijo škode, ki jo je povzročil. Apple pa si bo seveda še naprej prizadeval za širjenje in ohranjanje tega škodljivega vpliva. Le upamo lahko, da bo brez Jobsa manj uspešen.

O kakšni škodi govorite?

Domislil se je računalnikov, ki delujejo kot zapori za svoje uporabnike, hkrati pa se ljudi, ki bi jih radi uporabljali, kar tare. Izraza zapor si nisem izmislil sam, izmislili so si ga uporabniki Applovih izdelkov. Ko odkrijejo načine za pretrganje katere od spon, s katerimi te naprave omejujejo svoje uporabnike, temu pravijo »beg iz zapora«.

Zagotovo pa ne morete zanikati Jobsovega velikega pozitivnega vpliva na napredek v računalništvu?

To ni bil nikakršen napredek. Vse, kar je naredil, je bilo uničenje. Razvil je naprave, zasnovane za to, da svoje uporabnike nadzorujejo bolj kot kadarkoli doslej. To ni napredek. To je temeljno zlo. V primerjavi s tem so vse morebitne druge spremembe samo manjše podrobnosti, osredotočanje nanje pa zgolj distrakcija. Napredek pri neki podrobnosti je nepomemben v primerjavi z etičnim nazadovanjem. Seveda tehnološka podjetja ljudi spodbujajo, naj se osredotočajo na sekundarna vprašanja, v okviru katerih si lahko izboljšujejo svojo javno podobo. A to je napačen fokus.

Lahko bi rekli, da prav uspeh Appla kaže, da ljudem ni mar za svobodo, ki jim jo omogoča programska oprema, ki jo uporabljajo, dokler ta opravlja svoje delo.

Veliko ljudem danes res ni mar. To pa ne pomeni, da nikomur ni mar in da bo ljudem tudi v prihodnosti enako vseeno. Treba je jasno obsoditi naprave, ki kakorkoli omejujejo svoje uporabnike, treba je obsoditi avtorsko varovano programsko opremo, ki nadzoruje svoje uporabnike. In ne smemo se osredotočati na teme, ki so sekundarnega pomena.

Vsak, ki začne uporabljati Facebook, postane tudi oblika pritiska na druge, naj ga začno uporabljati. Vsi so hkrati žrtve in sostorilci, sodelavci v škodljivem mrežnem učinku.

Kakšen pa je vaš odnos do Billa Gatesa?

Ne povsem enak. Apple je tisti, ki je zasnoval naprave, ki delujejo kot zapori. Microsoft je odgovoren za predhodne korake na tej poti, a nikoli ni šel tako daleč, dokler se za ta korak ni odločil Apple.

Bi danes v smislu napredka v računalništvu bili, kjer smo, če ne bi bilo velikih razvijalcev avtorsko varovane programske opreme, kot sta Microsoft in Apple?

Trenutno smo tam, kjer ljudje uporabljajo programsko opremo, ki jih nadzoruje. To pa je posledica avtorsko varovane programske opreme. Vsekakor ne bi bili, kjer smo, če te industrije ne bi bilo. In tega bi bil izjemno vesel. Pri programski opremi je mogoče samo dvoje: ali uporabnik nadzoruje program ali pa program nadzoruje uporabnika. Prvo omogoča svobodna programska oprema, ki uporabniku zagotavlja temeljne svoboščine v upravljanju: svobodo uporabe programa na kakršenkoli način, svobodo preučevanja izvorne kode in spreminjanja te kode za prilagajanje željam uporabnika ter svobodo izmenjevanja kopij nespremenjenega ali spremenjenega programa. S temi svoboščinami imajo uporabniki individualni in kolektivni nadzor nad programom. Če uporabnik teh svoboščin nima, program nadzoruje njega. Vedno pa obstaja še nekdo, ki nadzoruje ta program, s čimer ima moč nad uporabnikom. Te moči ne bi smel imeti nihče. Uporabniki so v tem primeru prepuščeni na milost in nemilost razvijalcu programa. Ti se tega zavedajo, zaradi česar se ne morejo upreti skušnjavi po vgrajevanju zlonamernih elementov v programe, ki jih razvijajo. Elementov, ki uporabnikom, če bi zanje vedeli, ne bi bili všeč. Pa tudi če zanje izvedo, jih ne morejo odstraniti.

Lahko navedete kakšen primer?

Takšni elementi obstajajo v Microsoftovih Oknih, v Applovem operacijskem sistemu MacOS, v iStvareh, v Amazonovem bralniku Kindle, v večini prenosnih telefonov, v predvajalniku Flash. Vemo na primer za nekatere nadzorne elemente v Oknih, ki Microsoftu pošiljajo podatke o uporabi računalnika. Vemo za elemente, ki uporabnikom omejujejo razpolaganje s podatki v njihovem računalniku. Vemo za »zadnja vrata«, ki Microsoftu omogočajo, da uporabniku vsili nadgradnje programa. Lahko bi vnesli kakršnokoli spremembo, ne da bi jim bilo treba vprašati za dovoljenje.

Če neki program vsebuje zlonamerne elemente, gre po definiciji za zlonamerno kodo (angl. malware). Okna so torej malware. Tudi programska oprema iStvari je malware, prav tako predvajalnik Flash ... A Okna so univerzalen malware, ker omogočajo vstavitev kakršnekoli zlonamerne spremembe kadarkoli. Za druge primere nimam podatkov, ali tudi pri njih obstajajo univerzalna »zadnja vrata«. Morda jih imajo. Toda pri avtorsko varovanih programih tega ni mogoče z gotovostjo vedeti. Zato je treba vsak tak program obravnavati kot potencialni malware.

Zelo ste izbirčni pri tem, katere komunikacijske naprave uporabljate. Zakaj na primer v celoti zavračate uporabo mobilnega telefona?

Razlog za to so elementi, ki omogočajo sledenje uporabniku. Eden od članov nemških Zelenih je nedavno od svojega mobilnega operaterja zahteval podatke, ki jih je ta zbral o njegovem gibanju. Za obdobje šestih mesecev je dobil seznam približno 30 tisoč lokacij. To pomeni, da so podatke zbirali vsakih nekaj minut! In dovolj, da zelo natančno poznajo skoraj vsak njegov korak. To se mi zdi uresničitev Stalinovih sanj. Menim, da je moja dolžnost, da take stvari zavračam. Ne gre za to, da bi ohranjal svoje skrivnosti, temveč za to, da je dolžnost vsakogar, da brani tudi zasebnost vseh drugih. Dolžnost vsakega državljana je, da zarine prst v oko velikega brata. In to počnem.

Je sploh mogoče uporabljati mobilni telefon, ne da bi bili izpostavljeni možnosti sledenja?

To bi bilo izjemno težko. Če imate vklopljen GPS, številne aplikacije vašo lokacijo samodejno sporočajo drugim. To lahko rešite tako, da ga izklopite. Ne morete pa izklopiti možnosti triangulacije, določitve lokacije s primerjanjem časa, ki ga signal iz telefona porabi, da prispe do baznih postaj v okolici. To je vgrajeno v samo bistvo mobilne komunikacije. Edini način, s katerim bi se temu lahko izognili, je uporaba izjemno natančno usmerjene parabolične antene, ki bi jo namerili v kakšno bolj oddaljeno bazno postajo. Tako bi bila ta bazna postaja edina, ki bi sprejemala vaš signal, in operater bi lahko izvedel le, da ste nekje na širšem območju te bazne postaje. Je pa to seveda milo rečeno nepraktičen način.

Ko govoriva o varovanju zasebnosti – nestrpno pričakujem vaše mnenje o Facebooku.

Facebook je orodje za nadzor. Njegov poslovni model temelji na zbiranju podatkov o uporabnikih, in te nato uporablja na bolj ali manj neprijazen način. Nočem, da bi imel na voljo podatke o meni, in nočem, da bi imel na voljo podatke o vas. A to je vaše življenje. Vsekakor pa Facebook ni vaš prijatelj. Vsak, ki začne uporabljati Facebook, postane tudi oblika pritiska na druge, naj ga začno uporabljati. Vsi so hkrati žrtve in sostorilci, sodelavci v škodljivem mrežnem učinku. Vsi bi morali zavrniti sodelovanje pri tem. Ne le da škodujejo sebi, škodujejo tudi drugim. Sam ga seveda ne uporabljam, prav tako pa vse uporabnike Facebooka pozivam, naj na njem ne objavljajo mojih slik, ker se nočem znajti v njegovi podatkovni zbirki. Facebookova praksa nadzorovanja je bolj razširjena, kot bi si mislili. Nadzoruje brskanje po številnih spletnih straneh, tudi ljudi, ki nimajo odprtega računa na Facebooku. Veliko spletnih strani ima integriran gumb ’like’. Ta gumb neposredno zagotavlja Facebookov strežnik. To pomeni, da vaš brskalnik, ko obiščete tako spletno stran, stopi v stik s Facebookovim strežnikom, ta pa pošlje podobo gumba na vaš računalnik. Pri tem seveda pozna IP-naslov vašega računalnika, hkrati pa ve, katero stran si s tega IP-naslova ogledujete. Enako je sicer tudi z Googlovim gumbom +1.

Kako bi vi uredili pravice do zbiranja podatkov o uporabnikih na internetu?

To je preobsežno vprašanje.

Če je neki ustvarjalec tisočkrat bolj priljubljen, ni smiselno, da dobi tisočkrat več sredstev. Tak način vodi v odliv velike večine denarja v žepe peščice zvezdnikov.

Pa če vas vprašam, v katerih primerih je zbiranje osebnih podatkov upravičeno?

Treba je omejiti obseg podatkov, ki jih spletne strani lahko zbirajo o uporabnikih. Spodbujati je treba komunikacijo prek tehnologije P2P in odstraniti vse ovire, ki stojijo na poti bolj razširjene uporabe te tehnologije. Predvsem pa je treba ljudi odvračati od dejavnosti, ki vključujejo posredovanje velike količine osebnih podatkov centraliziranim strežnikom. Večkrat uporabim storitev Google Zemljevidi, a v iskalno vrstico nikoli ne vtipkam naslova, ki ga iščem. Vpišem samo ime mesta, nato pa na zaslonu poiščem ulico, ki me zanima. Enako metodo uporabljam tudi, ko sedem v taksi. Pogosto taksistu ne povem natančnega naslova, kamor sem namenjen.

Ni to vseeno nekoliko preveč paranoično početje?

Nikakor ne. Ne mislim, da bi ti podatki o meni kogarkoli zanimali. Vendar pa imamo vsi skupaj dolžnost, da se upremo praksi izdelovanja popolnih podatkovnih dosjejev o vseh. V to smer vodijo digitalne tehnologije. Smo na poti v državo popolnega nadzora, kjer je vse, kar je kdo naredil, vsaka lokacija, kamor je kdo šel, zapisana. Države seveda večina teh podatkov ne zanima. A če bo kadarkoli v prihodnosti iz kateregakoli razloga postala radovedna, ji bodo na voljo vsi podatki iz vaše preteklosti. Nekateri ljudje so že danes zanimivi za države. Nekateri zaradi legitimnih razlogov, nekateri pa zaradi želje po tiraniji. Številne države teptajo človekove pravice. Številne države svoje politične disidente označujejo za teroriste, včasih tudi ZDA. Zgodi se lahko kjerkoli. Zato se moramo vsi skupaj boriti proti ustvarjanju teh dosjejev, in to še preden ima katerikoli od nas razlog za sum, da si ga je država izbrala za tarčo. Če bo vsak posameznik z uporom čakal do dneva, ko bo sam na tnalu, se bomo upirali drug za drugim, to pa ne bo imelo nikakršnega učinka.

Kako sicer gledate na sedanjo »bitko za internet« z dokumenti, kot je na primer ACTA, katerih namen je omogočiti večji nadzor nad uporabniki?

Vsi zaostrujejo boj proti izmenjevanju datotek. Ena od uporabnosti digitalnih tehnologij je v tem, da spodbujajo izmenjevanje, torej nekomercialno redistribucijo objavljenih del. Izmenjevanje je koristno in z digitalnimi tehnologijami tudi preprosto. Zato si ljudje izmenjujejo datoteke. To početje bi morali v celoti legalizirati. Vendar pa lobi lastnikov avtorskih pravic tega ne želi, zaradi česar je začel vojno proti tej praksi. Bojuje se ob pomoči uslužnih vlad. Večina vlad v današnjem svetu, čeprav so navzven demokratične, je zaradi različnih oblik pritiska in podkupovanja pravzaprav lutk v rokah velikih korporacij.

Torej se strinjate z vse številnejšimi strokovnjaki, ki so prepričani, da je sistem avtorskih pravic potreben temeljite preobrazbe?

Prvič, avtorska pravica traja predolgo. Po mojem bi jo morali omejiti na 10 let od objave dela. Drugič, moramo uzakoniti pravico do izmenjevanja vseh objavljenih del. Tretjič, dela, ki so zasnovana z namenom opravljanja praktičnih nalog, na primer programska oprema, morajo biti svobodna. Četrtič, treba je uzakoniti pravico do ’remixa’, uporabe delčkov objavljenih del za izdelavo neke nove celote, ki je temeljno drugačna. Nazadnje pa bi bilo vredno razmisliti še o alternativnih sistemih za podpiranje ustvarjalcev, ki bi to funkcijo opravljali bolje od uveljavljenega sistema avtorskih pravic. Ta je namreč za ustvarjalce, izjema je nekaj zvezd, slab. Največjo korist ima industrija, do ustvarjalcev pride le delček denarja.

Zaslužni ste tudi za dovoljenje za neomejeno distribucijo in reprodukcijo ’copyleft’, ki je neke vrste popolno nasprotje avtorske pravice (angl. copyright).

To morda ni najboljša definicija. Copyleft je avtorska pravica, obrnjena na glavo. Je način uporabe zakonodaje o avtorskih pravicah tako, da zagotavlja popolno svobodo vsem uporabnikom. V pravnem smislu pa temelji na zakonodaji o varovanju avtorskih pravic. Ne morem spreminjati zakonov, lahko samo uporabljam tiste, ki obstajajo. Našel sem način za uporabo zakonodaje, ki je sicer namenjena omejevanju ljudi, za namen osvoboditve. Copyleft eksplicitno dovoljuje vse štiri ključne svoboščine, a pod enim pogojem – ko uporabnik delo, na primer računalniški program, zavarovan s copyleftom, kakorkoli predela, ga mora tudi sam objaviti pod enakimi pogoji.

Zaznate kakšno kršitev copylefta?

Vsekakor. A gre v bistvu za kršitev avtorskih pravic in kršitelji se zavedajo, da jih lahko brez težav tožimo, zato po navadi zadostuje opozorilo.

Zasnovali ste zanimiv koncept za nagrajevanje ustvarjalcev, ki izključuje založniško industrijo kot posrednika. Lahko poveste več?

Pravzaprav imam dva predloga. Po enem posrednik postane posebna državna agencija. Ta ima na voljo javna sredstva, med ustvarjalce pa jih razdeli glede na njihovo priljubljenost. Sistem mora biti zasnovan tako, da so pravila za dodeljevanje sredstev jasno določena in niso prepuščena prosti presoji agencije. Priljubljenost bi morali meriti z anketami z velikim vzorcem, ker se le tako lahko izognemo nadzoru aktivnosti uporabnikov na internetu in pri spremljanju drugih medijev. Ko ste dobili numerično oceno priljubljenosti vsakega od avtorjev, vrednost zmanjšate na kubični koren. To bi zagotovilo veliko manjše razlike v zaslužkih ustvarjalcev. Sistem proporcionalne razdelitve ni učinkovit. Če je kdo tisočkrat bolj priljubljen, ni smiselno, da dobi tisočkrat več sredstev. Tak način vodi v odliv velike večine denarja v žepe peščice zvezdnikov. S kubičnim korenom priljubljenosti bi tisočkrat bolj priljubljeni dobil desetkrat več. Zvezde bi še vedno dobile občutno več denarja, ne pa astronomsko več. Večina denarja bi ostala za podporo ustvarjalcem v sredini lestvice priljubljenosti, s čimer bi bila zagotovljena večja raznolikost ponudbe, to pa je tisto, kar je v javnem interesu.

Pa drugi predlog?

Pri drugi metodi gre za sistem prostovoljnih prispevkov. Ljudje to počno že zdaj. Predvsem nekateri glasbeniki ugotavljajo, da lahko s prostovoljnimi prispevki zberejo dovolj denarja za svoje delo. Moj predlog je vključitev gumba v vsak računalniški glasbeni predvajalnik, s katerim bi avtorju neposredno poslali majhno vsoto denarja, na primer 50 centov. Znesek, ki je dovolj majhen, da se ga bo veliko ljudi odločilo poslati vsak dan, ne da bi jim bilo to odveč, hkrati pa dovolj velik, da ne potrebujete milijona ljudi, da bi zbrali spodobno vsoto.

V tem primeru bi najbolj priljubljeni izvajalci spet pobrali večino denarja.

Res je, ampak o tem bi odločali vsaj neposredno poslušalci.

Toda za donacijo prek takega gumba bi se morali identificirati, s čimer so spet v nevarnosti naši osebni podatki.

Vzpostavitev možnosti anonimnosti pri internetnih denarnih transakcijah je res ključnega pomena. Prav zato, ker te možnosti za zdaj nimam, ne kupujem stvari prek spleta. Glasbo kupujem izključno v trgovinah.

Kje bi si državna agencija iz vašega prvega predloga zagotovila sredstva za nagrajevanje ustvarjalcev?

Nagrajevanje ni prava beseda. Ustreznejši je izraz podpora. Ne gre za denar, ki bi si ga ustvarjalci zaslužili, ne gre za povračilo dolga. Poslušanje ali ogled nekega dela ne ustvarja dolga do ustvarjalca. Bi pa podpora ustvarjalcem bila v javnem interesu.

Kar se tiče izvora sredstev za podporo ustvarjalcem, pravzaprav ni pomemben. To pa zato, ker bi bil tak sistem toliko učinkovitejši od zdajšnjega, da bi potrebovali veliko manj sredstev. Lahko bi šlo za denar neposredno iz proračuna, lahko za namenski davek na internetno povezavo.

Kaj bi se v takem sistemu zgodilo s sedanjimi posredniki med uporabniki in ustvarjalci, na primer z založniško industrijo?

Sprememba sistema podpiranja ustvarjalcev na opisana načina ne prejudicira nobenih drugih sprememb. Vsekakor bodo založniki še vedno lahko izdelovali kopije in jih prodajali. Nobeden od mojih predlogov ne bi neposredno vplival na spremembo obnašanja ustvarjalcev in založnikov. Če pa bo to pomenilo propad nekaterih podjetij, ki so lobirala za nepravične zakone in tožila najstnike za več sto tisoč dolarjev, ne bo nič narobe. Zaslužijo si izginotje, popoln propad brez nadomestkov. Zaslužijo si kazen.

Ste velik kritik e-knjig. Zakaj?

E-knjige kot take me ne motijo. To je le knjiga v digitalni obliki, kar samo po sebi ni slaba stvar. Vendar pa današnje komercialne e-knjige napadajo svobodo svojih bralcev na različne načine. Tiskane knjige lahko kupite anonimno, z gotovino. Ko knjigo enkrat kupite, je vaša. Ni vam treba podpisati licence, ki vas omejuje v načinu uporabe. Lahko jo posodite, lahko jo prodate. Format je znan in za branje ni potrebna nobena avtorsko varovana tehnologija. Lahko jo fotokopirate ali skenirate, včasih celo zakonito. In nihče nima moči, da bi vam to knjigo uničil. Amazonove e-knjige so popolno nasprotje.

Zahtevati moramo, da e-knjige v celoti spoštujejo svobodo, ki nam jo dajejo tiskane knjige.

Obstaja nekaj prodajalcev e-knjig, ki se trudijo delati prav, in svojih e-knjig ne opremljajo z digitalnimi lisicami, še vedno pa ne omogočajo anonimnega plačevanja. Trgovine bi morale po mojem prodajati e-knjige za gotovino. S seboj prinesete svoj USB-ključek in prodajalec vam knjigo prenese nanj.

Vas v ZDA velikokrat »ozmerjajo« s socialistom?

To bi prišlo v poštev bolj v evropskem kontekstu. V nekaterih evropskih državah bi se verjetno opredelil za socialdemokrate. Je pa problem, da socialdemokratske stranke postajajo vse bolj desne. V nekaterih državah bi zato veliko raje podpiral Zelene, tako kot to počnem v ZDA. Po ameriških standardih sem sicer liberalec. Svobodna programska oprema pa združuje nekaj kapitalističnih, nekaj socialističnih in nekaj anarhističnih idej. Ni je mogoče umestiti v sedanji politični spekter.