François Hollande

Françoisa Hollanda povijejo v zgodnjeavgustovski sopari leta 1954 v mestu Rouen v Zgornji Normandiji. Je drugorojenec in mati Frédérique Marguerite Nicole Tribert, poročena Hollande, socialna delavka, in oče Georges Gustave Hollande, uveljavljeni podeželski otorinolaringolog, ga poimenujeta François Gérard Georges Nicolas Hollande. Z dve leti starejšim bratom Philippom odraščata v udobni podeželski hiši v mestecu Bois-Guillaume pri Rouenu, se lovita in skrivata na zelenem vrtu ali se s starši s povzpetniškim belim mercedesom odpeljeta na slabo uro vožnje oddaljene plaže, kjer v mornarsko črtastih majicah gradita gradove iz mivke. François je mirnejši od brata, mama Nicole bo kasneje povedala, da rad jé, spi, da z njim ni nikakršnih težav. Njegova vrlina je tudi potrpežljivost, ta mu bo kasneje večkrat prišla še kako prav.

Kot mlajši sin je na mamo posebej navezan, tako ostane do njene smrti. Philippe, ki je bolj »ustvarjalen«, že zgodaj odide v internat, poleg staršev so v hiši pogosto stari starši, ki pripovedujejo zgodbe iz 1. svetovne vojne.

Mati se politično bolj nagiba h katoliškim socialistom, oče je, domnevno zaradi pred komaj desetletjem končane vojne z Nemci, privrženec skrajne desnice. Prepričan je, da mora Alžirija ostati francoska, ne mara tujcev, leta 1959 in 1965 bo celo kandidiral za občinskega svetnika na listi skrajnih desničarjev. Obakrat neuspešno. Françoisa medtem vpišejo na zasebni katoliški zavod Janeza Krstnika v Rouenu, kjer odlično napreduje, rad se uči in se zna lepo obnašati. Ker oče res dobro zasluži, družini ničesar ne manjka, le oče je vse bolj težaven, saj se z materjo ves čas prepira o priseljencih in pridobitvah socialne države. Mati in fanta so najsrečnejši, kadar je oče zdoma. To pa je vse pogosteje, saj poleg vodenja svoje zasebne klinike ne zamudi nobenega sestanka skrajnežev, poleg tega pa začne kupovati zazidljive parcele, s katerimi namerava kovati dobičke. Zaradi delovanja v skrajni desnici ga opomni celo lokalna zdravniška zbornica, izgubi tudi nekaj pacientov.

Leta 1965 predsedniške volitve prek televizije prvič pridejo skoraj v vsako francosko hišo: retorika materinega kandidata, Françoisa Mitterranda, je enajstletnemu Françoisu bolj pri srcu kot nastopi drugih kandidatov.

Tri leta kasneje se oče nenadoma odloči prodati vse parcele, stanovanja, kliniko in domačo hišo ter se z družino preseliti v ugledni Neuilly pri Parizu; François ne ostane le brez prijateljev, nekega dne najde prazno tudi svojo sobo. Oče da večino sinove »nepotrebne šare« odpeljati na smetišče.

Sprememba okolja in dogodki maja 1968 bodo iz Françoisa naredili politika. Pri petnajstih se čedni gimnazijec s Pasteurjevega liceja v Neuillyju udeležuje pomembnejših mitingov vseh strank in gibanj, saj želi ugotoviti, kam ga najbolj vleče: anarhistov, komunistov, a tudi desnice Valéryja Giscarda d’Estainga, katere retorika ga sama po sebi odbija. V srednji šoli mu gre odlično, hitro postane predsednik razreda, zaradi divje vožnje z mopedom, ki se ji čudijo vsi, razen on sam, ga začnejo sošolci klicati kamikaza.

Zanima se za italijansko filmografijo, dosti bere, posluša Doorse, na njegovem gramofonu se najpogosteje znajdejo vinilke Léa Ferréja.

Junija 1971 socialisti v mestecu Épinay-sur-Seine nedaleč od Pariza ustanovijo novo socialistično stranko, Parti socialiste (PS). Vodenje prevzame »materin« kandidat iz leta 1965 François Mitterrand. PS leto pozneje pripravi množično zborovanje v predmestju, tu François spozna, da se bo s politiko ukvarjal vse življenje. Nekega večera materi zaupa, da bo predsednik republike.

Po maturi se Hollande vpiše na pariško pravno fakulteto, kjer sta študirala že očetov »prijatelj« Jean-Marie Le Pen in Françoisov največji vzornik François Mitterrand. V študentskih krogih je zelo priljubljen, pridno študira in se nič kaj resno ne druži z dekleti. Tudi pri popivanju ga najpogosteje ni zraven. Študij uspešno nadaljuje na pariškem Inštitutu za politične študije.

Leta 1977 bi moral k vojakom, vendar ga zaradi kratkovidnosti zavrnejo; vztraja, da hoče biti vojak, tako kot sošolci.

Vzamejo ga v častniško šolo, leta 1978 nadaljuje študij na ugledni šoli za državno administracijo (ENA), kamor se ne more vpisati vsak. Tudi tu je priljubljen med študenti, levičarji in desničarji, kmalu na šoli ustanovi nekakšen sindikat, h kateremu pristopi velik del kolegov. Ko imajo večino, začnejo predlagati takšne in drugačne spremembe ureditve na šoli, ki je od ustanovitve leta 1945 ostala nedotaknjena. Kasneje bo povedal, da se v to šolo vpisujejo tudi precej zagrenjeni ljudje, ki jih je treba razvedriti; sam je vselej dobre volje in mu to odlično uspeva. V letnik Voltaire (1978 do 1980), enega najštevilnejših, je med drugimi vpisana Ségolène Royal, v katero se leta 1979 zaljubi. Sprva se mu zdi nekoliko vzvišena, a spozna, da je tudi ona zaljubljena vanj. Ko ima končno boljšo polovico, še uradno postane član PS. Mladi par si med študijem stoji ob strani in se spodbuja, zaljubljenca sta odločena ostati v politiki, z diplomo šole ENA imata namreč zagotovljeno bleščečo prihodnost.

Vsi od dobrih štiridesetih sošolcev iz letnika danes službujejo kot prefekti, veleposlaniki, šefi kabinetov, direktorji velikih podjetij, profesorji, nekaj je nekdanjih ministrov in drugih visokih javnih uslužbencev.

Ob zaključku študija ob koncu leta 1980, ko tedanjemu predsedniku Giscardu d’Estaingu za drugi mandat še dobro kaže, se odločita, da se bosta aktivirala pri Mitterrandu, kandidatu socialistov. Šef njegove kampanje Jacques Attali obema dodeli naloge, po Mitterrandovi zmagi spomladi 1981 se Hollande prvič na kratko sreča s svojim vzornikom. Spozna, da ne želi biti le sodelavec, temveč se želi s politiko zares ukvarjati.

Širša francoska javnost 26-letnega Hollanda spozna leta 1981, ko se ta spusti v vratolomno kandidaturo za poslanski sedež departmaja Corrèze v parlamentu, proti nekdanjemu premieru, tedanjemu pariškemu županu in vodji desničarske stranke RPR Jacquesu Chiracu. Zaveda se, da nima možnosti, vendar je odločen stopiti iz anonimnosti. Naslednjih sedem let pod Mitterrandom sicer opravlja nekaj funkcij, a nikoli ne postane minister. Vseeno pa Chiracu sistematično prevzema fevd Corrèze, ped za pedjo, in leta 1988 končno postane poslanec. Chirac takrat izjavi, da ga je podcenjeval, ko ga je leta 1981 označil za Mitterrandovega labradorca.

Ségolène je prav tako že poslanka, imata tudi že tri otroke: Thomasa, rojenega leta 1984, Clémence, rojeno dve leti pozneje, in Juliena, rojenega leta 1987. Ker sta oba vse bolj vpeta v politiko, se z otroki veliko ukvarjata varuška in Françoisova mama Nicole.

Ob Mitterrandovi drugi zmagi leta 1988 oba upata na ministrski položaj; Ségolène ga v vladi Pierra Bérégovoya leta 1992, tik po rojstvu četrtega otroka, hčere Flore, tudi dobi. Mitterrand takrat Hollanda tolaži, da bo njegov čas že še prišel.

Leta 1993 se med socialisti vname ogorčen boj za nasledstvo umirajočega Mitterranda, ki mu mandat poteče leta 1995. Novi predsednik republike postane Chirac, ta leta 1997 zaradi političnih razmerij razpusti parlament, levica mora nepričakovano sestavljati vlado. Dotedanji predsednik socialistične stranke Lionel Jospin čez noč postane premier, Hollande dobi prvo vidnejšo vlogo v življenju, enajst let bo vodil stranko. Ker rad jé in je precej debelušen, nosi prav nič posrečena očala, tudi oblači se kar skromno, ga mnogi v stranki napihnjenih egov ne jemljejo preveč resno. Leta 2001 je izvoljen še za župana mesteca Tulle.

21. aprila 2002 se zgodi nekaj, česar ne pričakuje nihče: v drugi krog predsedniških volitev se proti Chiracu ne uvrsti Lionel Jospin, temveč skrajni desničar Jean-Marie Le Pen. Socialisti so na tleh: Hollande se na položaju predsednika stranke zaveda, da mu, če izgubi še poslanski sedež v okrožju Corrèze, ni več pomoči. V vlogi njegovega naslednika se že vidi več strankarskih veljakov, tudi Dominique Strauss-Kahn. A tokrat Hollandu uspe obdržati poslansko mesto in s tem položaj predsednika stranke. Svoj položaj še utrdi z uspehom na regionalnih, kantonskih in evropskih volitvah leta 2004, ko postane evropski poslanec. Mir pa tudi tokrat ne traja dolgo: leta 2005 Chirac razpiše referendum o evropski ustavi, socialisti so za, volivci pa proti. Med kampanjo se Hollande zbliža s politično komentatorko časnika Paris Match Valérie Trierweiler, ki jo pozna že petnajst let. Približujejo se predsedniške volitve 2007 in jasno mu je, da ne bo mogel kandidirati, socialisti za svojo kandidatko izvolijo Ségolène. Čeprav je stranka povsem na dnu, Hollande spet deluje združevalno in mater svojih otrok neomajno podpira.

6. maja 2007 peti predsednik pete francoske republike postane Nicolas Sarkozy; Hollande se odseli iz dolgoletnega družinskega gnezda, leta 2008 ne kandidira ponovno za predsednika stranke PS, socialisti na ta položaj izvolijo Martine Aubry. Po Sarkozyjevi zmagi imajo Francozi Hollanda za politično mrtvega, tudi sam ne verjame več, da bo kdaj predsednik. A januarja 2009 mu umre mati, ki ga je vse življenje spodbujala in verjela vanj: vzame se v roke, vidno shujša, zamenja očala in krojača, mediji opazijo njegovo preobrazbo in natolcujejo marsikaj. Javnomnenjske raziskave ga skoraj ne opazijo, nihče v stranki ne verjame, da se bo sploh odločil za kandidaturo, on pa je prepričan, da je tokrat napočil čas, ko hočejo volivci normalnega predsednika. Meni, da to je. Seveda v tedanjem direktorju Mednarodnega denarnega sklada Strauss-Kahnu vidi veliko oviro pred ciljem, a 14. maja 2011 mu ob dogodkih v newyorškem Sofitelu postane jasno, da še lahko zmaga.

Socialisti ga v drugem krogu strankarskih volitev 16. oktobra lani potrdijo za protikandidata Sarkozyju, 22. aprila letos si izbori najprej preboj v drugi krog, 6. maja pa s tesnim izidom pokonča sarkozizem.

Hollanda že trideset let zmerjajo, da je aparatčik, človek sistema, preteklosti, v kampanji kričijo, da nima izkušenj, da zavaja in laže. Petnajstega maja 2012 se v Elizej vseli kot šesti predsednik pete republike, drugi socialist, prvi še nikoli poročeni; morda prvi, ki se bo med mandatom prvič poročil. Valérie je namreč »ženska njegovega življenja«.

Projekcija: Nekaj ur po uradnem prevzemu oblasti in jedrskih kod odleti v Berlin h kanclerki preverit, ali so njena čustva do para Merkozy ohlajena in ali je že pripravljena na par Merkollande.