Igor Lukšič: »Borut Pahor absolutno ni razumel, kaj je smisel politike.«

Ko se pogovarjamo o tem, zakaj Pahorjeva vlada ni bila socialdemokratska, je odgovor preprost. Kriv je Borut Pahor.

Igor Lukšič napoveduje, da bo 2. junija na kongresu stranke premagal Boruta Pahorja in postal njen novi predsednik. Potem naj bi zavihal rokave in socialnim demokratom vrnil socialdemokracijo, opozicijska vloga njegove stranke pa naj bi se okrepila. Postavljata se dve vprašanji: bo Lukšič zmogel prepričati delegate na kongresu in ali bo v prihodnjih letih stranki res vrnil ugled, kakršnega naj bi bila nekoč že imela?

Kdaj sta se z Borutom Pahorjem razšla?

Kakšnih tesnih vezi v resnici med nama ni nikoli bilo, bila pa sva dober tandem v letih 1997–2001, ampak že takoj, ko je bil Pahor leta 2000 izvoljen za predsednika državnega zbora, so se stvari začele ohlajati. Ko sem se leta 2005 vrnil v stranko in postal njen podpredsednik, je idila trajala nekaj mesecev, vse dokler nisem neke tiskovne konference vodil sam. Tega Pahor ni več dopustil. Do volitev 2008 je še nekako šlo, a malo pred njimi se je navezal na ljudi, ki so prišli iz LDS, na Toneta Ropa in druge, ki so spisali neki drugačen program, in potem je bilo vedno slabše.

Sta se razšla osebno ali programsko?

Imava različen življenjski slog, način razmišljanja, glede tega si nikoli nisva bila prav blizu, vendar sva bila kompatibilna. Javnost danes kar naenkrat opazi velike razlike samo zato, ker sem ga vseskozi javno podpiral, to je bil namreč edini način, da je stranka ohranila enotnost in leta 2008 zmagala. Potem je Borut Pahor postal predsednik vlade, prisvojil si je veliko moči, hkrati pa absolutno ni razumel, kaj je smisel politike in političnih strank. V vladi je želel imeti ljudi, ki niso bili povezani s stranko, katere predsednik je bil. S Francijem Križaničem sva bila recimo v vlado vključena kot ministra zgolj zato, ker je stranka dobesedno pritisnila na Boruta Pahorja. Miran Potrč pa se je »odločil«, da bo samo podpredsednik državnega zbora.

Mislite, da je Pahorjev program samo Borut Pahor?

Borut Pahor ni programski človek, vseskozi se ukvarja s promocijo samega sebe. In tega ne skriva, trdo pa zveni, če to reče kdo drug. V resnici je to ena od nalog vsakega predsednika. Ne pa predvsem to. Spomnite se neskončnih tiskovnih konferenc, pojavljanja v javnosti, vseh teh stvari, ki so postale moteče celo za njegove največje privržence. Pahor se je raje kazal kameram, kot pa da bi združeval ljudi, skrbel za to, da bi bila koalicija trdna, skrbel za stik s poslanci, s strokovnjaki. Kljub temu je veliko naredil za izboljšanje mednarodnega položaja Slovenije, ko se mu je uspelo dogovoriti z Jadranko Kosor o arbitraži. Vedeti morate, da je naša vlada od Janševe podedovala spore s sosedi, slabe odnose z Moskvo in še s kom.

Edini program mojega naslednika na položaju ministra za šolstvo je program finančnega ministra.

Pred jesenskimi volitvami ste dejali, da bo uspeh, če bo stranka SD na njih dobila 10 odstotkov glasov. Dobila jih je celo več. Zakaj je potem čas, da Pahor odide?

To je bila politična izjava, namenjena temu, da dobimo vsaj 10 odstotkov. Zakaj mora nekdo nepreklicno odstopiti, če je na volitvah izgubil 20 odstotkov, stranko pa vodi že 15 let? Zato, ker so v stranki ljudje vezani na predsednika in v 15 letih se oblikuje neko razmerje moči. Predsednik vabi ljudi v stranko, jih postavlja, oblikuje svoj aparat. To so ljudje, ki jih povabi za ministre, ki jih povabi na listo, ki so po njegovem okusu. Stanka se tako oblikuje po predsednikovi podobi. Zato je tudi čas, da jo takšen predsednik zapusti. Če ne odide, stranka postane nepotrebna, potreben je le njen predsednik. SD se je v zadnji vladi dogajalo, da so bili na ministrske položaje imenovani nestrankarski ljudje, ki potem sploh niso vstopili v stranko.

Zakaj bi bili sami boljši od Pahorja? Na volitvah niste prišli v parlament, leta 2009 vam ni uspelo s kandidaturo za podpredsednika SD.

Socialdemokracija potrebuje človeka vsebine, človeka programa. Dvakrat sem ga pisal, leta 1995 in leta 2006, in zlasti zadnji je političen tekst, z jasnimi cilji in prednostnimi nalogami. Z jasnimi vrednotami socialne demokracije in z analizo prevladujočega neoliberalizma. Cilj je recimo, da socialni demokrati postanemo vodilna politična sila v Sloveniji …

… čakajte, ali niste na volitvah leta 2008 postali najmočnejša stranka?

Nismo. Postali smo stranka z največ poslanci, a nismo bili vodilna politična sila. Vodilna sila je bil še vedno Janez Janša. Pahor je vodil takšno kadrovsko politiko, če omenim samo eno izmed njegovih političnih napak, da se ni dotaknil Janševih ključnih kadrov. Še več, nekatere je želel celo vzeti v službo.

Kako bi potem sami vodili stranko?

Tako kot leta 2005 bi šel na teren med člane in simpatizerje in jih ogrel za cilj. Člane bi skušal navdušiti za to, da prevzemajo družbene vloge še bolj goreče, kot to nekateri že počnejo. Tako se širijo naše vrednote, ki so v resnici nacionalne vrednote. Tako bi se tudi naši člani najbolje usposabljali za prevzemanje odgovornejših vlog za vodenje države. To bomo nadgradili z ustanovitvijo strankine akademije, ki bo vodila izobraževanje in usposabljanje za politično delovanje. V politiki je ogromno strokovnega dela, ki ga morajo funkcionarji znati narediti. Hkrati je treba v definiranje problemov Slovenije in reševanje teh problemov privabiti intelektualne sile. Ponovno je treba vzpostaviti delovne odnose s sindikati, zvezo borcev, levimi intelektualci, najmočnejšimi združenji, okrepiti opozicijsko držo do vlade, delo z evroposlankama in se pripraviti na volitve predsednika države, državnega sveta in lokalne volitve leta 2014. Strankine organe je treba postaviti v vlogo, da pripravljajo in sprejemajo odločitve, kot so za to pristojni, ne da s tiskovnih konferenc zvedo, kaj bodo sklenili. Vse stranke so potencialni partnerji, ve pa se, pri katerih srce najmočneje bije, pri katerih pa se kri ohladi. Ključno je, da se pravim ljudem postavijo prava vprašanja.

Katerim?

Recimo dr. Jožetu Mencingerju (in se hkrati opravičujem vsem, ki ste že bili in še boste vključeni). Problem je v načinu postavljanja vprašanj, strokovnjake moraš voditi, jim povedati, v kateri smeri naj iščejo rešitve. V Sloveniji recimo potrebujemo politično-ekonomski program, kako poiskati sredstva za zagon gospodarstva. Imamo NLB, ki je v večinski lasti države, imamo banko SIB, ki je namenjena razvoju, in vprašati se je treba, zakaj je prišlo do kreditnega krča, zakaj ti dve banki ne igrata vloge, kot si jo socialdemokrati predstavljamo in kot jo Slovenija potrebuje. Tukaj je treba angažirati ljudi: ekonomiste, pravnike, iskati rešitve, ne pa sklicevati tiskovne konference in pleteničiti o tem, kdo kaj blokira, kako nagajajo sindikati, kako rušilna je opozicija. To ni nobena politika.

Zakaj Pahorjeva vlada, tudi vi ste bili njen minister, ni bila bolj socialdemokratska?

Zato, ker se je Pahor navezal na ljudi, ki niso bili socialdemokrati, ki so prišli od drugod. Tudi iz LDS. Sam preprosto nisem bil del te ekipe. Oglasil sem se po dveh mesecih delovanja vlade, ko se je začela razprava o varčevanju pri kavah. Dejal sem, da razprava o kavah kaže na pomanjkanje državniškega čuta. Predsednik vlade ne sme delati koalicije z najnižjimi strastmi ljudstva, ampak bi moral ravno v tistem trenutku narediti koalicijo z ljudmi, ki imajo znanje in zasedajo ključne položaje, z menedžerji in s ključnimi intelektualci. In kaj je naredil Borut Pahor? Iskal je simpatije z najnižjimi strastmi in podprl gonjo proti tajkunom tako počez, da so jo mnogi menedžerji razumeli kot gonjo proti vsem menedžerjem. V pol leta smo najprodornejši in najvplivnejši del ljudi postavili na margino in se hkrati dobrikali ljudem s populizmom. Takrat sem se oglasil v vladi in rekel, tega ne smemo delati, a Pahor me ni želel slišati.

To je bilo na začetku. Vladali ste tri leta, zakaj niste uvajali svojega socialdemokratskega programa? Zakaj ni bilo dohodninske reforme? Davka na nepremičnine, zakaj ste se zlili s politično sredino?

Ravno zaradi takšnega načina vladanja smo izgubili na volitvah. A moram reči, da je bilo v mojem resorju drugače. Že v prejšnji vladi so bili pritiski, naj povečamo normative, naj radikalno zmanjšamo sredstva za šolstvo; tega preprosto nisem pustil. Zmanjševanje sredstev za šolstvo in morebitne nižje plače učiteljev sem pogojeval s tem, da pri reševanju proračuna sodelujejo vsi poklici, vsi sloji.

Govorite o sporu z nekdanjim ministrom za finance Francijem Križaničem, ki je dejal, da se bodo morale vzgojiteljice v vrtcih več gibati?

Javno je bil takšen vtis – a Križanič tega ni rekel, ker ne bi bil socialni demokrat, ampak zato, ker so nanj pritiskali drugi.

Mislite na predsednika vlade?

Borut Pahor je bil tisti, ki je pritiskal v imenu drugih.

Ne morete vse krivde zvaliti na LDS in Zares. Obe stranki sta danes politično mrtvi.

Morda res, a v prejšnji vladi sta se obnašali zelo politično. Postavili sta zelo močne zahteve glede kadrov in imeli nesorazmerno velik vpliv. Ko se pogovarjamo o tem, zakaj Pahorjeva vlada ni bila socialdemokratska, je odgovor preprost. Kriv je Borut Pahor. V času, ko je bil premier, ni več skliceval niti rednih kolegijev vodstva stranke, strateške odločitve o vladanju in vladi je sprejemal po posvetu s predsedniki drugih strank, svoje stranke pri tem ni kaj prida upošteval. Ampak tu je treba biti tudi fer: vloga predsednika vlade v nekem obsegu zahteva takšno obnašanje. Toda on je, za moj okus, vendarle pretiraval.

Če pravite, da je Pahor vladal brez programa, s kakšnim programom pa vlada danes Janez Janša?

Janša nima nobenega drugačnega programa, kot ga ima desnica v Evropi. Ravno ta konec tedna so se v Camp Davidu srečali voditelji najrazvitejših držav G8. Hollande in Obama sta se postavila proti politiki varčevanja Angele Merkel in za razvoj. Tisti, ki je spremljal poročila, je videl, da je Merklova ostala politično osamljena. Njena politika je napačna, preveč je gradila na varčevanju in tudi Janšev program je le varčevanje. V Camp Davidu so se dogovorili, da bodo plasirali nova sredstva za razvoj, ker samo to lahko reši krizo evra. Slovenija se mora zato hitro pripraviti na to novo možnost. Usposobiti je treba banke, da bodo z ekipami lahko servisirale pobude podjetij in da bodo skupaj znale oceniti dobre investicije in jih speljati. Časa ni veliko. Pri nas pa slišimo namige, da te spremembe ne bodo prinesle nove usmeritve. To je velika napaka. Že spet zamujamo s povsem napačno oceno te vlade. Janševa vlada v politični retoriki že omenja razvoj, a zanj nima nobenega političnega ukrepa, nobene zamisli, ničesar, samo varčevanje. Poglejte zgolj varčevanje na ravni šolstva. Veste, kaj je zadaj? Kaj je politični cilj? Vlada niti ne skriva ambicij. Zmanjšala bi vpis na univerze, zmanjšala je sredstva za inovacije in raziskovanje. V Sloveniji naj bi se izobrazbena struktura postopno spremenila na slabše. Udarili so po učiteljih, ki že tako trpijo zaradi premajhnega ugleda poklica. Prek tega tolčejo neposredno po ženskah, ki sestavljajo veliko večino v teh poklicih. Že z družinskim zakonikom je desnica dala ženskam vedeti, da jih vidi samo za štedilnikom. Tako da gre pri tem tudi za načrtno politiko izrivanja žensk. Konkurenčno prednost naj bi Slovenija po njihovem programu zagotavljala z neizobraženo in poceni delovno silo. Imamo vlado, ki bi mladini ukradla še to perspektivo, ki ji jo obljublja vsaj izobraževalni sistem. Da je vsem sposobnim omogočeno, da doštudirajo. To smo jim dolžni dati.

Kaj je torej zadaj?

Ideološki premislek. Ta vlada je antiintelektualistična, napadla je ljudi, ki so glavni intelektualni potencial, v javnost je poslala jasno sporočilo, da izobrazba ne šteje nič. To kaže tudi njen odnos do poslanca Branka Mariniča. Če začneš klestiti sredstva za izobraževanje, se ti mimogrede zgodi, da postaneš družba 19. stoletja, družba, kjer se socialna struktura oblikuje glede na premoženjsko stanje. V sodobnih razvitih družbah so visokošolska izobrazba ljudi, varnost in civilizacijska raven glavne vabe za zaželene tuje investicije. Janša pa predlaga, naj tuje investicije vabimo samo s poceni delovno silo, ki nazadnje dela le za plačo, pa še ta komaj zadošča za preživetje. Gre za dva popolnoma nasprotna razvojna modela.

Zakaj bi imeli visokošolsko izobražene posameznike, če jim država ne zna ponuditi služb? Minister Žiga Turk pravi, da je študentov odločno preveč.

Bolje je, da mladi študirajo, da imajo možnost končati fakulteto, kot pa da končajo izobraževalno pot na nižjih stopnjah. Državo stane največ to, da ljudje nimajo izobrazbe, omike in so nesrečni. Ampak ponavljam, pri kleščenju sredstev za izobraževanje gre za ideološki projekt. Izobraževanje narediš težje dostopno, vzpostavi se segregacija in do najvišjih položajev v družbi dobijo dostop tisti, ki imajo največ denarja, in ne tisti, ki so najsposobnejši. Pojavlja se reprodukcija sedanjega vladnega sloja in elit. Edini program mojega naslednika na položaju ministra za šolstvo je program finančnega ministra. Od Žige Turka še nisem slišal niti besede o tem, kaj bo naredil s svojim resorjem, razen da bo varčeval. To ni noben program, za to ne potrebuješ resornega ministra, dovolj je, da imaš finančnega.

Vaša stranka ni ravno glasno nasprotovala varčevalnim ukrepom. Tudi glede fiskalnega pravila nima enotnega stališča. Zakaj?

Stranka ima zelo jasno stališče, velika večina intelektualnega dela stranke nasprotuje uvedbi fiskalnega pravila v ustavo. To bi se moralo odločiti na zadnjem sklicu predsedstva stranke, ampak Pahor je spet deloval po starem in prestavil odločitev na čas po kongresu. Torej ima naša stranka zelo jasno stališče, a predsednik ga ne posluša. Tudi glede državnega sveta ima stranka jasno stališče, državni svet je treba reformirati, ne pa razpustiti. Predsednik pa je šel na sestanek k Janši in rekel, da je državni svet treba ukiniti.

V zadnjih tednih je parlament na nočnih sejah sprejel prelomne sklepe. V javnosti o njih ni bilo velike razprave, ne strokovne ne politične. Ponavljam vprašanje, kaj je v tem času delala SD?

V stranki smo imeli vročo razpravo o zlatem pravilu, ki je blokirala vsebinsko razpravo o ukrepih vlade. Tudi javnost se je s preveliko vehemenco posvečala predvsem tej temi. Vsebinske razprave o ukrepih so tekle na margini in se javnost do njih ni mogla tako goreče opredeliti, da bi vlado prisilila v korektive obremenitev. Glavna napaka je bila v tem, da smo sprejeli nujnost te časovne giljotine. Osemodstotno znižanje plač učiteljem ni nobena nujnost, ne zgodovinska ne fiskalna. Če gre država v varčevanje, morajo varčevati vsi, ne pa samo javni sektor.

Druga stran bi trdila, da realni sektor že varčuje.

To je demagogija. Realni sektor sestavljajo različne panoge. Res je, nekatere so krizo hudo plačale, recimo gradbeništvo. A so še druge, ki jim ne gre slabo. Vsak bi moral prispevati glede na svoje dohodke, bogati veliko več, revnejši simbolično.

Zakaj se je Borut Pahor, ki je samega sebe imel za konsenzualnega, sprl s svojim naravnim zaveznikom – sindikati, Janez Janša, ki je še nedavno iz njih preganjal komuniste, pa je sklenil kompromis?

Sam sem imel s svojimi sindikati dober partnerski odnos, šli so tako daleč, da so grozili s stavko, ampak smo se nazadnje dogovorili, eni in drugi smo želeli delati v dobro šolstva. S sindikati se je treba pogovarjati do konca, zlasti če si socialdemokrat. V času naše vlade pa je žal prevladala osebna nota, ljudje, ki so v imenu vlade vodili pogajanja, bi morali imeti cilj, da jih pripeljejo do konca. Žal je bil cilj drugačen.

Sindikati so sprejeli osemodstotno znižanje plač. Janševa vlada je bila dober pogajalec.

Sedanja vlada se je pogajala trdo in nehumano, ubrala je taktiko izčrpavanja. Branimir Štrukelj je bil sam in je naredil, kar je najbolje lahko.

Sindikati niso imeli dovolj politične podpore, niti vaše stranke.

To je bilo ključno, opozicija svoje vloge ni opravila, ker sedanji voditelji opozicije ne razumejo, da ne gre le za tehnična vprašanja, kako varčevati, ampak je pomembno, kdo naj varčuje, kateri sloj, kateri poklic in zakaj ravno ta.

Ta vlada je antiintelektualistična, napadla je ljudi, ki so glavni intelektualni potencial, v javnost je poslala jasno sporočilo, da izobrazba ne šteje nič.

Od kod izvira fantazma stricev iz ozadja?

Janša je dober pravljičar in kot obramboslovec vedno potrebuje sovražnika. Najprej je bila to moskovska naveza, ki jo predstavlja Niko Kavčič, potem pa še Stane Dolanc. Potem je bil to Milan Kučan in sedaj ta Kučan ne vlada več iz ospredja, ampak od zadaj govori drugim, kako naj delajo. Model tega, da obstajajo neke sile v ozadju, je Janša postavil zato, da brani Slovenijo pred temi zlimi silami.

Kot bi rekel Adam Michnik: »Če prikazujemo sovražnika kot hudiča, imamo sebe za angela.«

Točno tako. In Pahor je prevzel Janševo terminologijo. Ker jo potrebuje. Izgubil je socialdemokratski naboj, postavil se je bliže neoliberalizmu in sedaj je še vstopil v Janšev mentalni okvir in razlaga zgodbice o stricih in kamarili.

Ostanimo na ravni zarot – ste kandidat Milana Kučana?

Če bi bil kdo Kučanov, bi moral biti to ravno Borut Pahor. Kučan je iz Pahorja leta 1988 naredil zvezdo, leta 2008 je pomembno prispeval k temu, da je Pahor zmagal na volitvah. Sam s Kučanom nimam nič. A če se malo pošalim – »strici iz ozadja« so stranko SD odpisali in v njihovem interesu je, da bi jo vodil ravno Borut Pahor, saj z njim stranka nima prave prihodnosti. Res pa je, da je s Kučanovo podporo nastala Pozitivna Slovenija in prav neverjetno je, kakšno mobilizacijsko moč ima Zoran Janković, na volitve je v Ljubljani pripeljal ljudi, ki prej sploh niso volili. S tega stališča bi bilo nesmiselno, da bi se SD združevala s PS, kakor namigujejo nekateri. Spori med SD in PS, ki so prišli v javnost v času sestavljanja vlade, so precej osebni. Največja Pahorjeva zamera do Jankovića je bila, da je bil kandidat, da bi Pahorja na položaju predsednika vlade zamenjal še pred volitvami. To se ni zgodilo, a zamera je ostala. Tudi zaradi tega bi bilo pomembno, da bi se Pahor takoj po volitvah umaknil s položaja predsednika stranke, tako da te njegove osebne zamere ne bi igrale nobene vloge več. Niso pa bile odločilne, odločilen pri tem neuspehu je bil vendarle Janković.

Ali ni temeljni problem vaše stranke pomanjkanje socialdemokracije, ne pa Borut Pahor?

Temeljni problem je, da dosedanji predsednik ni vodil socialdemokratske politike. Da ni upošteval stališč svoje stranke, da na ključna mesta ni postavljal strankarskih ljudi. Kako lahko v vladi vodiš socialdemokratski program, če v njej socialdemokrati ne sodelujejo?

Kako voditi socialdemokratski program, če je bil celoten program Pahorjeve vlade ugajanje fiskalnim zahtevam Bruslja?

Ampak na ravni Evrope bi lahko naredili marsikaj. Če ministri hodijo sedet v Bruselj in le poslušajo, kaj se pogovarjajo drugi, potem v Sloveniji ponavljajo tisto, kar se v Bruslju dogovori desničarska družba. Če nimaš predstave, da bi znal ločiti, kaj je socialdemokratsko, kaj je desničarsko, če je varčevanje zate tehnično vprašanje, potem v Slovenijo prineseš desničarsko razlago sveta. Vem, kaj govorim. Ko sem sam hodil na sestanke OECD, je prišel sekretar OECD in zahteval, da moramo v šolstvu delati več za manj. Pa sem dvignil roko in dejal, čakajte, moramo delati več za več, podprli so me kolegi ministri, podprl me je predstavnik Unesca in s tistega sestanka, ki je bil namenjen temu, da se šolstvo disciplinira, je prišel sklep, naj OECD opozori finančne ministre in predsednike vlad, da se pri šolstvu ne sme varčevati. Da je šolstvo investicija v prihodnost.

Žiga Turk citira ugotovitve OECD, kako je slovensko šolstvo prebohotno …

… in SDS navaja njihovo analizo našega šolstva. Ko so jo naredili, sem še v funkciji ministra protestiral, ker so v Slovenijo na ocenjevanje šolskega sistema poslali dva financarja, ki o šolstvu ne vesta veliko. In so se nam opravičili. Podobno je bilo tudi pri visokem šolstvu. Noben minister do sedaj še ni vprašal, zakaj slovenski raziskovalec, ki se prijavi na razpis evropske komisije, dobi nižjo plačo, kot če bi bil Nemec ali Anglež. Sam sem to zastavil kot problem, podprli so me še drugi ministri, Janševa vlada pa je to kampanjo opustila. Z direktorico direktorata za znanost in tehnologijo sva zastavila akcijo za prerazporeditev sredstev za raziskave in inovacije v korist Slovenije, ki je že začela dajati rezultate. V Sloveniji pa je cel kup politikov, ki v Bruselj in Pariz na sestanke OECD hodijo na kavo, ne poslušajo in ne razumejo tamkajšnjih sporočil. In ni res, da so vsi v Evropi enaki. Nemški socialdemokrati so na svojem kongresu podprli davek na finančne transakcije v mednarodnem prostoru in zvišanje davkov v Nemčiji. Le tako lahko ohraniš standard javnih storitev v krizi. V kapitalizmu namreč ne gre drugače kot z akumulacijo kapitala. In kdo ima danes v rokah kapital? Če kapital akumulirajo banke, smo videli, kaj se dogaja z njim, skrbijo samo za blaginjo lastnikov in svojega menedžmenta, ne pa za blaginjo gospodarstva in za razvoj. Če pa kapital ostane državi, se lahko porabi za javne naložbe. V krizi je to pomembno, to vemo že od Rooseveltovega New Deala. Slovenija bi morala nujno posodobiti železniški sistem in takoj začeti gradnjo drugega tira Koper–Divača. Pa še druge infrastrukturne investicije.

Mislite, da se s francoskimi volitvami v Evropo vrača levica?

Enako kot François Hollande govori Barack Obama, Francija je kar naenkrat postala svetovni akter, ki skupaj z ZDA poskuša reševati celoten položaj zahodnega sveta, se pravi Evrope in ZDA, v odnosu do dampinga, ki ga ponujata Kitajska in Indija. Prej ko bo to Slovenija opazila in prestopila na vlak optimizma, uspešnejši bomo.

Koliko bo SD, če boste na kongresu postali njen predsednik, dobila na naslednjih parlamentarnih volitvah?

Najmanj 20 odstotkov, če pa bo predsednik ostal Borut Pahor, pa ne več kot sedem odstotkov.