Emmanuel Todd: »Vzdušje bo zlovešče.«

Emmanuel Todd je študiral politologijo v Parizu in zgodovino v Cambridgeu. Od leta 1984 je ra–ziskovalec na francoskem državnem institutu za demografske raziskave. Todd, ki se politično šteje k levi sredini, je večkrat nastopil kot svetovalec francoskih politikov in predsedniških kandidatov.

Gospod Todd, kaj izvolitev Françoisa Hollanda za novega predsednika pomeni za Francijo in Evropo?

Ves čas sem živel v strahu, da bi Sarkozyju lahko vnovič uspelo. Prava mora. Njegov poraz je bil navsezadnje še tesnejši, kot so napovedovale številne raziskave javnega mnenja.

Kaj je bil razlog za to?

Francija se tako kot večina drugih evropskih družb običajno nagiba na desno, ker se prebivalstvo stara; jedro Sarkozyjevega konservativnega volilnega telesa so predvsem starejši od 60 let. Francija se je skozi gospodarsko in finančno krizo prebila laže kot preostale sredozemske države, čeprav seveda ne dosega uspešnosti Nemčije. Sarkozy bi lahko trdil, da je to njegova zasluga.

Če gledamo s tega stališča, Angela Merkel torej ni popolnoma zgrešila, ko je stavila na zmago svojega prijatelja Sarkozyja?

Gospa Merklova je naredila psihološko in kulturno napako. V Sarkozyju je videla značilnega, običajnega Francoza oziroma tisto, kar si ona predstavlja kot to: poskočnega, zmedenega, razburjenega, nepredvidljivega in čustvenega človeka, skratka otroka, ki ga mora vedno znova spraviti k pameti. Pri tem je prezrla, da je Sarkozy razdelil narod. Polariziral je narod, zabavljal čez prevladujočo kulturo v Franciji, razkladal o njej, sprožil nastrojenost proti priseljencem, muslimane je napravil za grešne kozle.

Vse to so teme, ki jih tudi konservativci v Nemčiji radi politično izrabljajo.

Vendar so v nasprotju z republikanskim francoskim idealom z njegovo univerzalistično predstavo o enakosti vseh ljudi. V Nemčiji to, milo rečeno, ni tako globoko zasidrano. Na demokratičnih volitvah narod definira sam sebe. Francozi so dali vedeti, da so si v duhu revolucije leta 1789 ostali zvesti. Zaradi tega je zame ta volilni rezultat naravnost občudovanja vreden.

Veje zdaj čez Evropo svež veter liberté, egalité, fraternité, svobode, enakosti in bratstva?

François Hollande bi lahko postal antipod Angele Merkel, ne da bi razbil nemško-francosko partnerstvo. Nanj že zdaj upe polagajo južne države, ki stokajo pod berlinsko varčevalno diktaturo. Nemško dogmatičnost je z zahtevo, da bi vnovič odprli pogajanja o fiskalnem paktu in ga uravnotežili s paktom o rasti, pretresel še pred uradnim začetkom mandata. Hollande je na lepem odločilni igralec na evropskem igrišču.

Nemčija svoje uspehe in presežke dosega na hrbtu svojih partneric. To dolgoročno ne bo šlo.

Vendar še niti približno ni nič odločeno. Hollande je za mnoge nepopisan list.

Resnično razodetje teh volitev je prav Hollandova osebnost. Bil je trden, izredno obvladan, spreten in prilagodljiv, ne da bi zatajil samega sebe. Nekaj je jasno: gospa Merklova ga ne bo mogla na hitro odpraviti.

Kaj to pomeni za evro? So nesoglasja, ki jih napovedujejo med nemško kanclerko in novim predsednikom, neizogibna?

Meni bi bila ljubša sporazumna ločitev nemško-francoskega para. V nasprotju z zunanjim vtisom v resnici ni bilo intimnega razmerja.

To pravite le zato, ker hočete provocirati, kajne?

V resnici sta se Berlin in Pariz že odmaknila drug od drugega, le da tega očitno ni še nihče opazil. Hollande se je rad predstavljal kot novi Mitterrand, čemur so se med predvolilnim bojem pogosto posmehovali. Zdaj se mora spopadati z ironičnostjo zgodovine: François Mitterrand nam je zakuhal evro, François Hollande, samooklicani novi Mitterrand, pa bo moral pojesti, kar si je zakuhal.

Vendar mora paziti, da mu ne bo kaj padlo s krožnika.

Mitterrand se je zavzemal za uvedbo evra, da bi preprečil nemško prevlado po vnovični združitvi države, česar so se vsi bali. Rezultat tega je, da danes vsi stokajo prav pod nemško prevlado. Evro se bo v zgodovino očitno zapisal kot velika napaka vladajoče elite v Evropi. Niso se zavedali, kaj so ustvarili – zombija – in se ga zato ne morejo rešiti.

Saj ne mislite resno. Angela Merkel ni osamljena v svojem prepričanju, da bo propadla tudi Evropa, če propade evro.

Dejstvo je, da so se zaradi valutne unije napetost in nasprotja v Evropi stopnjevala do skrajnih meja. Zaradi evra so Evropejci nastrojeni drug proti drugemu. Državne valute so bile orodje za ohranjanje ravnovesja na skupnem trgu in za izravnavanje razlik v konkurenčnosti. Za takšno ugotovitev ne potrebujete Nobelove nagrade za ekonomijo.

Bi se res bili pripravljeni odpovedati evru?

Predvsem moramo razpravljati o perspektivi in drugih možnostih, namesto da to vprašanje postaja prepovedana tema. Med francosko predvolilno kampanjo jo je načela le Marie Le Pen, predsednica skrajno desničarske Front national, zato o tem niso hotele govoriti stranke desne in leve sredine.

Ste pripravljeni na to, da bi skupni evropski projekt končal v ruševinah?

Z nevarnostjo se moramo soočiti, sicer bomo vsi skupaj padli v črno luknjo. Kakorkoli že, prepričan sem, da je evrski prostor, ki ga ne bi bilo preprosto razpustiti, še mogoče rešiti – vendar pod pogojem, da dovolimo ustrezen odmerek protekcionizma.

Vendar je to v nasprotju z gospodarsko ortodoksnostjo globaliziranega sveta …

… v nasprotju s prevladujočim mnenjem o svobodni trgovini, res je.

Ne bi to pripeljalo do globalne gospodarske vojne?

To imamo že zdaj. Globalizacija s svojo nebrzdano svetovno trgovino in svobodno konkurenco za vse je oblika gospodarske vojne z dvema zmagovalkama: Kitajsko in Nemčijo. Bilo bi preprosto zmotno, če bi trdili, da bomo vsi imeli korist od tega. Nemčija je sicer prepričana, da je dobro oborožena za svetovno tekmo, in se s svojim socioekonomskim modelom s strukturnimi reformami ponuja za zgled vsej Evropi. A kaj bo z nemškim izvozom, če bo evropsko povpraševanje, ki pobere dve tretjini nemškega izvoza, zaradi dolžniške krize presahnilo?

Kakšno razbremenitev bi prinesel protekcionizem? Evropa bi s tem morala pozabiti na svojo ambicijo, da bi postala globalna igralka v svetovnem gospodarstvu.

Sploh ne. Protekcionizem bi Evropo lahko obvaroval pred poceni izvozom in selitvijo delovnih mest v države z nizkimi plačami zunaj EU, ohranjal bi notranje povpraševanje in s tem hkrati krepil evropsko solidarnost. Poleg tega bi pomiril tleče spore.

Nemške kanclerke kot šefice države izvoznice najbrž ne bi prepričali o koristnosti takšnega programa.

Nemčija svoje uspehe in presežke dosega na hrbtu svojih partneric. To dolgoročno ne bo šlo.

Gre za spopad dveh kultur: nemške kulture konkurenčnosti, ki pritiska na francosko kulturo enakosti in jo sili k tekmovanju.

Morda Nemčiji očitate nepošteno igro?

Če me že vprašate, sem mnenja, da imajo Nemci zavestno, vendar nezapisano politiko, ki ne krepi sodelovanja z drugimi Evropejci. Z mano se strinjajo številni Francozi, navadni državljani in politiki, čeprav tega ne povedo na glas. Neka raziskava javnega mnenja je pokazala, da bi se 80 odstotkov Francozov strinjalo s protekcionizmom. To pomeni, da imamo opraviti s spopadom dveh kultur: nemške kulture konkurenčnosti, ki pritiska na francosko kulturo enakosti in jo sili k tekmovanju.

Od kod ta obsedenost s sveto enakostjo? Konkurenca, tudi če veljajo poštena pravila, pač prinaša neenakost.

Kot vse francoske posebnosti izhaja iz globin zgodovine. Tu je revolucija z razglasitvijo človekovih pravic, predstava o republiki kot skupnosti ljudi, ki so se za to odločili po svoji volji – v nasprotju z etnično skupnostjo.

Torej Hollandova volilna zmaga pomeni vrnitev h koreninam, zgodovinski trenutek, kot to proslavljajo francoski mediji? Je Evropa na točki zgodovinskega preobrata?

Hollande ima vsaj možnost, da se postavi na čelo gibanja, ki ga je začel skupaj z drugimi. Čas dela zanj, v boju za fiskalni pakt sploh ne more popuščati, že zato ne, ker bodo čez mesec dni volitve v francoski parlament in bo ta začel delati šele jeseni, po poletnih počitnicah. Dlje ko bo na političnem programu fiskalni pakt in bo vprašljiva njegova ratifikacija v Franciji, tem hitreje bo ovenel.

Je sploh čas za takšne igrice? Kriza ne čaka, dolgovi se ne bodo razblinili.

Doslej se sploh še niso lotili jedra težav, razprava o dolgovih je le iluzija.

Kako, prosim? Državni dolg, grozeči bankrot Grčije, učinek domin iz Portugalske prek Španije in Italije do Francije, ki se ga vsi bojijo, to menda niso himere.

Ne, a vedno znova poudarjena trditev, da naj bi Evropa že našla rešitev za to, je le slepilo oziroma še huje, politična prevara.

Zakaj?

V valutni uniji z njenim sedanjim ustrojem ni mogoče obvladati težav z dolgom, takšno krizno upravljanje ne more prinesti uspeha. Skupna valuta z evropsko centralno banko, ki je hkrati državna in naddržavna ustanova, Evropo omejuje kot prisilni jopič. Pomislite samo na ta absurd: ECB bankam posoja nezaslišano veliko denarja po obrestni meri, ki je nižja od stopnje inflacije; te za ta denar kupijo državne obveznice, za katere poberejo trikrat do petkrat višje obresti, za njihovo izplačilo pa morajo države spet krčiti svojo porabo in zvišati davke. To je politična norost.

Neposredno državno financiranje držav prek ECB ni dovoljeno.

Hollandu je postalo jasno, da je treba to spremeniti. Japonska in Združene države Amerike obvladajo svoje dolgove, ker tamkajšnji centralni banki denar lahko črpajo po potrebi.

Hollande doslej ni argumentiral tako radikalno. Sprememba statuta ECB bi bila meja, ki je Merklova ne more prestopiti.

Če dovolite, kanclerki so že priznali pravico do precej številnih zmot. Obstajajo vzvodi, ki bi jih lahko uporabili proti njej in lahko ji spet pokažejo mučilno napravo nemške partnerice. Morale bi le reči, prav, zmanjšale bomo trgovinski primanjkljaj, in sicer bomo začele tako, da ne bomo več kupovale nemškega blaga. Ali bo popustila Merklova ali Hollande, je drugotnega pomena. Kajti če si bosta sedela nasproti za mizo, bo vzdušje prav zlovešče.

Tako hudo pa spet ni.

Še huje je. Katastrofo že imamo, le da je vsi še ne vidijo. In takrat bo demokracija res na kocki. Groba ekonomska sila, s katero bodo celotne narode, tako kot zdaj Grke, nasilno pahnili v revščino, bo nevzdržna.

In za to bo odgovorna Nemčija?

Za Nemčijo bo neprijetno, če se bo v Evropi znašla v osami. Vlada v Berlinu bi morala takoj opustiti pokroviteljsko žuganje, da so si zadolžene države same krive za bedo. Nemčija bo sokriva, in če ne bo uspelo Evropi, ne bo uspelo niti Berlinu.