Brezposelnost je tragedija, reveži ne ogrožajo elite

Marca 2009, pol leta po zlomu velebanke Lehman Brothers, je guverner ameriške centralne banke (Fed) Ben Bernanke na različnih trgih že videl poganjke kot znanilce pomladi, ki naj bi pokazali, da se vrača zaupanje investitorjev in se gospodarstvo vrača v stare tirnice. S temi besedami je takoj požel veliko pozornosti in revija Time ga je konec leta razglasila za osebnost leta, v odlomku svoje nove knjige End this depression now! (Končajmo to depresijo zdaj!), ki jo je objavil portal Truthdig, piše Nobelovec za ekonomijo Paul Krugman. »Očitno v tem vrtu vse ni bilo tako, kot bi moralo biti, in rast se ni vrnila,« ugotavlja.

Priznava tudi, da je Bernanke vendarle imel prav, da je kriza začela popuščati, velika recesija, ki se je v ZDA začela decembra 2007, se je junija 2009 končala in gospodarstvo je začelo okrevati. A če je to bilo okrevanje, večini Američanov ni pomagalo, saj je vedno več družin ostalo brez domov, brezposelnost je rasla, ker delovnih mest ni bilo dovolj, najslabše pa je bilo, da so ljudje izgubljali upanje. ZDA so kljub temu imele vsaj tehnično okrevanje gospodarstva, druge države niti tega niso imele. Na Irskem, v Grčiji in Španiji problemi z zadolženostjo in »varčevalni« programi, ki naj bi povrnili zaupanje, niso samo zadušili vsakršno okrevanje, ampak so povzročili dodatni padec in rast brezposelnosti, piše Krugman.

Ugotavlja, da tri leta po Bernankejevih poganjkih, tri leta in pol po bankrotu velebanke Lehman Brothers in več kot štiri leta po začetku velike recesije so državljani najbolj naprednih držav sveta, ki so bogate z viri in znanjem, kar so sestavine za uspešnost in spodoben življenjski standard, še naprej v velikih bolečinah.

Nobelovec nadalje samokritično ugotavlja, da za ekonomiste velja stari rek, da vedo ceno za vse in ne vedo, koliko je kaj vredno. »In veste, v tej obtožbi je veliko resnice: ker ekonomisti večinoma preučujejo kroženje denarja in proizvodnjo in potrošnjo stvari, jih to vodi do prepričanja, da so edino denar in stvari tisto, kar je pomembno. A kljub temu obstaja področje ekonomskih raziskav, kako ljudje sami vidijo dobro počutje, kot je sreča ali zadovoljstvo z življenjem, v povezavi z drugimi vidiki življenja,« piše ugledni ekonomist. To so »raziskave sreče«, ki nam povedo nekaj pomembnega o »zmedi, v kateri smo se znašli«.

To je, da denar ni več pomemben, ko posameznik pride do točke, ko si lahko zagotovi nujne stvari za življenje, prebivalci bogatih držav so v povprečju nekako bolj zadovoljni s svojim življenjem kot prebivalci držav, ki so manj bogate. »Torej biti bogatejši ali revnejši od ljudi, s katerimi se primerjaš, je kar precej pomembno, zaradi tega ima velika razslojenost lahko zelo veliko vpliva na razpad družbe,« opozarja Krugman.

In za dobro početje človeka je pomembno imeti zaposlitev. Ljudje, ki hočejo delati, pa ne morejo najti zaposlitve, zaradi tega zelo trpijo, ni jim hudo samo zaradi izgube dohodka, ampak tudi zato, ker se počutijo manjvredne. To je glavni razlog, da je velika brezposelnost tragedija.

Publicist Chris Hedges v članku Kolonizirani s strani korporacij prav tako na portalu Truthdig pa vidi glavni razlog za sedanje probleme v kolonizaciji s strani korporacij, ki ne poznajo lojalnosti do narodov in so v jeziku tradicionalnega patriotizma izdajalci. Kdor je koloniziran, nima zagotovljene varne zaposlitve, prihodki mu zadoščajo zgolj za golo preživetje, reveži padajo v obup, samo elita ima dostop do najbolj kakovostnega izobraževanja, zakoni so napisani tako, da omogočajo korporacijam plenjenje in zlorabe, ljudje so politično pasivni, ker so se prisiljeni ukvarjati zgolj z lastnim preživetjem. To je zelo stara igra.

Tega sistema po Hedgejevem mnenju ne bo mogoče odpraviti, dokler ljudje ne bodo ugotovili, da so kolonializirani, da dejansko ne odločajo o tem, kdo je na oblasti. Nevarnost za elito niso reveži, ampak srednji razred, ki izginja, ki je ekonomsko na izgubi, to so izobraženi ljudje, umetniki brez ateljejev in gledališč, učitelji, za katere ni učilnic, zdravniki, za katere ni dela, novinarji brez časopisov. Upora ne ustvarja revščina, ampak razlika med pričakovanji ljudi od lastnih življenj in tistim, kar imajo na voljo. Demoralizirani v vladajoči eliti vse bolj ugotavljajo, da je sistem, ki jim omogoča bogastvo in oblast, koruptiven in gnil, zato postajajo cinični, ne vladajo učinkovito in se predajajo hedonizmu. Ti ljudje ne verjamejo več niti samim sebi, zato vso energijo porabijo za to, da si v čim krajšem času nagrebejo čim več. Plenijo lastne institucije, kar se je pravkar pokazalo v primeru banke JP Morgan Chase, že prej pa s propadom Lehman Brothers in družbe Enron.

»Elita postane kanibali. Jedo drug drugega. To se dogaja v vseh režimih, ki so pred propadom,« piše Hedges. Zgodovina pa tudi kaže, da je za to, da pride do revolucije, potreben čas. In uspešni so tisti upori, ki niso nasilni, kajti nasilne radikalne skupine elita uporabi kot razlog za uporabo represivnih ukrepov. Konec režimov pa se začne, ko umrejo stara prepričanja, represivni organi, zlasti policija in vojska, pa se pridružijo upornikom.