Alenka Bratušek: "Pomembno je, za kakšne namene se država zadolžuje. Če se zadolžuje za investicije, to ni nujno slabo."

»Mislite, da varčevalni ukrepi ne znižujejo potrošnje? Seveda jo, in to takoj! Potrošnjo nam je znižala že panika, ki se je ustvarila okrog varčevalnih ukrepov.«

Mag. Alenka Bratušek, poslanka Pozitivne Slovenije in nekdanja direktorica direktorata za proračun na ministrstvu za finance, o učinkih t. i. megavarčevalnega zakona in ogromni luknji v rebalansu državnega proračuna

Ker je vlada varčevalne ukrepe omilila, je v proračunu nastala nova luknja. Minister za finance ocenjuje, da je ta luknja na strani odhodkov velika 124 milijonov, vi pa trdite, da je velika skoraj 200 milijonov evrov. Kako je možna takšna razlika?

Prvotno predvideni učinki vladnega varčevalnega zakona na proračun naj bi letos znašali približno 500 milijonov evrov. Vendar bodo ti odhodki glede na popuščanja zlasti pri plačah v javnem sektorju bistveno nižji. Trdim, da bodo nižji za približno 150 do 200 milijonov. Vlada je omilila ukrepe, ki povečujejo odhodke, vpeljala pa je tudi nekaj ukrepov, ki bodo znižali prihodke. Zato razlika 200 milijonov. Tako je denimo znižala stopnjo davka na dobiček in vpeljala investicijske olajšave, zdaj pa bo še razširila dohodninsko lestvico. Po drugi strani pa ni privolila v takojšen dvig DDV-ja. Končni učinek vseh varčevalnih ukrepov po moji oceni znaša okoli 300 milijonov.

Luknja je torej predvsem posledica manjšega znižanja plač.

Po prvotni oceni vlade naj bi pri plačah letos prihranili 160 milijonov neto, toda po vseh prilagoditvah bo učinek znašal le približno 60 milijonov. Plače se bodo znižale za osem odstotkov, hkrati pa se bosta takoj izplačali zadnji dve četrtini za odpravo plačnih nesorazmerij – samo zaradi tega bo prihranek nižji za 100 milijonov. Poleg tega v varčevalnem zakonu ni več znižanja normativov in standardov v šolstvu. Končni neto prihranek pri plačah bo tako letos znašal 2,5 do največ tri odstotke mase plač, pri čemer so trije odstotki že zelo optimistična ocena.

Bi bil učinek na proračun enak, če plač ne bi znižali, ampak bi samo podaljšali njihovo zamrznitev do konca leta, ne bi pa odpravili plačnih nesorazmerij?

Če bi plače zamrznili do konca leta, hkrati pa ne bi na novo zaposlovali oz. ne bi nadomeščali tistih, ki se upokojijo, kot smo predlagali v Pozitivni Sloveniji, bi pri masi plač prihranili približno dva odstotka, kar je skoraj toliko, kot se bo prihranilo zdaj. Res pa je, da je bilo odpravo plačnih nesorazmerij enkrat treba pripeljati do konca. Ključno je seveda vprašanje, kdaj, če sploh še kdaj, se bodo plače javnim uslužbencem spet dvignile.

Kateri od sprejetih ukrepov bodo imeli najbolj škodljive posledice?

Zlasti tisti, ki se nanašajo na družinsko politiko. Pri porodniškem dopustu je vlada sicer spoznala, da je naredila napako, in ukrep nekoliko omilila. Prvotni predlog vlade je bil znižanje starševskega nadomestila na 80 odstotkov osnove in ne bi smelo biti višje od 1,5-kratnika povprečne plače. Sedaj bo porodniško nadomestilo za prve tri mesece porodniškega dopusta znašalo sto odstotkov osnove, starševsko nadomestilo za preostalih devet mesecev porodniškega dopusta pa se bo znižalo na 90 odstotkov osnove, pri čemer ne bo smelo biti višje od dvakratnika povprečne plače. Bi pa vlada lahko šla še dlje in podprla naš predlog, da se ta ukrep uveljavi z enoletnim zamikom, saj bi ženske tako imele možnost odločitve. Ne morem se znebiti občutka, da so tako rekoč vse predloge Pozitivne Slovenije zavrnili samo zato, ker so naši. Kar nekaj mladih mamic nam je namreč pisalo, da jih bo ukrep zelo prizadel. Najbolj moteče pri vsem skupaj je, da se je vlada sprememb lotila na vrat na nos, brez resne analize posledic.

Z javnimi financami telovaditi in iskati rešitve za leto ali dve je napaka! Zagotoviti moramo njihovo dolgoročno stabilnost.

Pa imamo čas razpravljati še mesece in mesece?

Saj niso potrebni meseci. Zadoščalo bi nekaj tednov. Lahko bi nas seznanili vsaj z raziskavami, ki so že narejene, ne pa da se stvari delajo na pamet. Ve se, da gre za porodniške iz proračuna na leto približno 300 milijonov. Če se znižajo za deset odstotkov, je zelo enostavno izračunati, koliko se s tem prihrani. A vprašanje je treba zastaviti tudi drugače: kakšni bodo učinki teh ukrepov na naše družine oz. na tiste, ki se šele odločajo, da si ustvarijo družine?

Zakaj kljub omilitvi nekaterih ukrepov s področja družinske politike in sociale vztrajate pri očitku vladi, da uničuje socialno državo?

Socialna država se uničuje, ker so se ukrepi sprejeli brez kakršnegakoli širšega družbenega dogovora in ker se globoko posega v nekatere pravice. Poleg tega gre tu tudi za napad na pravno državo, saj se na tak način, kot se je sprejemal zakon o uravnoteženju javnih financ, v Sloveniji ni sprejemal še noben pravni akt.

Pri očitkih o pretiranem varčevanju se rado pozablja, da je Slovenija zaradi presežnega primanjkljaja že od decembra 2009 formalno v postopku pred Evropsko komisijo in da mora javnofinančni primanjkljaj znižati pod tri odstotke BDP-ja do leta 2013. Ali ni torej logično, da vlada reže javno porabo?

Varčevanje je nujno. To ponavljamo tudi mi. Samo način je napačen. Super je, da se je vladi s sindikati uspelo dogovoriti o znižanju plač. Gotovo so možni tudi prihranki pri sociali, pri čemer bi sama najprej poskušala ugotoviti, kolikšen prihranek bo prinesel zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Prav tako bi bilo mogoče nekaj prihraniti z racionalizacijo javnih naročil, pa tudi materialnih stroškov se niso lotili prav pogumno. Predvsem pa bi bilo veliko nujneje izvesti strukturne reforme, kajti vsi sprejeti varčevalni ukrepi pomenijo zgolj začasno intervencijo, Slovenija pa potrebuje spremembe, ki ji bodo zagotavljale dolgoročno stabilnost javnih financ. Poglejte Nemčijo. Že pred desetletjem je izvedla strukturne reforme, nato je dvignila DDV za tri odstotne točke, plač javnim uslužbencem pa ni nikoli zniževala. Prav nasprotno. Zdaj se celo pogovarjajo o njihovem dvigu. Res pa je, da se z Nemci težko primerjamo. Pred kratkim sem se pogovarjala s finsko parlamentarno komisijo za javne finance. Finci so javne finance reševali tako, da so pol naredili na prihodkih, pol pa na odhodkih. Skratka, samo z varčevanjem ne gre, in to spoznava vsa Evropa.

Pahorjeva vlada se je že januarja 2010 v programu stabilnosti zavezala, da bo vsako leto postopoma zmanjšala javnofinančni primanjkljaj, a tega ni storila. Lanski javnofinančni primanjkljaj je namesto 5,5 odstotka znašal 6,4 odstotka BDP-ja in je bil največji v zadnjih 16 letih. Kako da vam kot direktorici direktorata za proračun niso zazvonili alarmi?

Marsikaj, na kar sem opozarjala, se ni upoštevalo. Mimogrede, proračunski primanjkljaj je bil lani celo nižji od predvidenega. Poleg tega ne vem, zakaj je nastala razlika javnofinančnega primanjkljaja med 5,5 in 6,4 odstotka, ker sedanja vlada tega ni obrazložila. Vem pa, da so v teh 6,4 odstotka vštete vse dokapitalizacije, od NLB, Adrie do Slovenskih železnic. Če to odštejemo, primanjkljaj znaša 5,1 odstotka BDP-ja. Če bi ga vsako leto znižali za odstotek, bi ga do konca leta 2013 gotovo lahko spravili pod obljubljene tri odstotke.

Vlada je okviru varčevalnega paketa predlagala tudi mini pokojninsko reformo, a jo je še isti dan umaknila. Bi morala pri njej vztrajati kljub nasprotovanju sindikatov in Desusa, glede na to, da je skozi državni zbor lažje spraviti posamezne spremembe kot pa celoten reformni sveženj?

V Desusu so mini pokojninsko reformo podpirali, ker se ta ni dotikala sedanjih upokojencev. Ta argument se mi zdi zanimiv, kajti Desus in gospod Erjavec sta pravo pokojninsko reformo lani na referendumu rušila kljub temu, da prav tako ni škodila tedanjim upokojencem. Mini pokojninska reforma sploh ni bila tako mini. Nekatere spremembe bi bile kar občutne. Je pa težava v tem, da spremembe pokojninske zakonodaje ne smejo biti sprejete leto dni po padcu reforme na referendumu. Poleg tega ni pošteno, da bi spremembe uvajali parcialno in pod mizo. Škoda je bila narejena že lani in tudi zato smo danes tu, kjer smo. Gotovo bi bili zdaj v bistveno drugačnem položaju, če bi bili pokojninska reforma, reforma trga dela in zakon o delu na črno na referendumu potrjeni.

Težava s strukturnimi reformami je, da ne učinkujejo takoj …

Res je, da pokojninska reforma nima takojšnjega velikega finančnega učinka, ima pa zato dolgoročen učinek, zaradi katerega EU to reformo od nas zahteva že vsaj od leta 2009. Z javnimi financami telovaditi in iskati rešitve za leto ali dve je napaka! Zagotoviti moramo njihovo dolgoročno stabilnost. Poleg tega bi pokojninska reforma takoj pozitivno vplivala na ceno zadolžitve. Državi bi se znižali stroški obresti na vračilo najetih posojil, s čimer bi prihranili veliko denarja. Spomnite se, da so po padcu pokojninske reforme obresti na dolg takoj poskočile s štirih na sedem odstotkov, kar se pri trimilijardnem letnem zadolževanju močno pozna. Pa še nekaj: zadnja ocena Evropske komisije kaže, da Slovenija navkljub varčevalnim ukrepom javnofinančnega primanjkljaja v letu 2013 ne bo spravila pod tri odstotke BDP-ja! Pri čemer je program stabilnosti, ki ga je vlada poslala v Bruselj, temeljil na prvotno načrtovanih radikalnih varčevalnih ukrepih in ne na omiljeni različici, ki je bila na koncu sprejeta. Po oceni vlade naj bi javnofinančni primanjkljaj letos znašal 3,5 odstotka BDP-ja, v letu 2013 pa 2,5 odstotka BDP-ja, po oceni Evropske komisije pa bo letos znašal 4,3 odstotka BDP-ja, v prihodnjem letu pa 3,8 odstotka BDP-ja. Slabše so tudi napovedi o dolgu države. Po oceni Evropske komisije naj bi dolg kljub varčevalnim ukrepom v prihodnjem letu narasel kar na 58 odstotkov BDP-ja. In to kljub zatrjevanju predsednika vlade, da je zadolževanja konec! Kaj vse je komisija upoštevala, da je dobila tako visok odstotek, ni jasno, ker končnega poročila še nimamo. Vsekakor pa so to zelo slabi obeti.

Sprejeti varčevalni ukrepi se bodo za nezadostne izkazali že v primeru, če bo gospodarska rast nižja od pričakovane. Kaj potem?

Napoved Evropske komisije o gospodarski rasti v Sloveniji je za pol odstotka nižja od napovedi slovenske vlade oziroma njenega urada za makroekonomske analize in razvoj, kar nam dodatno znižuje prihodke. Poleg tega ima rebalans na odhodkovni strani tako veliko luknjo, da jo je nemogoče odpraviti s prerazporeditvami znotraj proračuna, kot računa minister Šušteršič. Zaradi tega bodo na ministrstvu za finance prisiljeni podaljšati sklep o zadržanju izvrševanja proračuna, kar pomeni, da ne bodo smeli sprejemati novih obveznosti. Sprašujem se, zakaj smo potem sploh sprejemali rebalans.

Kdo bo pridobil s širitvijo dohodninske lestvice?

Srednji razred. Ta ukrep je načeloma smiseln, ker je pri nas delo preveč obremenjeno, ga pa gotovo ni pametno uveljaviti v krizi, ko je državna blagajna prazna in ko na drugi strani tem istim ljudem vzameš brezplačni vrtec za drugega otroka, porodniško nadomestilo, dodatek za veliko družino, znižaš plače in nadomestilo za prevoz na delo ... vzameš jim torej več, kot si jim s spremembo dohodninske lestvice dal.

Zavzemate se za dvig DDV-ja. Pa mislite, da bi ta imel učinek na proračun? Španski in hrvaški primer dviga DDV-ja kažeta, da se potrošniki nanj odzovejo z zmanjšano porabo. Italija in Francija prav zato razmišljata, da bi se dvigu DDV-ja odrekli.

Nikoli nisem trdila, da so učinki dviga DDV-ja samo pozitivni. Mislite, da varčevalni ukrepi ne znižujejo potrošnje? Seveda jo, in to takoj! Potrošnjo nam je znižala že panika, ki se je ustvarila okrog varčevalnih ukrepov. V večjih trgovskih podjetjih pravijo, da so se nakupi že v marcu, ko se je začela kolobocija z vladnim varčevalnim svežnjem, zmanjšali za pet odstotkov, kar ima takojšnje negativne učinke na proračun.

Ne gre za to, da bi dvig zgornje, 20-odstotne stopnje DDV-ja postavljala na prvo mesto. Ocenjujem pa, da bi imela kombinacija dobro premišljenega varčevanja in dviga DDV-ja bistveno manj negativnih učinkov od na vrat na nos sprejetega varčevalnega svežnja. Upoštevati morate tudi, da so nekatere od držav, ki jih omenjate, DDV enkrat že dvignile. Pa tudi, da ga je Hrvaška dvignila z 21 na kar 25 odstotkov. Slovenija je bila pred krizo po stopnji DDV-ja v evropskem povprečju, danes pa je pod njim. V parlamentarni razpravi se je omenjalo, da bi se zaradi dviga zgornje stopnje DDV-ja podražil bencin, posledično pa tudi hrana. Pozabili so, da so bencin že podražili za 8,5 odstotka, pa takrat nihče ni vpil, da se bo podražila tudi hrana. Vlada je dvig DDV-ja sicer vključila v varčevalni zakon, a naj bi ga izvedla šele leta 2014, pa še to pod pogojem, če ji z drugimi ukrepi primanjkljaja ne bi uspelo spraviti pod tri odstotke BDP-ja. Zdi se mi skrajno problematično, da bi vlada dvignila DDV zgolj na podlagi sklepa, ne da bi o tem odločal državni zbor.

So vsi varčevalni ukrepi sploh izvedljivi? Pa tudi, ali so skladni z ustavo?

Ustavno sodišče je enkrat že ugotovilo, da prisilno upokojevanje ni skladno z ustavo, vprašanje pa je, kako bi se odločalo v drugih primerih. Ustavno sporen bi lahko bil tudi poseg v borčevske pokojnine. Ta ukrep se mi zdi kljub krizi vprašljiv tudi zato, ker je prejemnikov borčevskih pokojnin vse manj in si večjega finančnega učinka tu ne gre obetati. Sicer pa je že parlamentarna zakonodajno-pravna služba opozorila na neustavnost nekaterih ukrepov. Ne predstavljam si, kako bi vlada lahko rekla, da ukrepov ne more izvesti, če je zakon sprejet in če določa, da večina ukrepov začne veljati 1. junija.

Vlada se je z dogovorom s sindikati izognila referendumu. Še vedno pa je mogoče vložiti zahtevo za zadržanje izvrševanja varčevalnega zakona.

V Pozitivni Sloveniji razmišljamo, da bi ustavnemu sodišču dali preveriti, ali so posamezne določbe varčevalnega zakona skladne z ustavo, ne razmišljamo pa o vložitvi zahteve za zadržanje izvrševanja zakona. Odločitev bomo sprejeli po pogovoru s Socialnimi demokrati in ko bomo dobili čistopis zakona. Nekatere določbe so tako nedorečene, da se lahko obravnavajo na več načinov, kar je pravno nedopustno. V marsikaterem primeru pa sploh ne gre za pravo varčevanje. Denimo: državni proračun Slovenskim železnicam dolguje 130 milijonov evrov. Prvotno je bilo predvideno, da bo država to obveznost poravnala v treh letih, tja do konca leta 2014, po novem pa so to raztegnili do leta 2023. Pri čemer je vlada to uvrstila med prihranke! Kak prihranek je to, če vračilo obveznosti raztegneš na več let? Od vlade mi ne uspe dobiti odgovora, ali to za Slovenske železnice pomeni, da bodo kapitalsko ustrezne oz. po domače, ali bodo zvozile. Če sem prav seznanjena, Slovenskim železnicam v kratkem zapade večji kredit. Kje bodo dobile denar za poplačilo tega kredita, ni jasno.

Vladi očitate, da večina ukrepov posega na stran odhodkov, medtem ko ukrepov za povečanje prihodkov skoraj ni. Ali ni ta očitek neupravičen glede na to, da namerava vlada bolj obdavčiti luksuz, pa tudi dividende, obresti in kapitalske dobičke?

Finančnega učinka ukrepov za povečanje teh prihodkov ne znam izračunati, ker je vlada te ukrepe v zakon uvrstila naknadno in jih ni konkretno ovrednotila. Mislim pa, da bodo imeli bolj psihološki učinek kot finančnega. Prav je, da se je za te ukrepe odločila, se pa bojim, da je njihov učinek izničila, ko se je odločila za znižanje davka na dobiček podjetij in ko je bila z amandmajem sprejeta neomejena olajšava na investicije. To namreč pomeni, da luknja v rebalansu ni le pri odhodkih, temveč tudi pri prihodkih.

Vlada namerava dodatna sredstva dobiti tudi z začasno obdavčitvijo tistih nepremičnin, katerih vrednost presega milijon evrov.

Prav je, da premožnejši v tej krizi prispevajo več. Pri čemer je treba reči, da so takrat, ko so nepremičnine gradili ali kupili, državi že plačali DDV ali pa davek na promet z nepremičninami, se pravi, da bodo obdavčeni dvakratno. Poleg tega je vprašanje, ali je nepremičnina, ki jo je Geodetska uprava pred dvema letoma ocenila na milijon ali dva milijona, danes res še vredna toliko. Če nameravajo delati novo oceno vrednosti, bo to pomenilo nove stroške. Jasno je, da s tem davkom ni mogoče rešiti proračuna, zlasti ne, ker bodo iz obdavčitve izvzete nepremičnine, ki se uporabljajo za javne namene. Po mojem se je vlada za ta ukrep odločila samo zaradi pritiska sindikatov in zato, da v javnosti ustvari vtis, da si upa po žepu udariti premožnejše.

Na koncu se bo izkazalo, da začasni ukrepi sploh niso začasni …

Začasni do kdaj? Saj zato pa pravim, da se strukturne spremembe ne delajo na tak način.

Kombinacija dobro premišljenega varčevanja in dviga DDV-ja bi imela bistveno manj negativnih učinkov od na vrat na nos sprejetega varčevalnega svežnja.

Po dveh letih zategovanja pasu je v Evropi spet v modi gospodarska rast. Ali Evropa potrebuje tako varčevanje kot rast, ali pa je z ukrepi za zagon rasti mogoče nadomestiti varčevanje?

Varčevanje je nujno, vendar pa zgolj varčevanje ne more prinesti gospodarske rasti. Po izračunu urada za makroekonomske analize in razvoj se nam bo zaradi sprejetih varčevalnih ukrepov gospodarska rast znižala za pol odstotka BDP-ja. Minister Šušteršič sicer pravi, da bo do znižanja rasti prišlo samo letos, potem pa bo bolje. Vendar nisem prepričana, da mu gre verjeti, kajti vladna javnofinančna projekcija do leta 2015 kaže, da bodo proračunski prihodki ostali do centa enaki z varčevalnimi ukrepi ali pa brez njih. Vse, od zaposlenosti do gospodarske rasti, naj bi šlo gor, kljub temu pa proračunski prihodki ostajajo enaki? S tem je nekaj narobe. Minister Šušteršič mi je dejal, da so bili pri projekcijah konservativni. Ampak tudi če si konservativen, narediš dve oceni prihodkov glede na pričakovano rast, če seveda misliš, da bodo varčevalni ukrepi prinesli učinke. Ali pa naj odkrito priznajo, da varčevalni ukrepi ne bodo imeli nobenih pozitivnih učinkov.

Kakšne ukrepe pa bi morali sprejeti za zagon gospodarske rasti?

Absolutno se ne bi smele tako radikalno porezati investicije. Poleg tega bi morali izkoristiti vsa razpoložljiva evropska sredstva, da bi z njimi pospešili velike investicije. Škoda je npr., da do gradnje drugega železniškega tira ne bo prišlo samo zaradi slabo pripravljenih projektov in ker je v proračunu zaradi varčevalnih rezov ostalo premalo denarja za lasten vložek, brez katerega ni mogoče dobiti evropskih sredstev. Drug primer – Mestna občina Ljubljana je na ministrstvo za finance že zdavnaj poslala prošnjo, da bi se njen stanovanjski sklad lahko zadolžil bolj kot zdaj dovoljuje zakon, in to brez državnega ali občinskega poroštva, saj ta javnim skladom zadolževanje močno omejuje. Treba bi bilo spremeniti en sam člen, da bi sklad lahko kupil ali zgradil za sto milijonov stanovanj, toda ministrstvo na prošnjo ne odgovori. Zakaj, ko je vendar treba narediti vsaj nekaj, da se zažene gospodarstvo, ne pa čakati križem rok, da se bo zagnalo samo od sebe?

Premier Janša pravi, da proračun ne more biti nosilec investicij oz. da državno poroštvo ne more biti zagotovilo razvoja, kajti če bi to držalo, bi bila Severna Koreja najbolj razvito gospodarstvo na svetu.

Pa saj ne govorimo o petih milijardah v enem letu! Če evropskih sredstev ne bomo porabili, bodo ostala v bruseljski blagajni in od njih ne bomo imeli nič. Gotovo v krizi ni pametno, da se ustavljajo že začeti investicijski projekti. Tudi na področju zdravstva so potrebe po investicijah, pa so sredstva zanje skoraj v celoti črtali iz proračuna. Lahko bi vlagali v energetsko prenovo vrtcev, šol in bolnišnic, a tudi za ta namen v proračunu ni ostalo nič. Zavedam se seveda, da proračun ne more rešiti vsega. V preteklem mandatu se je izkazalo, da lahko država da še toliko denarja, a če gospodarstvo ne naredi svojega, nič ne koristi. Je pa treba vseeno najti zdravo mero med varčevanjem in rastjo. Boste videli, EU bo junija sprejela program za rast, kjer bo pisalo, da mora biti toliko in toliko javnih investicij. Šele potem bomo znali to narediti tudi mi. Nobelova nagrajenca za ekonomijo Krugman in Stiglitz opozarjata, da zgolj varčevanje ne bo rešilo Evrope. Nasprotno. Recesijo še poglablja. Ob nižji gospodarski rasti bodo proračunski prihodki še manjši in znašli se bomo v začaranem krogu, negativni spirali.

Bi Evropska komisija morala popustiti pri varčevalnih ciljih in podaljšati obdobje fiskalne prilagoditve? Saj morda bo v to prisiljena, ker vse kaže, da tudi Nizozemski, Španiji in Franciji do leta 2013 javnofinančnega primanjkljaja ne bo uspelo spraviti pod tri odstotke BDP-ja.

Če bo EU sprejela program za rast, bo to morala storiti. Pomembno je seveda, za kakšne namene se država zadolžuje. Če se zadolžuje za investicije, to ni nujno slabo. Problem je, če se zadolžuje za kritje tekočih stroškov. Tu trčiva ob fiskalno pravilo. Pravo zlato fiskalno pravilo določa, da se država ne sme zadolževati za tekoče odhodke, lahko pa se zadolžuje za investicije. Naj ponazorim s primerom: družina ne varčuje 30 let, da si bo potem lahko kupila stanovanje. Najprej se zadolži, da lahko kupi stanovanje, potem pa 30 let vrača posojilo. To, kar se pri nas želi zapisati v ustavo, ni pravo zlato fiskalno pravilo. Sicer pa bi vlada to pravilo morala upoštevati tudi, če ne bi bilo zapisano v ustavo. Ne razumem, kaj bo drugače, če se zapiše v ustavo, sploh ker ni predvidena kazen za kršitev omejitve zadolževanja države.

Kazen bi lahko bila padec vlade.

In kaj potem, če bi padla? Problema presežnega primanjkljaja s tem ne bi rešili. Nisem prepričana, ali ministri v tej vladi pravilno razumejo fiskalno pravilo. V razpravi so večkrat poudarili, da naj bi po koncu krize vse ali pa večino odvzetih pravic vrnili. To pomeni, da bomo spet lahko na veliko zapravljali. Takšna logika je povsem zgrešena. Leta 2008 je tedanja Janševa vlada davčne prihodke znižala za več kot milijardo, s tem, ko je ukinila davek na izplačane plače, znižala davek na dobiček in spremenila dohodninsko lestvico. Vendar pa hkrati s tem ni znižala odhodkov. Nasprotno. Vpeljala je nove odhodke, od brezplačnega vrtca do brezplačne prehrane. In ob takšni logiki ti zlato fiskalno pravilo nič ne koristi. Poleg tega nihče v vladi ne zna pojasniti, zakaj so rok za uravnoteženje javnih financ postavili prav v leto 2015. Zakaj pa ta rok ne bi bil v letu 2016 ali pa 2017? Še v Nemčiji po novem govorijo o letu 2016.