Zakaj na hrbtih otrok?

Podružnične šole na Slovenskem so že pred leti praznovale 50. rojstni dan. Nastale so z namenom, da se otrokom (predvsem mlajšim) omogoči lažji dostop do hrama učenosti, skrajša čas »potovanj« med domom in šolo, da se šolajo v domačem okolju, v manjši skupini, kar je gotovo prijazneje in osebneje, pa tudi zato, da se ohrani kultura v vsakem, še tako majhnem kotičku naše ljube deželice. Da so te šole dobre, gotovo dokazuje to, da so se ohranile vse do danes, ko je nekdo, da bi bil oblasti všeč, ugotovil, da so drage. Sedaj pa so namigovanja, da bi lahko pri majhnih šolah (podružnicah) varčevali, vse glasnejša. Strah nas je za naše podružnične šole, strah nas je za slovensko podeželje in ljudi, ki tam živijo.

Ljudje, ki na kulturo, razvoj in izobrazbo majhnega slovenskega kraja (podeželja) kaj damo, menimo, da so se nekateri lotili varčevanja pri najobčutljivejši, najnežnejši in za obstoj človeštva najpomembnejši populaciji, torej pri naših otrocih. Kaj bomo brez njih ... zdaj pa spet poskušamo lomiti kopja na njihovih hrbtih! Ti so vendarle naše bogastvo, naša bodočnost, njim je treba dati v posameznem obdobju vse, kar potrebujejo, da bodo v prihodnosti v polnosti, s hvaležnostjo in z zaupanjem delovali kot odrasle in odgovorne osebe. Takrat bomo vendarle mi odvisni od njih.

Šola je srce in duša kraja. Manjši ko je kraj, močneje bije srce, bolj so duše povezane. Vsak, ki živi ali je kdaj živel v kraju ali vsaj obiskal kraj s podružnično šolo, čuti in ve, je čutil, kako sta ti dve točki blizu skupaj. Med njima ni meja, ločnice ni videti. To je telo, ki deluje sinhrono in nesebično. Prav to pripadnost svojemu kraju, sokrajanom in čut do bližnje okolice doma lahko privzgojimo le učencem na podružničnih šolah. Kasneje bodo ti odrasli ostajali doma, v svojem domačem kraju, ga gradili in razvijali na vseh področjih. Podeželje v Sloveniji bo živelo, saj bodo še naprej skrbeli za njegovo poseljenost, pravičnejšo in enotnejšo družbo, navsezadnje pa še to: sami si bodo znali, zmogli in imeli kje pridelati zdravo hrano. Težave, ki nastanejo, ko šole v kraju ni več, danes najbolje poznajo ljudje v krajih, kjer se jim je to, da so šolo zaprli, žal, že zgodilo. Brez izjeme jo objokujejo in zdaj (ko je prepozno) pravijo, da bi jo bilo treba ognjevito braniti.

Učitelji zagovarjamo svoje mnenje, da kaka celovita prenova izobraževanja v OŠ zdaj ni potrebna, pa najbrž še kar precej časa ne, saj smo po dokaj visokih valovih, ki jih je povzročila zadnja reforma, komaj dobro prispeli v varen pristan. Za nobeno stvar ni koristno, da se nenehno spreminja, saj vemo, da nekaj časa traja, da se človek spremembam privadi, v času privajanja pa ne more biti tako učinkovit, kot je v ustaljeni praksi.

Kako se je lahko zgodilo, da ustvarjalni, marljivi učitelj nenadoma posluša, da je parazit in tako družbi nepotreben?

Učitelji, predvsem še podružničarji, smo znani po ustvarjalnosti, saj je to del naše osebnosti, in brez tega v šoli ne gre. Da smo postali učitelji, nam je bilo skorajda položeno v zibelko. Učitelj se rodiš! Predvsem v današnjih časih naše delo niti po naključju ni lahko, saj se ne ukvarjamo le s tem, kaj bomo učili, ampak je vedno pogostejše vprašanje predvsem, kako bomo učili. V razredu imamo učence s posebnimi potrebami, nadarjene učence, vzgojno težje vodljive učence, učence z različnimi diagnozami tega ali onega sindroma, vmes še kakega otroka, ki je motorično oviran ali s kakim oslabljenim čutilom, predvsem pa večini otrok manjka zbranosti, potem je tu (na podružničnih šolah) še kombinirani oddelek dveh, treh ali več razredov. Pa še recite, da učitelj ni čarovnik, ne samo ustvarjalen, da mu uspe generacijo motivirati za delo in uspešno pripeljati do konca šolskega leta tako, da vsi (ali v redkih primerih večina) dosežejo vsaj minimalna pričakovana znanja. Da ne govorimo o tem, za koliko projektov, raziskovalnih nalog, literarnih in likovnih natečajev, nastopov za starše in krajane, odprtih učnih ur, najrazličnejših tekmovanj je učitelj te učence še pripravljal pri tem, da je z njimi predelal, ponovil, utrdil in preveril vsebine zelo natrpanih učnih načrtov. Vse to ob večji ali manjši podpori staršev, lokalne skupnosti in vodstva. Poleg vsega tega pa se je vsak dan pripravljal na pouk, opravljal popoldanske dejavnosti, ki pač »gredo v obvezo«, in se še dodatno izobraževal. A zdaj ta ustvarjalni, marljivi učitelj – čarovnik – posluša, da je parazit in tako družbi nepotreben. To nikakor ne more biti dobra spodbuda za nobenega človeka, kaj šele za učitelja, ki 24 ur na dan vidi priložnosti in zamisli, kako bo kako stvar naslednji dan učencem prikazal, da jo bodo bolje razumeli in si jo laže zapomnili.

Odlično javno šolo imamo v Sloveniji, z odličnimi učitelji, to dokazujemo na vsakem koraku, zakaj bi bilo treba tukaj karkoli spreminjati. Tistih nekaj zasebnih šol je ravno dovolj, da imajo starši drugo možnost. Imam občutek, da bi rada država strošek in breme izobraževanja prevalila na starše v največjem obsegu, kolikor je mogoče. Joj, kam nas to pelje! Pa vendarle vsi vemo, da se v naši državi da varčevati kje drugje, in to bistveno bolj. Kdaj (če sploh) bo to sprevidel naš državni vrh, ki tako mačehovsko odloča o intelektu naše družbe? Se tega sploh zaveda? Se bomo vrnili v čase pred Marijo Terezijo? Kaj pa otroci staršev, ki ne bodo imeli denarja, da bi otroku plačali šolanje? Nimam poguma, da bi sploh pomislila, na kakšno stopnjo bi se vrnili v času, ko je sicer vse tako napredovalo.

Naše javne šole in naših podružničnih šol in učiteljev ne damo, dobri so in vanje verjamemo.