Jure Erznožnik

 |  Mladina 20  |  Svet

Železničarji nad železnico

Mar francoski sodni mlini zato meljejo tako počasi, da bi naposled vsi oškodovani umrli

Haouar el Mahjoub iz Maroka najbrž ne bi nikoli stopil na evropsko celino, če ga ne bi bil v začetku sedemdesetih let, ko je bil star malo manj kot 30 let, zmotil letak francoske Nacionalne družbe za železnice. Ta je mladim maroškim moškim obetala dobro plačano in zlasti trajno službo v Franciji. Tako kot dva tisoč drugih se je odzval. Štirideset let kasneje je skupaj s skoraj 80 rojaki stopil pred delovno razsodišče v Parizu. Čeprav so jih francoske železnice takrat zaradi pomanjkanja domače delovne sile krvavo potrebovale, njihovega položaja niso nikoli izenačile s položajem, ki so ga imeli rojeni Francozi na enakem delovnem mestu. Celo v pogodbi o zaposlitvi je tedaj pisalo, da naj bi imel „tuj delavec pravico do enake obravnave kot francoski“, a vendar tega do danes ni nihče upošteval.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jure Erznožnik

 |  Mladina 20  |  Svet

Haouar el Mahjoub iz Maroka najbrž ne bi nikoli stopil na evropsko celino, če ga ne bi bil v začetku sedemdesetih let, ko je bil star malo manj kot 30 let, zmotil letak francoske Nacionalne družbe za železnice. Ta je mladim maroškim moškim obetala dobro plačano in zlasti trajno službo v Franciji. Tako kot dva tisoč drugih se je odzval. Štirideset let kasneje je skupaj s skoraj 80 rojaki stopil pred delovno razsodišče v Parizu. Čeprav so jih francoske železnice takrat zaradi pomanjkanja domače delovne sile krvavo potrebovale, njihovega položaja niso nikoli izenačile s položajem, ki so ga imeli rojeni Francozi na enakem delovnem mestu. Celo v pogodbi o zaposlitvi je tedaj pisalo, da naj bi imel „tuj delavec pravico do enake obravnave kot francoski“, a vendar tega do danes ni nihče upošteval.

„Opravljali smo enako delo za manj plačila, nekateri pri 66 letih še delajo, njihovi francoski sodelavci pa so že leta v pokoju. Nekateri so napredovali, drugi so se upokojili, nam pa so le nižali položaje,“ pripovedujejo. Ne le da so bili zaposleni na podlagi drugačnih pogodb, ker so bili tujci, tudi izpitov za napredovanje niso smeli opravljati, nekaterim so celo rekli, da so za opravljanje izpitov kak mesec prestari. „Maroški“ železničarji so večinoma francoski državljani, torej ’Francozi’, a gredo v resnici v pokoj pet do deset let kasneje kot Francozi, njihove pokojnine so za polovico nižje.

Odvetnik Léopold Mendes bo v sodnem postopku zahteval, naj jim podjetje, ker jih je desetletja zapostavljalo, izplača tisto, kar bi jim bilo moralo že, ko so bili še v službi. Za vsakega naj bi zahteval od 350 do 500 tisoč evrov odškodnine, skupaj bi tako železnice skoraj 750 oškodovanim morale izplačati dobrih 300 milijonov evrov, seveda, če bodo tožbo izgubile.

Leta 2010 se je za tožbo zaradi rasne diskriminacije proti državni družbi odločilo okrog 350 maroških železničarjev, zdaj jih je že 744; kje pa so še vsi tisti, ki so medtem umrli. Njihove družine nimajo pravice do pokojnine po očetu, družinam francoskih delavcev pa takšna pokojnina pripada.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.