Za fasado Evrovizije

Kristalna dvorana s 23 tisoč sedeži v Bakuju se zdi kot ustvarjena za pompozne evrovizijske nastope, a načrtovana naj bi bila še pred lanskim tekmovanjem v Düsseldorfu, na katerem sta zmagala Azerbajdžanca Ell in Nikki in tako odločila, da bo letošnja prireditev v njuni domovini. Mogočna stekleno-jeklena dvorana na obali Kaspijskega jezera je zrasla med leta 2009 začeto akcijo »polepšanja« prestolnice, tako kot bližnji Trg državne zastave s 162-metrskim drogom in okoliške stolpnice, visoke do 235 metrov.

Na zemljiščih v Bakuju, kjer so zdaj nova poslopja in novi trgi, so bile včasih stavbe z začetka prejšnjega stoletja, iz obdobja prvega azerbajdžanskega razcveta, ki ga je prinesla prodaja nafte. Preden jih je za potrebe polepšanja mesta oblast porušila, je iz njih izselila na stotine ljudi, včasih tudi na silo, je poročal Human Rights Watch. Izseljeni so dobili kompenzacijo, a celo do desetkrat nižjo od dejanske vrednosti njihovih nepremičnin.

Predsednikovi policisti in sodniki

Dvorano, vredno 105 milijonov evrov, v kateri ta teden poteka eden izmed največjih nešportnih televizijskih dogodkov na svetu, je zgradila nemška gradbena družba Alpine Bau Deutschland oziroma njen azerbajdžanski podizvajalec Azenco. Lastnice tega podjetja naj bi bile Meriban, Lejla in Arzu Alijeva, žena in hčerki azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva. Azenco je gradil tudi 30 milijonov evrov vredni Trg državne zastave.

S temi nasprotji interesov se je največ ukvarjala novinarka Hadidža Ismajilova. Ko je marca objavila, da ima dokaze zanje, je prejela ovojnico s fotografijami, na katerih je med spolnim odnosom s partnerjem, in sporočilo: »Vlačuga – vedi se primerno ali pa boš onečaščena.« Teden pozneje se je na spletu pojavil videoposnetek njenega spolnega odnosa. Ismajilova je prepričana, da so kamero v njeni spalnici namestili po navodilih državne obveščevalne službe in da ji je ta tudi poslala sporočilo.

Lani je bilo v Azerbajdžanu več kot 50 novinarjev žrtev nadlegovanja ali napadov, eden od njih je bil ubit, poroča Human Rights Watch. Policija je pri iskanju storilcev neuspešna, a ni samo zato tarča kritik organizacij za varstvo človekovih pravic. Policisti preprečujejo proteste nasprotnikov oblasti in zapirajo aktiviste na podlagi izmišljenih obtožb. Lani je azerbajdžanski Odbor proti mučenju prejel 89 prijav nasilja nad priporniki, dva moška sta v priporu umrla.

Naslov pesmi Prestrašen bežim, s katero si je Baku zagotovil, da bo gostil Evrovizijo, je dober opis tega, kar se dogaja z nasprotniki azerbajdžanskega predsednika.

Tako kot policijski vrh tudi sodnike imenuje in odpušča predsednik. Blogerja Adnan Hadžizada in Emin Mili sta bila na primer obsojena na dve leti in pol ter dve leti zapora, ker sta se v videu ponorčevala iz osla, ki ga je med uradnim obiskom v Nemčiji Alijev kupil za 40 tisoč evrov.

Pesem Running scared (Prestrašen bežim), s katero sta lani slavila Ell in Nikki, je tipična plehka evrovizijska popevka, a njen naslov je ustrezen opis tega, kar se dogaja z Azerbajdžanci, ki nasprotujejo predsedniku Ilhamu Alijevu.

Michael in Sonny Corleone v enem

Nemško zunanje ministrstvo je v internem poročilu, ki ga je razkril Spiegel, obsodilo »državno represijo« v Azerbajdžanu. Uradno je nemški zunanji minister Guido Westerwelle dejal le, da bi moralo biti evrovizijsko tekmovanje v Bakuju uporabljeno kot forum za promocijo človekovih pravic, a tudi mile kritike, kakršna je ta, je redko slišati. Azerbajdžanski bruto družbeni proizvod, ustvarjen z velikim naftnim bogastvom, je od leta 2008 do 2011 zrasel za tretjino, zato zahodni politiki ne morejo spregledati pomembnih gospodarskih interesov.

Sodeč po zadnjih predsedniških volitvah, na katerih je Alijev dobil 88 odstotkov glasov, so Azerbajdžanci z njim zelo zadovoljni. Kritiki pravijo, da to niso bile svobodne in pravične volitve in da izid ne izraža volje ljudi. Vodja delegacije opazovalcev iz Sveta Evrope Andres Herkel jih je opisal kot »zelo dober plavalni trening, a žal v praznem bazenu«.

V Azerbajdžanu so blaginje deležni predvsem Alijeva družina in prijatelji. Predlani je njegov takrat 11-letni sin kupil za 37 milijonov evrov nepremičnin v Dubaju. Po indeksu zaznavne korupcije, ki ga ugotavlja Transparency International, je Azerbajdžan na 143. mestu med 183 državami. Mnogi ga opisujejo kot kleptokracijo ali mafijsko državo.

Depeša ameriškega veleposlaništva v Bakuju iz leta 2009 je predsednika Alijeva opisala kot kombinacijo mafijcev Michaela in Sonnyja Corleoneja, oseb iz filmske trilogije Boter. Na zunaj je Alijev podoben Michaelu, oblečen je v dobro ukrojene obleke, izvrstno govori angleško in je naklonjen dobrim odnosom z Zahodom. V svojem ravnanju z domačimi kritiki pa je kot Sonny, vse bolj avtoritaren in sovražen. »Ta dihotomija zapleta naš odnos do Bakuja in nas sili v izbiro med ameriškimi interesi in ameriškimi vrednotami,« je zapisal tedanji ameriški veleposlanik v Bakuju Donald Lu.

V javnih nastopih se najvišji predstavniki zahodnih držav ne ukvarjajo s temi vprašanji, saj se redno srečujejo z Alijevom in njegovo ženo. Slovenski predsednik Danilo Türk je Alijeva obiskal leta 2009, Alijev pa je obisk vrnil lani; ko je bil v Sloveniji, se je sestal tudi s tedanjim predsednikom vlade Borutom Pahorjem. Ta teden se je z azerbajdžanskim predsednikom med srečanjem predstavnikov držav članic Nata v Chicagu sestal premier Janez Janša. Vsi so poudarjali priložnosti, ki jih vidijo za naše gospodarstvo v Azerbajdžanu. »Slovenija je ena od držav EU, na katere se lahko vedno zanesete kot na zveste prijateljice in zagovornice,« je Alijevu zagotovil Türk.