Zvok in slika, kot se klika!

Graški Spring je največji festival elektronske glasbe v bližnji regiji in letos se je odvrtel dvanajstič. Že leta se nevarno nagiba v smer generičnih festivalov »velikih imen«, a za zdaj še uspešno hodi po tanki vrvi med podzemljem in popom. Letos so obiskovalce privabljala imena, kot so težkokategornika dubstepa Skream & Benga, BBC-jev trendseter Giles Peterson in berlinska mašinerija Modeselektor. A daleč najbolj vabljiva je bila napoved otvoritve festivala, napoved avdio-vizualnega megalomanstva Amona Tobina v sodobni večnamenski dvorani Helmut List Halle, ki malce spominja na cyber različico Cankarjevega doma.

V zadnjem času kar nekaj izvajalcev stavi na resnejše videastične izkušnje oziroma prave avdio-vizualne spektakle, ki imajo več patine in globine od prežvečenih bliskanj led diod – med njimi pa izstopata dva ključna avtorja vidnejših poglavij zgodovine semplanja. Prvi je Američan DJ Shadow, drugi pa Brazilec Amon Tobin, eden redkih izvajalcev, ki z eno najvplivnejših založb plesnih godb Ninja Tune sodeluje od njenih začetkov.

Tobinova specializacija je seciranje in oblikovanje konkretnih, posnetih zvokov v šus brezkompromisno masivne postžanrske, na basih ojačane godbe. Vrhunec njegove prelevitve iz krojača semplov v zvočnega arhitekta pa pomeni njegova zadnja plošča ISAM, ki jo je manjša ekipa vidžejev, scenskih umetnikov in mizarjev postavila na oder kot spektakularno avdio-vizualno predstavo.

Zgradili so večjo konstrukcijo, sestavljeno iz manjših, na videz razmetanih kock, in največja je namenjena brazilskemu čudežnemu dečku in njegovemu vijačenju. Na konstrukcijo se med njegovim nastopom v trendovski tehniki »mappanja« in v popolni sinhronosti z vsakim zvočnim mini aranžmajem strašljivo natančno izrisujejo razni motivi, od abstraktnih do čisto konkretnih, prevladuje pa znanstvenofantastična tematika vesoljskih ladij in mašin. Osupljivo intenziven tridimenzionalni vizualni učinek dosežejo s tremi tako močnimi projektorji, da so jih morali uvoziti iz Nemčije.

Začetek nastopa je spominjal na fenomenologijo Kraftwerkov – pa niti malo ne v slogovnem smislu, ampak zato, ker je bilo vse tako klinično natančno, da ne verjameš več, da se karkoli dogaja zares v živo, iluzija odrske spontanosti pa se s tem razblini. Občutka popolne preračunljivosti se je bilo izjemno težko otresti, a šlo je predvsem za zvočno-vizualni barok našega časa. Vizualije so poudarjale enkratno zvočno oblikovanje Brazilca, ki je zaradi večjega učinka nastop aranžmajsko močno drobil, na trenutke pa se je celo zgodilo nepričakovano – projekcije so zaradi obsega informacij in predvsem same moči projektorjev celo povozile sicer čvrsto zvočno sliko.

Scenosled je bil osupljiv, stavil je predvsem na učinek, golo fascinacijo in skoraj futuristično čaščenje tehnologije, kar pa v dobro uro dolgem formatu težko drži vodo. Tako smo pogrešali vsaj malo naracije, ki bi povezala vse to bombardiranje, pa tudi preproste grafične rešitve, ki bi ponudile kontrapunkt siceršnji nasičenosti.

A Amon Tobin z ekipo orje ledino, za katero upamo, da jo bodo štihali, gnojili in po njej sejali še mnogi.