Laurie Anderson: »Lahko pa izrazimo tudi nestrinjanje.«

Na newyorškem umetniškem prizorišču ste aktivni od poznih 60. let in v tem času ste delovali kot predavateljica, likovna kritičarka, kiparka, slikarka, performativna umetnica, pisateljica, režiserka, glasbenica …

Uff … zveni precej utrujajoče … (smeh)

Katera izmed vseh teh umetniških zvrsti pa vam je najbolj pisana na kožo?

Nikoli ne delam razlik med umetniškimi izrazi. V New Yorku prav zdaj razstavljam precej velika platna. Slikala nisem že precej časa, zato me newyorški kritiki, svojevrstna »umetnostna policija«, obsojajo, da tega niti ne bi smela početi, ker sem predvsem glasbenica. Mislim, da so to neproduktivne kritike, saj sem umetnica zato, ker je umetnost ena redkih stvari, ob katerih se počutim svobodno. A svet umetnosti je dandanes izrazito komercialno naravnan in usmerjen v nekakšno ožjo specializacijo.

Še posebej v New Yorku?

Verjetno je v Berlinu nekoliko boljše. A slikanje je vsaj v mojem primeru podobno ustvarjanju glasbe. Geste so podobne igranju violine, kjer tudi ustvarjam nekakšno sled. Pri glasbi in pri slikanju gre za enak način izražanja svobode in radosti. Moj odgovor na vaše vprašanje je tako: vse umetniške zvrsti, s katerimi se ukvarjam, so enako zabavne in pomembne, vse dokler vsebujejo neko energijo, ki je zame pri ustvarjanju najpomembnejša.

Kaj pa govorjena beseda?

Performans Dirtday, ki ga bom predstavila tudi v Sloveniji, je precej dolga zgodba, kjer govorjena beseda povezuje ideje o evoluciji, politiki, sanjah … Takšne povezave delujejo kot del filma, saj oblikujejo svoj svet in ustvarjajo različne poti do tem, ki so sad domišljije. S tem pa jih tudi zaokrožijo v smiselno celoto.

Vaša prva mala plošča, O Superman, je postala velik hit v Veliki Britaniji. Kako se je to zgodilo, če vas pop vode niso nikoli zanimale?

Pravzaprav je šlo za srečno naključje. Britanska pop glasba vključuje veliko različnih glasbenih žanrov, njihove radijske postaje pa so, v nasprotju z ameriškimi, ki kar naprej vrtijo aktualne pop hite, precej avanturistične. Mojo skladbo je predvajal DJ z vplivne britanske radijske postaje in zbudila je zanimanje javnosti. Moj namen ni bil, da pristanem na pop lestvicah, vendar sem bila kljub temu vesela, da sem za kratek čas postala del tega sveta. Vedela pa sem, da mu ne smem verjeti. K njemu sem pristopila bolj antropološko, kot opazovalka, in se kasneje umaknila. Ni mi veliko pomenilo – mogoče zato, ker sem snob. (smeh)

Vaš zadnji album, Homeland, je bil precej bolj politično angažiran od prejšnjih. Je bila to posledica Busheve politike?

Ideja Homelanda se gotovo nanaša na Bushevo politiko in vojno v Iraku. Moj vzorec tovrstnega delovanja je takšen: ko so na oblasti republikanci, poskušam izvajati politično angažirane projekte, kadar pa so na oblasti liberalci, se ukvarjam z bolj poetičnimi projekti. Ne gre za pravilo, temveč za moj svetovni nazor. Bolj ko se bližajo volitve, bolj se zavedam, da politiki pravzaprav delujejo na enakem »umetniškem« področju kot jaz – pripovedujejo zgodbe. Govorijo tisto, kar mislijo, da se je zgodilo v preteklosti, in kar mislijo, da bi se moralo zgoditi v prihodnosti. In če so ljudem njihove zgodbe všeč, jih enostavno volijo. A če komu kaj obljubiš z besedami, tega ne smeš prekršiti. Žal pa se to pogosto dogaja.

Kako pa vidite trenutne politične razmere v primerjavi s tistimi iz osemdesetih let?

Lahko rečem, da so ljudje nekoliko bolj politično aktivni kot takrat. Ne sicer pretirano, ker dandanes ljudem pozornost odvrača tehnologija. Iz tega izhaja tudi moj navdih za projekt Dirtday. Ljudje se danes ne zavedajo več svoboščin, ki so jih nekoč imeli, a so jih v nekem času izgubili. Lahko sedimo in ne naredimo ničesar, lahko kaj pripomnimo, lahko pa s svojim delom izrazimo tudi nestrinjanje. Slednje me sicer nekoliko straši, saj nočem izvajati propagande in sem tudi sicer zelo previdna pri mešanju umetnosti s politiko. Dirtday je moj poskus, kako uravnovesiti umetnost s politiko brez dodatnega pridiganja ljudem o tem, kaj bi morali storiti. Le več možnosti jim je treba ponuditi.

Sodelovali ste z mnogimi velikani glasbe 20. stoletja. Nam lahko zaupate, s kom vam je bilo najljubše delati?

Z Johnom Zornom, ker me je naučil improvizirati, česar si brez njegove spodbude ne bi nikoli upala. Sem sodita še Philip Glass in Bobby McFerrin, pa seveda moj mož Lou Reed. Z njim je zmeraj čudovito sodelovati, ker so njegova besedila zelo enostavna, a izredno učinkovita.

Koncert:
Laurie Anderson
Kje: Dvorana Tabor, Maribor
Kdaj: 1. junija 2012