Izgubljene ladje

Ko se delež države v podjetju tako zmanjša, da znaša manj od 50 odstotkov, je podjetje za državo, ne glede na morebitne posebne dogovore, izgubljeno. Lep in aktualen primer je prodaja Splošne plovbe, družbe, zaradi katere se je Slovenija nekoč uvrščala med pomorske države. Paradržavna KAD in SOD sta prejšnji mesec pravzaprav morala sprejeti edino logično potezo, ko sta se odločila za unovčitev garancije, zaradi česar je moral nemški ladjar Peter Döhle za približno 60 milijonov evrov odkupiti še zadnji, 25-odstotni delež v podjetju. Kdor je spremljal razpravo o tej zadnji stopnji privatizacije, je zaznal zanimiv pojav: tokrat je predsednik uprave Splošne plovbe Egon Bandelj, torej »predstavnik« večinskega nemškega lastnika, slovensko javnost in politiko opozarjal na pomen nacionalnega interesa. Češ da je Slovenija tik pred tem, da izgubi »slovenske« ladje, da bo Nemec sedež družbe preselil iz Slovenije v Hamburg, da bo nehal zaposlovati ali štipendirati slovenske pomorščake in podobno. Narobe svet? Ne. Eno so besede, drugo pa interesi, ki za njimi stojijo.

Usoda Splošne plovbe je bila dejansko zapečatena že pod prvo Janševo vlado, ko je Slovenija svoj lastniški delež znižala s 54,7 odstotka na približno 25 odstotkov. Takoj za tem, ko je vlada Splošno plovbo prodala, je aprila 2007 v parlament poslala še zakon o davku na tonažo, očitno del dogovora, na podlagi katerega je »tujo« Splošno plovbo oprostila plačevanja davkov. Kot so potrdili na ministrstvu za promet, so ta zakon državi pomagali pisati kar v Splošni plovbi. Ker gre pri tem formalno za državno pomoč zasebnemu podjetju, je morala Slovenija celo zaprositi evropsko komisijo za dovoljenje. Od tedaj je podjetje tako rekoč svojevrstna davčna oaza v Sloveniji – državi plačuje zgolj okrog 100 tisoč evrov davka na leto, čeprav je imela družba leta 2008, ko je bila prvič oproščena davkov, kar 6,5 milijona evrov čistega dobička. Leta 2010, za katero obstajajo zadnji objavljeni podatki, je imela družba dva milijona čistega dobička, državi pa je plačala le 117 tisoč evrov davkov.

Ko se delež države v podjetju tako zmanjša, da znaša manj od 50 odstotkov, je podjetje za državo v resnici izgubljeno. Aktualen primer je prodaja Splošne plovbe.

Uvedba davka na tonažo namesto davka na dobiček pri pomorskih družbah je resda v skladu s priporočili EU v smernicah Skupnosti o državnih pomočeh za pomorski promet. A to priporočilo je razumljivo le, če gre za zasebnike, da ti svojih central ne preselijo iz EU v kakšno Liberijo. Če bi Slovenija ostala 50-odstotna lastnica Splošne plovbe, se vprašanje sedeža podjetja, plačevanja davkov, štipendiranja ali zaposlovanja primorskih pomorščakov niti ne bi postavljalo. Zakaj je torej Slovenija Splošno plovbo tujcu sploh prodala? Kot so pokazale kasnejše revizije, recimo revizija računskega sodišča, si je prva vlada Janeza Janše tako na vso moč prizadevala podjetje prodati v tujino, da je pri tem manipulirala ne le z zakoni, ampak celo s polpreteklo zgodovino.

Vlada ni mogla Splošne plovbe prodati tako, da bi Nemec takoj postal 50-odstotni lastnik. Moteči dejavnik je bila slovenska družba Mercata, ki je imela predkupno pravico do deleža, ki ga je tedaj prodajala Banka Koper, zato so se v vladi odločili za finančno manipulacijo. Kot kaže magnetogram vladne seje iz 8. junija 2006, s katerim razpolagamo, je vlada državni delež v Splošni plovbi sprva prenesla na SOD z izgovorom, češ da država »pomaga zagotavljati odškodnine žrtvam vojnega nasilja«. Dejansko pa zato, da sta predkupno pravico uveljavljali obe paradržavni družbi KAD in SOD, Mercata pa je lahko odkupila zgolj manjši delež. Potem sta SOD in KAD podjetju Peter Döhle več kot 50-odstotni delež podjetja prodala z argumentom »umika države iz gospodarstva«. Za preostali, 25-odstotni delež sta se strani na podlagi t. i. put opcije dogovorili o morebitni kasnejši transakciji. Ta je bila opravljena, kot smo že zapisali, ta mesec.

A to še ni vse. Nemški ladjar, kot kažejo revizije tega posla, kupnine ni plačal s svojim denarjem, ampak mu je posel zelo verjetno financirala kar Splošna plovba sama. V trenutku, ko je tedaj še manjšinski lastnik Döhle potreboval denar za nakup večinskega deleža, je Splošna plovba od njega kupila štiri ladje po sumljivo visokih cenah. Dve od teh ladij sta bili recimo stari deset let, pa ju je Splošna plovba vseeno odkupila po cenah, ki so za 17 odstotkov presegale ceno novih. Pravzaprav se je z manipulacijo začela že privatizacija leta 2005, ko je Döhle deleže podjetja od zaposlenih posredno kupoval po ceni, kar 27-krat nižji od dejanske. Kot razberemo iz tožbe, ki jo je vložila Mercata, in iz revizije poslovanja Splošne plovbe, je vodstvo tedaj umetno zmanjševalo vrednost podjetja. Recimo tako, da je zelo hitro, celo po 50- in 25-odstotni stopnji (amortizacija) zmanjševalo vrednost ladij. Te so se na papirju starale hitreje od novih računalnikov ...

In zakaj je torej Egon Bandelj nenadoma zagovarjal nacionalni interes? Ni zagovarjal nacionalnega interesa. Le nemški ladjar ni čutil nobene potrebe po nakupu preostalega deleža, saj je podjetje v popolnosti obvladoval že doslej. V resnici je bilo lastniku – s tem pa tudi Bandlju – pač škoda omenjenih 60 milijonov evrov.